Spolna vzgoja v Italiji samo s soglasjem staršev

Za razširitev izobraževalne vsebine s spolno vzgojo bo v Italiji potrebno predhodno pisno soglasje staršev. Italijanska vlada je v petek sprejela več ukrepov, povezanih s šolo. Poleg strožje obravnave delinkventnosti so uvedli tudi pomembno spremembo na področju vloge staršev v vzgojno-izobraževalnem procesu. »30. člen ustave določa, da imajo starši pravico in dolžnost vzgajati svoje otroke,« je bil jasen minister za izobraževanje Giuseppe Valditara.

Soglasje mora biti podprto z dovolj informacijami: starši morajo biti seznanjeni z obravnavanimi temami, učnim gradivom, cilji izobraževanja in načinu poučevanja o spolnosti.

Če starši dejavnost zavrnejo, morajo šole zagotoviti alternativo. Ponudniki morajo izpolnjevati strokovne in akademske pogoje.

Za osnovne šole so teme o spolnosti le tiste, ki jih vsebujejo nacionalni učni programi – na primer: biologija, človeško telo, reprodukcija itn. »Delujemo v imenu vrednote transparentnosti,« je zatrdil Valditara. Kot je pojasnil, želijo z novimi ukrepi okrepiti zavezništvo med šolo in družinami. 

Spolno vzgojo ima vsak drugi učenec, starši si je želijo

Ob vsem tem pa vsak drugi učenec (ali 53 % učencev) v šoli ni imel izobraževanja o spolnosti. Na severu naj bi se o spolnosti učilo 55 % vprašanih, v srednji Italiji 39 %, na jugu pa le 37 %, navaja Ansa.

Starši naj bi bili spolni vzgoji naklonjeni: 95 % vprašanih je mnenja, da je izvajanje čustvene in spolne vzgoje v šoli koristno, nekoliko manjši delež, 91 %, pa bi jo uvedlo kot obvezen predmet.

Starševske pravice ali naklonjenost fundamentalistom?

Večina ukrepe sicer pozdravlja, vendar pa so do njih kritični iz opozicije ter nekaterih združenj: »Spolno-čustvena vzgoja je poseben izziv vladi: že leta zahtevamo, da bi bila obvezna in da naj se začne že v vrtcu. Proti spolnemu nasilju in patriarhatu se moramo boriti že v šolah,« je komentiral Paolo Notarnicola iz združenja srednješolcev.

Elisabetta Piccolotti (AVS, opozicijska zveza strank levih in zelenih) je v ukrepu prepoznala naklonjenost fundamentalistom in zahtevo za soglasje staršev označila za »sramoto«. »Mislite, da bi oče in mati Saman Abbas podpisala dovoljenje za sodelovanje svoje hčerke v dejavnostih spolne in čustvene vzgoje? Prepričani smo, da ne,« je dejala.

Iz različnih zahodnih držav, na primer Kanade in ZDA, se občasno pojavljajo tudi pritožbe o neprimernih vsebinah in t. i. ideologiji spola, tudi v okviru spolnega izobraževanja. Na Zahodu imajo neredko pomembno vlogo v gibanjih, ki nasprotujejo vključevanju LGBT tematik v šolski kurikulum, prav muslimani.

V enem od protestov proti slednji so se v Kanadi združili krščanski in muslimanski starši. Muslimanski vodje v Veliki Britaniji pa so pozivali k pravici do odklona otrokove udeležbe v spolni vzgoji.

Tudi Aleš Primc, predsednik stranke ZA Slovenijo – Glas za otroke in družino, je v intervjuju za Družino dejal, da je v tujini največji odpor tam, kjer biva močna muslimanska ali pravoslavna skupnost. Ocenil je, da bi morali biti katoličani pri tem glasnejši.

»Spolna vzgoja« poteka vzporedno – po spletu

Pobudniki uvedbe sistemskega poučevanja spolne vzgoje v šolah navadno opozarjajo, da pridejo mladi v stik s spolnostjo že na spletu, pogosto tudi s pornografijo. V Italiji naj bi bila četrtina mladostnikov, starih med 14 in 18 let, mnenja, da je pornografska predstavitev spolnosti realistična (slaba petina deklet in fantov ob tem meni, da bi jim lahko izdelava pornografije finančno koristila).

Glavni vir informacij o spolnosti za mladino je pogosto prav splet. Slaba polovica anketiranih v Italiji je po spletu brskala o spolnih praksah, 57 % pa jih je poizvedovalo o spolno prenosljivih boleznih.

Spolna vzgoja v Italiji se izvaja sporadično; najpogosteje v obliki nekajtedenskih delavnic ali enodnevnih dogodkov. Večina anketirancev, ki so se spolne vzgoje udeležili, jo je označila za uporabno in poučno.

Spolna vzgoja na Slovenskem

Pobude za uvedbo sistematične spolne vzgoje je slišati tudi v Sloveniji. Uvedbo celostne spolne vzgoje v kurikulum je podprla tudi Slovenska fundacija za UNICEF.

Na Slovenskem že od prehoda z osemletne v devetletno osnovno šolo nimamo sistemsko opredeljene spolne vzgoje. Nekoč je bila del zdravstvene, a se je le-to ukinilo. Izobraževanje o spolnosti se pogosto izvaja v okviru krajših delavnic ob sistematskih pregledih.

Po podatkih raziskave, ki jo je opravil Inštitut za varovanje zdravja, večina (69,4 %) anketiranih osnovnošolcev in srednješolcev odobrava spolno vzgojo v okviru šole. Dobra desetina pa meni, da ta ni potrebna.

Kaj pa uvedba posebnega predmeta? Za to je podpore nekoliko manj: ukrep bi podprla slaba polovica, dobra tretjina pa je ocenila, da jo je bolje izvajati v okviru drugih predmetov, kot je zdravstvena vzgoja.

Informacije vedno bolj zgodaj

Ali učenci v šoli informacije dobijo pravočasno, pa je drugo vprašanje. Že podatki iz leta 2013 kažejo, da je skoraj tretjina vprašanih menila, da ne. Hkrati pa raziskave po svetu ugotavljajo, da se starost prvega spolnega odnosa niža. Tako je sedaj delež otrok, ki so o spolnosti seznanjeni že zelo zgodaj, zagotovo večji kot pred več kot desetimi leti. Temu primerno bi bilo treba prilagoditi tudi seznanjanje otrok o spolnosti. Ob tem pa je pomembno tudi, kam je vsebina spolne vzgoje usmerjena - ali v podajanje tehničnih informacij ali v vzgojo za spoštovanje lastnega telesa in dostojanstva ter dostojanstva drugih.