V zadnjih tednih zbuja pozornost ustanovitev državnega gozdarskega podjetja Slovenski gozdovi d.o.o.. Podjetje naj bi od srede prihodnjega leta, ko se iztečejo pogodbe koncesionarjem, upravljalo z državnimi gozdovi, ki pomenijo 20% vseh slovenskih gozdov. Obljube in obeti vlade so veliki, še večje pa so kritike stroke. Za popolnejše razumevanje problematike slovenskega gozdarstva je potrebno pogledati v ozadje in zgodovino.
Malo zgodovine…
V Jugoslaviji so bila Gozdna gospodarstva (GG) velika državna podjetja, ki so skrbela za celotno gozdarstvo (sečnjo, žage, predelavo, pogozdovanje, gozdno infrastrukturo…). Po osamosvojitvi so se razdrobila na več manjših in večjih zasebnih podjetij. Sredi devetdesetih je država za upravljanje s svojimi gozdovi podelila koncesije. Pri tem je naredila napako, saj se gospodarjenja z gozdovi ni lotila celostno. Tako novih koncesionarjev npr. ni zavezala k urejanju gozdnih cest, lesno-predelovalno industrijo pa je pustila propasti. Koncesionarji so večinoma izvajali le sečnjo in hlodovino prodajali (z nekaj izjemami…). Vsi ti deli med seboj niso delovali usklajeno in država ni imela učinkovitega nadzora nad gozdarstvom. Nekateri koncesionarji so to stanje izkoriščali.
Stanje danes
Naše državno gozdarstvo danes temelji na sečnji in prodaji lesa. Les se kot hlodovina prodaja predvsem v Italijo in Avstrijo, kjer ga predelajo in nam ga predelanega prodajajo nazaj. Absurd je tudi, da koncesionarji les iz državnih gozdov dobijo bistveno ceneje kot ostala gozdarska podjetja, ki upravljajo z lastniškimi gozdovi. Tako so pogosto nelojalna konkurenca in še bolj znižujejo ceno slovenskega lesa na trgu.
Očitno vladi ni v interesu, da bi koncesije naredili transparentne in se kaj naučili iz napak. Ravno nasprotno, ustanovili so kolhoz in omogočili, da se bo državne gozdove brez transparentnosti in konkurence upravljalo in izčrpavalo še naprej in še bolj.
Lesno-predelovalne industrije je le še za vzorec (še posebej če se spomnimo, da je bila v vsakem večjem mestu). Lahkomiselno smo se odpovedali proizvodnji celuloze, ivernih plošč, furnirja, pohištva… Cele generacije usposobljenih delavcev so šle v pokoj oz. na Zavod za zaposlovanje, kjer so jih na državne stroške in pogosto neustrezno prekvalificirali. Pri vsem tem pa še niti v celoti niso zaključeni vsi stečajni postopki večjih predelovalnih podjetjih.
Državi se tudi očita, da je zadnja leta v negotovosti glede prihodnosti puščala tako koncesionarje kot privatna podjetja in tako ustvarila umetni zastoj na področju investicij v gozdarstvo in s tem posredno škodo tudi drugim panogam gospodarstva.
Kar se gozdarstva tiče lahko mirno rečemo, da se je država v času od osamosvojitve izkazala kot slab gospodar.
Bi sploh lahko bilo še slabše?
Da! Z ustanovitvijo državnega podjetja. Medtem ko evropske države sledijo priporočilom OECD in se umikajo iz gospodarstva, se pri nas državno podjetje ustanavlja.
Očitno vladi ni v interesu, da bi koncesije naredili transparentne in se kaj naučili iz napak. Ravno nasprotno, ustanovili so kolhoz in omogočili, da se bo državne gozdove brez transparentnosti in konkurence upravljalo in izčrpavalo še naprej in še bolj. V oči bode dejstvo, da bo novoustanovljeno podjetje odlično orodje za politično kadrovanje in reden dotok denarja. Tudi v devetdesetih so se koncesije pogosto podeljevale »našim«. Le da ti zdaj več očitno niso dovolj »naši« in je treba dati »bolj našim«. Kdaj bo odločilna usposobljenost in strokovnost?
Tudi če odmislimo politično noto novega podjetja in pogledamo zgolj ekonomski vidik, vidimo da so se ustanovitelji pozabili vprašati nekaj zelo pomembnega. Komu bodo prodajali slovenski les in kdo ga bo prodajal? So odkrili nova tržišča ali bodo prepričali sosede da kupujejo od državnega podjetja po višjih cenah? Zamisel ministra, da bodo les prodajali slovenski lesni industriji (ki je praktično ni) in to po boljših cenah kot bi jih lahko danes, hkrati pa bi naj država imela od tega več, je utopična.
Gozdarstvo je zahtevna panoga in zahteva veliko znanja in izkušenj. V oči bode dejstvo, da pri tem projektu zraven zaenkrat ni stroke in videti je, da je niti ne bodo potrebovali. S prodajo lesa se bodo, vsaj tako kaže, ukvarjali politično ustrezni nepoznavalci, ki bodo lahek plen velikim trgovcem z lesom. Kljub temu, da bi naj podjetje delovalo na ekonomskih temeljih, so začeli zelo neekonomično, saj so si za ležeren začetek sposodili 40 milijonov.
Nenazadnje, kaj bo s številnimi zaposlenimi v GG-jih? Posredno bodo povzročili izgubo mnogih delovnih mest in umetno ustvarili nove.
Imamo čas za ta »taborniški« poizkus? Si ga lahko privoščimo in kdo bo nosil posledice? Upravičeno se je bati, da bo država s tem podjetjem naredila več škode slovenskim gozdovom kot žled in lubadar skupaj.
Drevo spoznamo po sadovih ali mogoča rešitev
Kot prvo – ukinitev državnega podjetja, ki nam bo tako v mednarodnih kot domačih logih v posmeh. In objava, da je šlo za zapoznelo prvoaprilsko šalo.
Predvsem je h koncesijskim pogodbam potrebno pritegniti uspešna privatna podjetja. Ta imajo v vseh pogledih prednost pred državnimi. So racionalna, imajo znanje, tehnologijo in so se na trgu že izkazala kot dober gospodar.
Potem resen posvet s stroko ter dolgoročni načrt gospodarjenja z gozdovi brez političnega vmešavanja. Prevetriti koncesijske pogodbe, jih narediti donosne in zanimive tako za državo kot podjetnike. Nabor kvalitetnih gozdarskih izvajalcev je danes bistveno večji kot v devetdesetih in tudi koncesionarji so v teh dvajsetih letih šli skozi sito uspešnosti in sposobnosti. Zagotavljanje transparentnosti pa bi morala biti naloga države.
Predvsem je h koncesijskim pogodbam potrebno pritegniti uspešna privatna podjetja. Ta imajo v vseh pogledih prednost pred državnimi. So racionalna, imajo znanje, tehnologijo in so se na trgu že izkazala kot dober gospodar. Les mnogi kupujejo po bistveno višjih cenah kot sedanji koncesionarji, pa vseeno dobro poslujejo brez pomoči države. Nenazadnje uspešno gospodarijo z 80% slovenskih gozdov. In ravno ti ljudje-če karikiramo ministra-so resnično bogastvo Slovenije in upanje za slovenske gozdove!
To bi bila tudi velika spodbuda za slovensko gospodarstvo, vsekakor mnogo večja od umetnih subvencij. Ob sočasnih ugodnih pogojih in spodbujanju ponovne vzpostavitve lesno-predelovalne industrije pa morda tudi prava pot za slovensko gozdarstvo v prihodnosti.
Od česa bomo živeli, v čem smo dobri?
Strategija pametne specializacije je strateški dokument, ki ga mora pripraviti vsaka članica EU, ki želi črpati evropska sredstva za znanost in razvoj gospodarstva oz. države. To je tudi dokument, ki ga, menim, potrebuje vsaka politika, država oz. vlada, ki načrtno in odgovorno vodi razvoj države. To je tudi tisto »pravo sito«, skozi katerega bi morale iti vse stranke, ki žele oblast, da jasno povedo, »v čem smo v Sloveniji dobri in perspektivni«. Doslej pri nas to ravno ni veljalo, saj je prevladovala praksa, ki jo zagovarja bivši rektor dr. Jože Mencinger, ki v odmevnem članku, »Neuporabnost Kisika za gospodarstvo«, sprašuje: »Kako sprostiti strateške investicije in okrepiti financiranje globalno konkurenčnih razvojnih projektov? Naj vlada ugotavlja, kateri so globalno konkurenčni razvojni projekti? Mar ni to posel »delodajalcev« in ne države?« Kam nas je to pripeljalo? Berem članek »Državljani pogrešajo vizijo vladajočih in se globoko strinjam z Bojanom Radejem, ki pravi: »Nova evropska strategija pametnega razvoja zahteva veliko višjo kompetenco vodenja, bolj jasno vizijo. Od dobre priprave kakovostnih razvojnih projektov in njihove izvedbe je namreč odvisno, ali nam bo uspelo v sedmih letih pametno vložiti 4,1 milijarde evropskega denarja. »Živimo na kredit«, smo še vedno nizko v globalni mednarodni konkurenci, imamo nizko dodano vrednost na zaposlenega in previsoko brezposelnost, zlasti med izobraženimi mladi, ki se selijo v tujino za boljšim kruhom. živimo na kredit in brez dvoma občutno slabše, kot bi glede na bogate potenciale narave in znanja lahko, če bi bili uporabljeni podjetno. Ekonomska zanka okoli vratu se zateguje vsem državljanom, najbolj pa trpijo brezposelni in vse ranljive skupine. Cela generacija mladih je oropana perspektiv, žrtvovana na oltarju nekompetentnega vodenja države.« Profesor dr. Jože P. Damijan je v nedavnem intervjuju pod naslovom, »Levica in desnica podpirali menedžerske prevzeme«, zaskrbljen in kritičen, saj pravi: »Če pa pri nas vprašate politike, kaj bomo počeli čez 30 ali 40 let, nobeden nima pojma, kaj naj bi počeli. Vizija naših politikov je računovodska, zanima jih samo eno, da se bilance na letni ravni zaprejo, ne pa dolgoročen gospodarski razvoj. Ta »računovodska politična vizija« nas bo dolgoročno pahnila v zaostajanje tudi za vzhodnoevropskimi državami. Češka nas je že prehitela.« Vlada oz. Služba vlade za razvoj in kohezijo je zadnjo različico slovenske strategije nedavno le poslala v Bruselj, kjer so nam prejšnje zavrnili kot neuporabne. Nikjer žal ne berem komentarja, da je v tej strategiji poudarek na glavnem cilju vsake ekonomije, ustvariti delovna mesta na izbranih področjih. Tudi na »gozdu in lesu«, na njegovem realnemu potencialu. Les, ki ga sedaj v veliki meri izvažamo v obliki hlodov z nizko dodano vrednostjo, bi lahko zagotovil 30.000 novih delovnih mest, pravi dr. A. Kešeljević, univerzitetni profesor. Slovenija, ki potrebuje delovna mesta, torej z izvozom hlodov izvaža delovna mesta! Severne sosede, Avstrija pa znajo naš les visoko ovrednotiti na trgu, kljub visokim tri do petkrat višjim plačam njihovih zaposlenih. Trgu nudijo od letev do različnih lepljencev kot polproizvodov, kot konstrukcijski les za leseno gradnjo in drugih lesnih proizvodov, tudi iz naših hlodov, kar kupuje tudi slovenska lesna industrija, ne samo trgovina. Avstrija je tudi druga največja uvoznica lesa na svetu, ker ga zna umno, z ustrezno tehnologijo proizvodnje potem ovrednotiti na trgu. V bogati Švici je pred par leti švicarska vlada preverila, kako še povečati gospodarski doprinos švicarskega gozda in lesa. Skupaj s stroko je naredila analizo potenciala gozda in lesa, opredelila cilje in razvila strategijo za višje ovrednotenje. »Analyse der Schweizer Wald- und Holzwirtschaft« je javno dostopna tudi na spletu. Študijo sta skupaj s pristojnim ministrstvom naredila mednarodna svetovalna firma BWC in bernska visoka šola HAFL. Študija je pokazala, grobo povzeto, da naj povečajo posek lesa, da naj industrijsko proizvajajo lepljene elemente za leseno gradnjo, da naj poskusijo proizvajati vlakna iz bukev za tekstilno industrijo in povečajo promocijo rabe švicarskega lesa. Berem tudi: “Wunderstoff” Holz: Wie man ihn effizienter nutzt «, »Les čudoviti material – kako ga učinkovito rabiti«, kjer piše, kako avstrijsko Ministrstvo za znanost in Združenje gozdarske, lesne in papirne industrije FHP financira skupne znanstvene doktorske disertacijske projekte podane v iniciativi doktorantov treh univerz. A pri nas res ni mogoče raziskati in opredeliti razvojni potencial gozda in lesa, razviti in postaviti strateške cilje in ustrezno strategijo za dosego ciljev in za pozicioniranje lesne industrije na trgu? Država, to je odgovorna politika oz. vlada, torej poda strateško usmeritev gospodarskega razvoja, da se lahko potem razvija tržno atraktivna ekonomija, ki daje delovna mesta. Naše bogate sosede in njihove vlade se v ta namen torej poslužujejo svojih ali tujih strokovnih inštitucij, kot je na primer dunajski »das Economica Institut für Wirtschaftsforschung«, ki opravlja gospodarske raziskave za področje Avstrije, Nemčije in tudi Slovaške, tudi za njihove vlade. Ta je ugotovil, da gozdno- lesarsko gospodarstvo zaposluje samo v Avstriji 300.000 ljudi. Upam, da je vlada postavila realne in potrebne cilje in strategijo, v čem smo in bomo dobri, da se zagotovi razvoj gospodarstva in države v pravi smeri, da bomo vedeli od česa bomo živeli in kdo bo imel delo ?
Franc Mihič
F. Mihič, blog: Vse lepo in prav, minister Virant
Casnik 15.8.2013 0:013 komentarjev
»Slovenski gozd je last vseh nas in od njega je treba dobiti kar največ,« berem sporočilo ministra dr. Gregorja Viranta na FB, kjer povzema mnenje člana DL, sicer dobronamernega zaskrbljenega podjetnika lesne dejavnosti g. A. Selišnika. Vendar, minister dr. Gregor Virant, predsednik DL, to je čista demagogija, skregana z dejstvi in teorijo, skregano z načeli obeh oz. vseh ministrstev, ki jih DL pokriva in za njih delovanje in rezultate odgovarja. To je v nasprotju z demokratičnimi in ustavnimi načeli o lastnini, prava utopija samoupravnega socializma in družbene lastnine, ki je bila pogreb za južnoslovanske narode, Jugoslavijo, sedaj pa hira zopet še Slovenija.
Problem zelo slabega ovrednotenja lesa na trgu je stroka, ne lastnina gozda, in to stroka ekonomska, neznanje kako se potencial odkrije, ovrednoti in realizira in to na državnem nivoju. To v razvitem svetu ne počne majhna firma, temveč uporabna javna ali zasebna znanost, inštituti, politika in gospodarstvo skupaj.
Država ima zadostni delež, vsaj na Kočevskem, da lahko z javno znanostjo razvije potencial gozda in lesa, kot je ta oplemeniten v Avstriji, Švici, Nemčiji, Italiji, da ne govorimo Danski, Skandinaviji. Podjetniki in kapital bodo zagotovo sledili dobrim javnim perspektivnim projektom.
Naše znanje in tehnologija proizvodnje, predelave lesa in trženje asortimana možnih produktov, zaostaja najmanj za 50 let za Skandinavijo, Nemčijo, Švico, celo severno Italijo…
Eden največjih problemov je slovenska znanost, univerzitetna stroka, popolnoma odmaknjena od gospodarstva, ne toliko naravoslovna stroka, kar mnoge bega, temveč marketinška, veda o trgu in o razvoju trženja, od preliminarnih raziskav trga, do določitve kaj ima potencial, torej kaj naj se in zakaj se kaj se razvija, in šele na koncu, kako se na trg to lansira. Pri nas pa večini pomeni “marketing” le reklamo in PR, kar je prava beda in daleč od razumevanja tržnega gospodarstva.
Javne stroke, zlasti ekonomske, menedžerske, so Avgijev hlev za vlado in gospodarstvo in ljudstvo, žal. “Konkurenca vsaj enako kakovostnih, ampak bistveno cenejših proizvodov je kot ujma prišla na zaostajajoči del Evrope in kot ujma čisti vse pred sabo. V tej ujmi smo Slovenci z delom svojih za gospodarstvo nekompetentnih lastnikov, nekompetentnih menedžerjev samo še v slabšem položaju kot drugi Evropejci. Zoper ujmo takšnih razsežnosti, kot je ta, s katero se srečujemo, tudi država ne more kaj prida storiti, in kjer ni, tudi vojska ne vzame,” berem in se strinjam.
Težko bo! Prihajajo sušna leta, saj vsa dosedanja slovenska politika, predvsem stroka ni v stanju odkriti in uveljaviti slovenskih razvojnih, gospodarskih potencialov!
Več: blog Perspektive sveta 2000
Kdo je pravzaprav v krizi, gozdno gospodarstvo ali lesna industrija?