Ste zaskrbljeni, da bi vas ob "izrednem poslabšanju varnostnega okolja" rekrutirali v vojsko?

Obrambne teme, kot že ničkolikokrat, zopet burijo duhove. Tokrat se kopja lomijo glede domnevne uvedbe obveznega služenja vojaškega roka, ki jo želi sprejeti obrambni minister Matej Tonin. No, tako vsaj pravi večina opozicije in le-tej zvesti mediji, resnica pa je nekoliko drugačna.

Vlada zaradi kadrovskih težav obravnava predlog novele zakona o vojaški dolžnosti, ki deloma spreminja način popolnjevanja Slovenske vojske. Kot sta za portal 24ur povedali strokovnjakinji dr. Maja Garb in dr. Jelena Juvan s Katedre za obramboslovje na FDV, gre večinoma za primerne in utemeljene spremembe, ki širijo bazen potencialnih pripadnikov, ki lahko vstopijo v SV. Predlagano je na primer enotno usposabljanje za vstop v SV, posameznik pa se nato lahko odloči, da se pridruži stalni sestavi ali pogodbeni rezervi; kandidati naj bi za čas usposabljanja prejeli nagrado nad 3.000 evrov.

Do tukaj vse lepo in prav. A predlagana novela zakona vsebuje tudi določilo, po katerem lahko Državni zbor na predlog vlade uvede obvezno služenje vojaškega roka ob "izrednem poslabšanju varnostnega okolja". Večino opozicije je ob tem kar zmrazilo in z njihove strani so prišle v javnost dezinformacije, kako Tonin spet uvaja naborništvo. Nekako smo že vsi slutili žolčno debato o militarizmu in represiji ... a je Levica tokrat bojišče prepustila SD-ju in diskurz je vsaj večinoma ostal na ravni "naborništva".




Tonin se je na to temo v torek zvečer na POP TV tudi soočil s predsednikom Odbora za obrambo Samom Bevkom (SD), ki meni, da uvedba naborništva zahteva širšo razpravo in družbeni konsenz. Na tem mestu bi mu želel sporočiti dvoje: 1.) Nihče NE uvaja obveznega služenja (čeprav je minister to večkrat poudaril, poslanec Bevk tega dejstva do konca soočenja ni ponotranjil), in 2.) varnostne razmere niso stvar družbenega konsenza, pač pa so zunanji dejavnik. To je tako, kot bi rekli, da bomo s konsenzom odločili, ali se je zgodil potres ali ne. Potrebno je slediti dinamiki okolja in se nanjo primerno odzivati.

Pojavljajo se predvsem skrbi v zvezi z dikcijo novele. Kaj točno pomeni "izredno poslabšanje varnostnega okolja"? Kdo je pristojen, da to pojasni? Čeprav minister miri, da bi o takšnih potezah odločal parlament kot najvišja avtoriteta demokracije, opozicijo skrbi, da bi morebiti v prihodnosti "nedemokratična" vlada lahko razglasila izredne razmere in naborništvo dejansko uvedla proti volji ljudstva.

Opozicijo skrbi predvsem, ker "izredno poslabšanje varnostnega okolja" ni ustavna kategorija, in svarijo pred morebitnimi zlorabami. A čeprav ni ustavna, je to realna kategorija, pred katero si politika že desetletja zatiska oči. In zdi se, da to počne vse močneje.

V tej situaciji smo priča podobnim preigravanjem kot v zvezi z aktivacijo 37. a člena: če bi v politiki prevladovala zdrava pamet, bi tako leva kot desna politika sprejemali bolj ali manj enake ukrepe, o "konsenzu" okoli varnostne problematike pa se niti ne bi politiziralo, pač pa bi se odločilo, kot je dobro za državljane, in ne na podlagi ideoloških predsodkov ali osebnih zamer. Lojze Peterle je nekoč rekel, da je zadišalo po slovenski vojski. Trenutno pa žal vse bolj diši po politikantstvu.

Priča smo podobnim preigravanjem kot v zvezi z aktivacijo 37. a člena: če bi v politiki prevladovala zdrava pamet, bi tako leva kot desna politika sprejemali bolj ali manj enake ukrepe, o "konsenzu" okoli varnostne problematike pa se niti ne bi politiziralo

Kaj pa bi uvedba naborništva dejansko pomenila (hipotetično)? Dejstvo je, da tudi z naborništvom ne bi rešili problematike SV kar čez noč. Doktrino in celoten ustroj vojske bi morali korenito spremeniti in takšen proces je lahko učinkovit le dolgoročno. Usposobiti bi morali inštruktorje in določiti, kakšen tip vojske hočemo; v katerih enotah bi lahko služili rezervisti? Bi jih usmerili v pehoto, bi enote vseh rodov imele poklicna jedra in bile dopolnjene z rezervisti, kaj in koliko bi prispevali v mednarodne operacije zavezništva ...? Vse te in še mnogo več dilem je nujno razčistiti, preden začnemo korakati v to smer.

Predsednik Odbora za obrambo Bevk je v soočenju izrazil stališče, da so naborniške vojske anahronizem in da ob današnjem hibridnem in kibernetskem bojevanju niso več konkurenčne visokotehnološkim profesionalnim. To v veliki meri drži, a ni vedno tako. Veliko je odvisno od nivoja bojevanja. Slovenija res ne spada med velesile kot ZDA ali Rusija, neprimerljivi smo tudi z drugoligaši, kot sta Francija ali Velika Britanija. Potrebno pa je gledati v dveh smereh: kaj lahko prispevamo h kolektivni obrambi, in kako se lahko branimo sami (na svojem ozemlju, ne z letalonosilkami in medcelinskimi raketami). Nenazadnje še vedno velja, da je gospodar nekega ozemlja tisti, ki ga obvladuje fizično. Peš, torej. In tukaj, na tej zadnji liniji obrambe, je princip "oboroženega državljana", kot se je izrazil Bevk (čeprav bi šlo v Sloveniji za nekaj drugega), zelo učinkovit.

Obstaja sicer mnogo modelov, po katerih bi se lahko zgledovali, na primer norveški, kjer na usposabljanje sprejmejo le približno polovico kandidatov (obveznikov), švedski, kjer obstaja splošna državljanska dolžnost, tudi za ženske, itd. Vprašanje pa je, kako bi družba to sprejela. Pisali smo že o krhkosti mladih, ki se niso zmožni odzivati na stres, in tega je v vojski vedno dovolj. Bi jih vojaška izkušnja utrdila ali bi jih uničila?

Načeloma velja, da so "vojaške" družbe močnejše, odpornejše. Menim, da smo se Slovenci sposobni vrniti mednje. Ob pravi vzgoji lahko spet postanemo močni. In vse kaže, da minister Tonin hoče položiti temelje za močno vojsko in bolj varno družbo.