Strahovlada v Sloveniji

Ob bitkah s koronavirusom se je ta čas v Sloveniji odprla nova fronta, ki ima sicer bistveno manjši pomen za zdravstveno in obče stanje slovenskih državljanov. A vseeno ni zanemarljiva, ker njene korenine segajo v jedro nerazčiščenih dilem politične tranzicije iz nedemokratičnega v demokratični družbeni sistem. Po svoje je ironično, da se v bitkah 30 let kasneje tisti, ki Titovo Jugoslavijo še vedno nosijo v srcu in v uokvirjenih slikah na zidovih svojih pisarn, tokrat oklicujejo za branike medijske svobode in demokracije na splošno. A tudi na drugi strani so pravzaprav večinoma njihovi nekdanji partijski kolegi, ki pa so na demokratično stran prestopili, še preden je to postalo oportuno.

Podcast Čakševega komentarja je na voljo na dnu prispevka


Zgodovinsko perspektivo spora je vredno omeniti, ker dokument, s katerim se nekdo v imenu vlade brani pred izvoženim napadom, temelji na trditvi o komunističnem izvoru aktualnih medijskih razmerij v Sloveniji. In (še vedno) nerazkriti avtor pisma je kontekst spopada uokviril pravilno, ne glede na to, da se komunistične dediščine Titovi častilci iz političnih in novinarskih vrst sedaj otepajo kot še nikoli.

Takšno držo bi jim lahko celo šteli v dobro, če ne bi v ozadju šlo za čisti politični pragmatizem. Ponosni dediči komunizma ostajajo za domačo rabo, na levičarskih političnih mitingih in dražgoških proslavah. Pred evropskimi institucijami pa bi jim rdeči pedigre kredibilnost zbil dva metra pod zemljo. In hkrati potrdil glavno tezo razvpitega vladnega pisma Svetu Evrope, kar je druga ironija situacije.

Boj za preživetje


A ne glede na vse napisano bi bilo napak sklepati, da gre pri novi vojni, v katero se sprti strani vse bolj zapletata, za še eno epizodo slovenskega ideološkega, oziroma kulturnega boja. V prvi vrsti namreč gre za eksistencialen konflikt, razplet katerega bo imel dolgoročne posledice na (pre)oblikovanje slovenske medijske krajine.

Čeprav iz ust kakšnega medijskega strokovnjaka s FDV tega ne boste slišali, je dejstvo, ki ga poznavalci slovenskih medijev ne morejo zanikati, da je domača medijska krajina ideološko nagnjena v levo. To samo po sebi niti ne bi bilo problematično, če bi razmerja izhajala iz enakopravnih možnosti na medijskem trgu, oziroma bi jih določalo medijsko občestvo samo (izvzemši nacionalno RTV, ki bi vendarle morala biti politično nevtralna, ali pa vsaj uravnotežena).

A prav zaradi dediščine komunizma razmere že v štartu niso bile enake za vse, kar je še eno dejstvo, ki ga ne more izpodbiti nobena resnicoljubna sociološka ali komunikološka raziskava. Da pa možnosti za vse niso enake tudi 30 let kasneje, pa morda res ni toliko posledica komunističnega izvora osrednjih slovenskih medijev, kot njihove neverjetne simbioze s tistim delom politike, ki je pri nas večino časa na oblasti.

Resda je ta simbioza osnovana na ideoloških temeljih. A njeno bistvo je vendarle v omogočanju medsebojnega preživetja; enim gredo davkoplačevalska sredstva preko množičnih naročnin, medijskih razpisov, nepotrebnih oglaševanj in podobnih kanalov. Drugim gre prijazna medijska obravnava, ki jim omogoča (re)elekcijo. Plastično povedano: vi nam keš iz javnih blagajn, mi vam imidž Luke Dončića slovenske politike. Čisti oportunistični quid pro quo torej.
Bistven problem ni v zadržanju sredstev iz medijskega razpisa, temveč da brez vsakoletne državne pomoči nekateri mediji na trgu očitno sploh ne morejo več obstati.

Neodvisni toliko kot mladostnik v "hotelu mama"


S tovrstno zlizanostjo leve politike in medijev, ki je v skupnem boju proti aktualni oblasti te dni tako očitna (še bolj pa v prehajanju kadrov iz medijev v politiko in nazaj), je seveda kar nekaj problemov. Najprej je tu problem dejanske medijske svobode in neodvisnosti. Novinarji in mediji ne morajo biti takšni – torej svobodni in neodvisni - če so eksistenčno odvisni od denarja politike in njenega kapitala (kar velja za eno in drugo stran v tem konfliktu).

Minule dni smo doživeli roteče pozive novinarskega društva, ki sicer v Janševo vlado izstreljuje najbolj strupene puščice, da naj vendarle izplačajo denar, v medijskem razpisu razdeljen še pod prejšnjo oblastjo. Zahteva je seveda z njihovega stališča legitimna in z DNS se lahko strinjamo, da gre za vprašanje medijskega preživetja. A bistven problem ni v zadržanju teh sredstev, temveč da brez vsakoletne državne pomoči nekateri mediji na trgu očitno sploh ne morejo več obstati. Da ob tako globoki odvisnosti od dobrohotnosti politične oblasti sebe imenujejo za »neodvisne in svobodne«, je tretja ironija te situacije, ki spominja na mladostnika, ki bi rad bil neodvisen, a se hkrati ne bi odpovedal privilegijem življenja v "hotelu mama".



Drug problem predstavljene simbioze pa je neenakopraven položaj v razmerju do tistih – od politike in kapitala – res svobodnih in neodvisnih medijev, ki moramo na trgu preživeti z lastno kakovostjo, iznajdljivostjo in kreativnostjo, odrezani od razpisnih in oglaševalskih sredstev, za katera se je treba klanjati tej ali oni oblasti. Za peščico nas, ki smo izbrali težjo pot, sicer neodvisnost in svoboda nimata cene. Želimo si le enakovrednih izhodišč v medijski areni, brez privilegiranja tistih, ki so vdani eni ali drugi politični opciji.

Strahovlada


Kdo so torej tisti, ki novo oblast v Sloveniji prepoznavajo kot strahovlado? Odgovor se ponuja sam po sebi; to so mediji, novinarji, aktivisti, nevladniki in drugi, ki se zavedajo, da jim vladajoča politika ne bo odrezala "njihovega" kosa pogače, katerega so vajeni in so z leti od njega postali eksistenčno odvisni. Po svoje jih razumem in s posamezniki, ki so postranske žrtve kratkovidne in zgrešene poslovne strategije svojih medijskih šefov, tudi sočustvujem.

Tudi zato se mi bojna strategija, da svoj problem z desnosredinsko oblastjo izvozijo in preko pritiska iz tujine dosežejo, da se v privilegije njihovih medijev ne bi posegalo, z njihovega vidika zdi legitimna. A hkrati izrazito prozorna in zanje tudi dolgoročno škodljiva.

Ko se bodo namreč politične razmere ponovno obrnile in se bodo na oblast vrnili njihovi politični zavezniki, njihova novinarska (ne)odvisnost in (ne)svoboda ne bosta nič drugačni kot sta bili včeraj pod Šarcem in sta danes pod Janšo. In če s tem dejstvom lahko mirno spijo, potem niso vredni novinarskega poklica.



ZDAJ JE PRILOŽNOST IN ČAS, DA PODPRETE NAŠE NEODVISNO NOVINARSKO DELO! 

Začela se je spomladanska donacijska akcija za nadaljnje delovanje medija Domovina.je. Donirate lahko s klikom na spodnjo sliko

.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Ekskluzivno za naročnike

vzgoja, otroci, mobilni telefoni, digitalna tehnologija
Digitalni vrstniki
21. 7. 2024 ob 13:11
Film, Marija Magdalena
Marija Magdalena
21. 7. 2024 ob 9:30