Šopek levih novinarjev nadaljuje vojno proti Janši preko novinarskih vez v tujini

Vir: zajem zaslona https://ipi.media/
POSLUŠAJ ČLANEK
Po krajšem poletnem zatišju novinarji levo usmerjenih medijev nadaljujejo svoj boj proti vladavini Janeza Janša preko svojih vez v mednarodnih novinarskih organizacijah.

Tokrat so se o drastičnem slabšanju medijske svobode v času desnosredinske vlade v Sloveniji obširno razpisali v organizaciji IPI - Mednarodnem inštitutu za tisk, od koder sedanjo slovensko oblast redno kritizirajo.

Naslonili so se na mnenje nekaj bolj ali manj vidnih novinarskih peres levega političnega prepričanja: Anuško Delić, Natašo Briški, Aljaža Pengova Bitenca, Primoža Cirmana ter mentorja novih novinarskih generacij s FDV, Marka Milosavljevića. Za razumevanje celostne slike pa niso poiskali mnenja nobenega od novinarjev sredinsko-liberalne ali konservativne nazorske usmeritve. 

Da v boju za ohranitev svoje medijske dominacije in predvsem eksistence, tesno povezane z državnimi "subvencijami", uporabljajo vsa sredstva, je z njihovega vidika nedvomno legitimno početje. Seveda pa omejevanje (pre)moči levega tiska ni enako zmanjševanju medijske svobode v Sloveniji, ugotavljamo v komentarju uredništva.  

Mednarodne novinarske organizacije ponovno skrbi "hiter padec medijske svobode po prevzemu oblasti s strani političnega veterana Janeza Janše", piše Jamie Wiseman za IPI.

"Zgodovina se v Sloveniji ponavlja, le da je tokrat SDS snela rokavice," citira dramatične besede Anuške Delić iz relativno neznanega državno sofinanciranega portala Oštro.

Novinar namreč našteje Janševe "zgodovinske grehe" na medijskem področju, od obtožb o cenzuriranju medijev, zlorabe državnega oglaševanja, označitve novinark RTV Slovenija za "odslužene prostitutke" ter seveda nadlegovanja Blaža Zgage preko Twitterja.


A napadi na novinarje se ne končajo zgolj pri zlorabi družabnih omrežij, nadaljuje novinar. "Janševa desničarska SDS skuša pridobiti večji vpliv na majhnem slovenskem medijskem trgu, kar izvaja pod pretvezo uvajanja večjega medijskega pluralizma."


"Od trenutka, ko so prevzeli oblast, v nekaj dneh in med eno največjih kriz, s katerimi smo se soočili, so začeli verbalno napadati predstavnike medijev," je za IPI povedala lastnica Metine Liste Nataša Briški ter dodala, da je "zlobnost napadov težko razumeti, hkrati pa ti naraščajo in se ne zmanjšujejo." 


Novinar medijsko zelo izpostavljenega novega portala Necenzurirano.si, Primož Cirman, pa opozarja na ekstremni nivo javnih diskreditacij. "Prejšnje vlade so bile seveda jezne glede medijske obravnave in so to do neke mere kritizirale. Ampak svoboda tiska je bila spoštovana. Ni bilo primerov osebnih napadov na kritične novinarje." 


Da je splošna situacija postala mnogo bolj konfliktna, meni tudi politični analitik Aljaž Pengov Bitenc. "Averzija med Janšo, SDS in mediji je že dolgotrajna, predsednik vlade je iz demonizacije medijev razvil pravo umetnost," meni.


Tudi po besedah profesorja s FDV, Marka Milosavljevića je bila kritika medijev tudi pod drugimi vladami vedno prisotna, a je zdaj, ko se je pojavil Twitter, še bolj neposredna. "Janša je medije vedno videl kot nasprotnike, pri čemer je njegov pristop vedno biti bolj agresiven, vedno napadati."  


Med najbolj pogostimi Janševimi tarčami članek nato izpostavlja "uveljavljene medije kot sta Dnevnik in Mladina," pogosto pa, kadar se postavijo "na napačno stran", napada tudi desni tisk, kot je recimo Reporter.


Avtor nato navede še retvit s strani "vladnega računa", ki novinarja Blaža Zgago imenuje za "pobeglega psihiatričnega bolnika" ter izpostavlja, da se je Janša spravil tudi na novinarja nemškega medija Deutsche Welle.


V nadaljevanju se novinar obširno razpiše o Janševem dojemanju medijev ter njegovih očitkih o komunističnem izvoru in obvladovanju s strani "globoke države", pri čemer večkrat citira omenjene slovenske novinarje. Opiše tudi zadnje spore vladnih predstavnikov z mediji, od direktorja vladnega urada za komuniciranje Uroša Urbanije do notranjega ministra Aleša Hojsa, ki naj bi zahteval kazenski pregon za novinarje, ki so poročali s protivladnih protestov.


Sodelujoči levi novinarji se v nadaljevanju potožijo tudi okrog osebnih diskreditacij, ki so jih deležni na družabnih omrežjih od spletnih trolov. Nato se članek osredotoči na dogajanje okrog "nadlegovanja in napadanja" javne RTV Slovenija ter navede nekaj konkretnih primerov novinark, ki so bile tarče Janševih privržencev, denimo Eugenije Carl, ki je v kuverti prejela neznani bel prah.


Vse skupaj pa naj bi bilo po Milosavljevičevih besedah namenjeno širšim naporom oslabiti vpliv RTV Slovenija na slovensko medijsko krajino.



"Nadzor in krepitev" pro-vladnih medijev


Zadnji del obširnega članka avtor namenja podrobnemu opisu vzpostavitve alternativnih medijev, ki so blizu Janezu Janši in stranki SDS. Pri tem vlečejo primerjave z Orbanovim modelom prevzemanja medijev na Madžarskem. Avtor in sodelujoči slovenski novinarji v negativni luči predstavijo vstopanje madžarskega kapitala v slovenski medijski prostor, pri čemer podobnost vidijo tudi v tem, da je tudi Janša začel uvajati elemente Orbanovega modela za zatiranje in nadzor nad mediji.

Mreža desnih medijev, ki so blizu vladajoči stranki, zdaj Janši služi za obsojanje in blatenje kritičnih novinarjev ter političnih nasprotnikov. Tako Orban kot Janša naj bi državne resurse zlorabila, da kaznujeta kritične medije in nagradita pro-vladne. Oba naj bi tudi prevzela večji nadzor nad uredniškimi organi in politiko javnih televizij v državi.

Pri tem omenjajo novo, vladi prijaznejšo medijsko politiko Siola, ki je v lastništvu državnega Telekoma. Obenem pa naj bi Nova24TV v prvi polovici leta že prejela 120 tisoč evrov davkoplačevalskih sredstev, kar je pomemben dvig glede na prejšnje obdobje.

"Kanaliziranje denarja iz državnega oglaševanja v provladne medije je znak prevzemanja medijev, kot ga je pokazal Orbanov režim," preberemo.

Kljub številnim podobnostim z Madžarsko pa avtorji vendarle ocenjujejo, da je skrb, da bi tudi Slovenija postala "neliberalna demokracija" po vzoru Madžarske, za zdaj preuranjena. Kljub vsemu pa bi izvoz madžarskih metod v Slovenijo in druge države srednje in jugovzhodne Evrope po njihovem prepričanju evropske voditelje moral skrbeti. Zato morajo biti evropske institucije na dogajanje v Sloveniji posebej pozorne ter ob "bodočih kršitvah medijske svobode odločno reagirati".

KOMENTAR: Uredništvo
Javni interes na področju medijev ni enako levičarskemu interesu
Nekaj nedvomno drži - mediji iz vpliva največje slovenske politične stranke SDS novinarjem z dolgo kilometrino neusmiljenih kritik in napadov Janeza Janše, zdaj vračajo milo za drago - nemalokrat z neposrednimi diskreditacijami in na neokusen način.

Brez razglabljanja o tem, ali je bila prej kura ali jajce, lahko ocenimo, da so sprejeli to igro in niso nastavili drugega lica. Pri tem pa je mogoče razlika, da so njihovi prejemi nekoliko bolj grobi, neposredni in na nižjem nivoju od bolj sofisticiranih pristopov Janševih nasprotnikov z levice, ki so zato morda celo bolj učinkoviti.

Vse to je seveda kontraproduktivno in ne vodi do koristnih rešitev, sploh pa ne za Slovenijo. Podobno velja tudi za traktate iz tujine, kakršnemu smo ponovno priča. Enostranskost prikaza slovenske medijske in politične situacije je razumljiva, saj tuji avtorji poslušajo prišepetavanja le od strani, globoko vpete v ta spopad, ne pozanimajo pa se pri tistem delu novinarstva, ki v vojno osrednjih medijev proti Janševim medijem ni vključen.

Zato, ko beremo tovrstne članke, se nam prej kot vzporednice med predstavljenim Orbanovim in Janševim modelom pred očmi rišejo mehanizmi medijskega obvladovanja, ki so jih v Sloveniji tudi po osamosvojitvi ohranili ljudje iz širšega Kučanovega kroga. Tujim avtorjem in člankom manjka globinsko poznavanje slovenske medijske krajine, ki je že desetletja neizpodbitno izrazito dominantno levičarska. Zato Janševi poskusi vzpostavljanja nekakšnega alternativnega sistema ob poznavanju dejanskih medijskih razmerij v Sloveniji izpadejo precej jalovo.

Za takšno ugotovitev bi tujim novinarjem zadostovalo nekajmesečno spremljanje osrednjih slovenskih medijev na čelu z obema najvplivnejšima televizijama, seveda ob znanju slovenskega jezika. V trenutku bi jim bilo jasno, da v Sloveniji nikakor ne moremo govoriti o nižanju medijske svobode, saj je kritika oblasti ta čas ostra in neusmiljena kot že dolgo ne.

Pravzaprav bi tuji opazovalci, če bi v Sloveniji "opazovali z udeležbo" dovolj časa, lahko prišli celo do ocene, da se je pod Janšo svoboda medijev celo popravila, saj je zdaj gledalcem vsaj prihranjeno medijsko opevanje državnega voditelja z izrazi kot so "Luka Dončić slovenske politike", ali z izborom hvalnic, ki jih je o Marjanu Šarcu na osrednjem TV dnevniku nacionalne televizije svoj čas stresala Miša Molk.

In nenazadnje, če za kriterij postavimo "kanaliziranje denarja iz državnega oglaševanja v provladne medije kot znak prevzemanja medijev, kot ga je pokazal Orbanov režim," potem smo na Domovini v seriji člankov dokazali, da se je tak prevzem v Sloveniji zgodil že pred leti, in ga ni izumil šele Orban temveč naši preobraženi komunisti, združeni v razpravnem krožku Foruma 21.

Zato je na koncu ob poudarjanju, da lahko razumemo interes tovrstnega početja levih novinarjev, vendarle potrebno povedati, da v Sloveniji čisto preveč samoumevno enačimo interes levičarskih lobijev, pa najsi bo na področju medijev, politike, gospodarstva, paradržave idr., z občim javnim interesom. In če smo konkretnejši - javni interes na področju medijev ni imeti z levičarskimi mediji preplavljeno in iz državnih sredstev podprto medijsko krajino.

Seveda pa v javnem interesu ni tudi nasprotna slika - torej morebitna prevlada desničarskih medijev Janševega kroga v slovenskem medijskem prostoru. A od česa takšnega smo, roko na srce, v slovenskih razmerah oddaljeni približno toliko kot šimpanzi od poleta na Mars.

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Prihajajoči dogodki

FEB
24
FEB
25
Intervju: Franc Cukjati
21:00 - 21:45
FEB
27