Sprehajalec ljudi: terapevt, družabnik in turistični vodič

Hoja je zdrava in koristna, pa vendar se zanjo iz različnih razlogov mnogi težko odločijo. So leni, anksiozni, ne želijo hoditi sami, jih je sram, hitro izgubijo motivacijo … No, v Los Angelesu jim je na voljo sprehajalec ljudi (people walker). Po poročanju Melmagazine gre za Chucka McCarthyja, ki je sicer po poklicu igralec, tako pa "zasluži kak dodaten dolar, se spravi iz hiše in spozna nove ljudi", kot pravi sam. Svojo storitev sprehajanja ponuja od leta 2016 in od tedaj je prehodil na tisoče kilometrov in sprehajal na stotine ljudi.

Povedal je, da je na idejo prišel, ko je pred leti njegova mama na sprehodu padla in si zlomila nogo. Več ur je ležala ob poti, preden so jo našli mimoidoči. "Mislil sem, da bi si ljudje morda želeli kaj takega zaradi varnosti," se spominja.

Najpogostejši razlog najema sprehajalca

Kmalu je dobil prve stranke in hitro ugotovil, da varnost še zdaleč ni glavni razlog, da ga ljudje najamejo. Ljudje ne želijo hoditi sami, ne želijo biti sami s svojimi mislimi, želijo si družbe, pogovora, bližine … Večina Chuckovih rednih strank je moških. "Na svojega sprehajalca gledam terapevtsko, v smislu, da se lahko malo odprem in dam stvari iz sebe," pravi Bob Nankin, 69-letni upokojeni kardiolog, ki živi sam in je Chuckova stranka z najdaljšim staležem.

Druga redna stranka, ki ga je najela, je Sam Pocker, ki se je boril s prekomerno težo in tudi depresijo. Po treh letih redne hoje je sprememba v videzu in počutju izjemna.

McCarthy sicer poudarja, da ni niti terapevt niti trener, zgolj spremljevalec na sprehodih. Ponuja kramljanje (small talk), poslušanje, tudi tišino, včasih pa tudi neke vrste turistično vodstvo. Karkoli pač človeku, ki ga je najel, ustreza.

Med epidemijo koronavirusa je število njegovih strank celo precej naraslo. Po začetnem uspehu je bila v načrtu tudi aplikacija People Walker, ki bi naj podobno kot Uber povezala sprehajalce, a je iz različnih razlogov zamrla. McCarthyjev posel pa kljub temu še vedno cveti.

Globlji pomen hoje

Hoja ima že sama po sebi terapevtsko vrednost in med njo naj bi se tako telo kot možgani prečiščevali in obnavljali. Lažje naj bi predelali stvari, ki nas težijo, se povezali s sabo in bolj jasno videli situacijo, ki nas morda obremenjuje.

Skupna hoja je kot izjemno pozitivno orodje že dlje časa prepoznana tudi v svetu psihoterapije. Še posebno moški bi se naj veliko lažje odprli ob neki skupni fizični aktivnosti. Dejavnosti, ko fizično nekaj počnemo, nas odpirajo na mnogo globlji ravni, kot če sedimo v naslonjaču. Druga pozitivna lastnost sprehoda je, da pri njem ni neposrednega očesnega stika, in to ljudem omogoča, da se bolj sprostijo in odprejo.

Hoja pa ima pozitiven pomen tudi za naše duhovno življenje. Kot je v intervjuju za Radio Ognjišče povedal dr. Roman Globokar: "Zame je hoja molitev z nogami. Noge so tiste, ki na nek način molijo v simbolnem, pa tudi v zelo konkretnem smislu. Sem tip človeka, ki najlažje moli takrat, ko hodi v naravi. To je pogojeno z mojo izkušnjo otroštva, ko sem hodil od doma v šolo in v cerkev tri kilometre in pol peš. Ta izkušnja me spremlja od majhnega naprej. Ko sem se vračal domov, sem velikokrat molil z besedami, ko pa sem odraščal, je bilo manj besed in več gibov, ki so bili izraz molitve, hvaležnosti, prošnje Bogu. S tem, ko sem bil v navzočnosti Boga, v doživljanju samega sebe, sem lahko izražal to, kar sem, in to me nekako spremlja. Zato pravim, da je tudi telesno gibanje duhovnost."

Zato, s sprehajalcem ali brez, zdravilo in poživilo za naše telo, psiho in dušo je na dosegu roke. Pardon, noge.