Številke ne lažejo: plače slovenskih delavcev so med najvišje obdavčenimi na svetu

Primož Veselič
1

    V Sloveniji se vrstijo stavke javnega sektorja. Sindikati zahtevajo višje plače, a, pomenljivo, tega ne zahtevajo na račun zmanjšanja obdavčitve delavskih zaslužkov. 

    In to kljub temu, da so plače slovenskih delavcev med najvišje obdavčenimi na svetu, za socialne prispevke pa, glede na višino plače, delavci dajejo celo največ med državami OECD. 

    Kljub vsemu pa predlogi gospodarstvenikov in stranke NSi, da bi delavcem dvignili plače z znižanjem obremenitve dela, naletijo na gluha ušesa tako pri državi kot pri sindikatih. 

    Na Domovini smo danes pod drobnogled vzeli osnovna dejstva in obremenitev plač postavili v evropski ter OECD kontekst; v naslednjem članku se bomo podrobneje lotili socialnih prispevkov in javnih storitev, ki jih v zameno dobijo državljani.

    Bruto/neto plača in stroški dela

    Obremenitev plače delavca v Sloveniji s socialnimi prispevki je najvišja v OECD in s tem ena najvišjih na svetu (vir: OECD) – klik za povečavo

    Obdavčitev dela in s tem osebnih dohodkov vsakega zaposlenega je eden od treh najpomembnejših davčnih prihodkov države; druga dva predstavljata še obdavčitev dobička (kot Davek od dohodkov pravnih oseb) in obdavčitev potrošnje (predvsem DDV ter trošarine).

    Delo z vidika delodajalca seveda predstavlja strošek, ki je sestavljen iz večih komponent. Na splošno se deli v 3: bruto plača, prispevki delodajalca (v Sloveniji ti znašajo 16,1 % bruto plače in skupaj z njo predstavljajo t. i. bruto bruto plačo) ter ostali stroški dela (delovni pripomočki, usposabljanja…).

    Od bruto plače se plačujejo socialni prispevki (ki so pri nas, kot bomo videli, še posebej visoki) ter akontacija dohodnine, ki se nato seveda vsako leto poračuna pri odmeri le-te. Pri tej imamo po “mini davčni reformi” ministra Mramorja v Sloveniji 5 razredov: 16 % do 8.021,34 eur letne davčne osnove, 27 % nad tem zneskom in do 20.400 eur, 34 % do 48.000, 39 % do 70.907,20 ter 50 % nad to vsoto.

    Določena progresivnost oz. postopno zviševanje odstotka obdavčitve sicer velja v večini razvitih držav, a je v Sloveniji še posebej izrazita pri visokih plačah.

    Delavci v Sloveniji glede na zaslužek plačujejo najvišje socialne prispevke v OECD

    Kot smo na Domovini že pisali, je Slovenija na splošno država z visokimi davki: obseg teh znaša 37,0 % BDP, kar je nad povprečjem OECD (34,4 %). Ta podatek dobi še skrajnejšo dimenzijo, če upoštevamo, da slovenski BDP dosega le okoli 80 % povprečja OECD ter da nam na lestvici obdavčitve “delajo družbo” bistveno razvitejše/bogatejše države (Islandija, Luksemburg, Nemčija itd.).

    K visoki stopnji splošne obdavčitve najbolj prispeva ravno obdavčitev dela, še natančneje zelo visoki socialni prispevki, ki predstavljajo kar 40 % vsega davčnega bremena (povprečje OECD 26 %). Sam davek na dohodek oz. dohodnina dejansko niti ni visok; predstavlja okoli 14 % vseh pobranih dajatev in je celo pod povprečjem OECD.

    Je pa dohodninska stopnja, kot rečeno, zelo visoka pri višjih plačah, za kar je v veliki meri “zaslužen” tudi SD, ki je ob Mramorjevi davčni reformi vztrajal pri ohranjanju 50-% razreda in neuvedbi t. i. socialne kapice (prenehanju progresivnosti po določeni višini prihodkov). To pozna mnogo razvitih držav, tudi Avstrija, ki ima sicer kar 7 dohodninskih razredov.

    Obdavčitev plače in dodatkov v Sloveniji in Avstriji; čeprav pri obeh velja progresivnost, imajo v Avstriji limit pri 4.440 eur bruto oz. socialno kapico. Poleg tega v Avstriji ni obvezno izplačevanje nekaterih dodatkov k plači (malica, prevoz na delo itd.), a so ljudje kljub temu upravičeni do določenih (podobnih) olajšav pri odmeri dohodnine.

    Gospodarstveniki pogosto ponavljajo, da je tako huda obdavčitev visokih plač (plača delavca, ki denimo zasluži 167 % povprečne bruto plače, je obremenjena s kar 60,4 %) zelo nestimulativna tako za nagrajevanje uspešnih zaposlenih kot za privabljanje tujih investitorjev, ki morajo pri nas tako zelo drago plačevati visoko kvalificirano delovno silo, npr. vodilne inženirje.

    Delež davčnih obremenitev glede na celoten strošek dela v OECD (klik za povečavo)

    Po celotni davčni obremenitvi plače je s povprečnimi 43 % celotnega stroška dela Slovenija na 10. mestu med 35 članicami OECD, pri nadpovprečnih plačah pa se vzpenjamo proti vrhu. Pred nami se od naših konkurentk iz srednje in vzhodne Evrope nahaja le Češka, družbo pa nam denimo delata Švedska in Latvija (desni stolpec).

    Visoko obdavčitev nižajo socialni transferji in olajšave za otroke

    OECD hrani podrobne podatke o obdavčitvi/obremenitvi plač vseh držav članic, ki si jih lahko brezplačno ogledamo v publikaciji Taxing Wages 2017. Tu so zbrani podatki tako o dohodnini kot tudi davčnih olajšavah in socialnih transferjih za različne tipe gospodinjstev – tako za samske osebe z otroki ali brez kot za ostale oblike družin. Zaenkrat so podatki sicer na voljo le za leti 2015 in 2016 (po podatkih SURS sicer povprečna bruto plača za november 2017 v Sloveniji znaša 1.756,95 eur).

    Za Slovenijo na splošno velja, da je končna davčna obremenitev prihodkov gospodinjstev z otroki (za razliko od samskih oseb) podpovprečna – otroški dodatki in ostali družinski socialni transferji so torej v Sloveniji razmeroma radodarni, vsaj v primerjavi s povprečjem OECD.

    Če pogledamo podrobno razčlenitev podatkov za Slovenijo na str. 488, lahko ob površni primerjavi z drugimi državami (tudi denimo Avstrijo) vidimo, da je končen znesek olajšav (allowances) še razmeroma visok, predvsem zaradi olajšav za vzdrževane otroke in plačane socialne prispevke.

    Print Friendly, PDF & Email

    1 komentar

    1. Prav v separatnih zahtevah za zvišanje plač delojemalcev v javnem sektorju, ki jih z organizacijo brezumno samouničujočega stavkovnega vala postavljajo pred vlado RS sindikati javnega sektorja, je lepo vidna povezava s stranko SD in ideologi vztrajno ter načrtno gojenega razdora med delojemalci v gospodarstvu oz. zasebnem sektorju ter med delojemalci v javnem sektorju.
      Če bi sindikati kontinuitete s prejšnjim družbenim sistemom (ZSSS) ter pod močnim vplivom ideologije ZKJ/ZKS ter njenih političnih naslednic in variant v današnjem večstrankarskem političnem sistemu v resnici imeli pred seboj v prvi vrsti interes delojemalca in njegov socialni položaj, potem bi se skupaj in enotno borili za nižje obremenitve dela ter s tem za višje plače vseh delojemalcev – tako v zasebnem kot javnem sektorju, tako v gospodarstvu kot družbenih dejavnostih.
      Z znižanjem davka na plače ter drugih obremenitev bruto osebnih dohodkov zaposlenih bi naenkrat in za vse delavce nediskriminatorno omogočili višje neto prihodke ter bi naenkrat brez vsake diskriminatorne selektivnosti tudi povečali kupno moč vseh delojemalcev v državi in posredno povečali tudi potrebne prihodke države, ki se vežejo na to realno večjo kupno moč.
      A trmoglavi ideologi razdora med javnim in zasebnim, med gospodarstvom in družbenimi dejavnostmi, ki navdihujejo tako politične stranke vladajoče levice kot njim interesno operativno zveste in privržene sindikate, seveda tega preprostega in za vse odrešilnega ukrepa ne želijo videti niti v najhujših sanjah, saj bi jim nižja enotna davčna obremenitev plač odvzela “oblast” in “moč” nad usodami različnih družbenih skupin delojemalcev, odvzela bi jim edino orodje oblasti, ki ga v resnici obvladajo, namreč brutalno makiavelistično načelo: “Deli in vladaj!”.
      Seveda bi z enotnim znižanjem obremenitev plač vseh delojemalcev izgubili svoj vpliv tudi sindikati, še posebej tisti v javnem sektorju, ki se v dialogu v vlado RS obnašajo mnogo bolj izsiljevalsko in arogantno od interesnih predstavnikov delodajalcev, kar je gotovo huda pomanjkljivost in nepremagljiva težava strpnega in plodovitega pogovarjanja ter dogovarjanja med socialnimi partnerji, ki trenutno v razmerju z vlado RS nikakor niso enakopravni in enakovredni.
      Dokler bodo imele največji vpliv na davčno in plačno politiko aktualne oblasti stranke, ki le nadaljujejo in do brezumja variirajo ideološke obrazce nekdanje ZKJ/ZKS , ter dokler bodo isto ideologijo agresivno s stavkami uveljavljali tudi sindikati javnega sektorja, ki so postali država v državi, nam ni pomoči.
      Samouničujoči boj vseh interesnih in socialnih družbenih skupin proti vsem se bo očitno le še nadaljeval in poglabljal, slovensko gospodarstvo in slovenska socialna država pa bosta še naprej stagnirala in nazadovala za primerljivimi državami v Evropi in svetu. “Zgodba o uspehu”, s katero se je deloma celo upravičeno postavljala vlada dr. Janeza Drnovška, pa bo ostala v spominu zgolj kot nostalgične občutke spodbujajoči mit.

    Komentiraj