Slovensko gozdarstvo ali tranzicijska tragikomedija

Hiab Jonsered 1440Z
POSLUŠAJ ČLANEK
V zadnjih tednih zbuja pozornost ustanovitev državnega gozdarskega podjetja Slovenski gozdovi d.o.o.. Podjetje naj bi od srede prihodnjega leta, ko se iztečejo pogodbe  koncesionarjem, upravljalo z državnimi gozdovi, ki pomenijo 20% vseh slovenskih gozdov. Obljube in obeti vlade so veliki, še večje pa so kritike stroke. Za popolnejše razumevanje problematike slovenskega gozdarstva je potrebno pogledati v ozadje in zgodovino.

Malo zgodovine…


V Jugoslaviji so bila Gozdna gospodarstva (GG) velika državna podjetja, ki so skrbela za celotno gozdarstvo (sečnjo, žage, predelavo, pogozdovanje, gozdno infrastrukturo…). Po osamosvojitvi so se razdrobila na več manjših in večjih zasebnih podjetij. Sredi devetdesetih je država za upravljanje s svojimi gozdovi podelila koncesije. Pri tem je naredila napako, saj se gospodarjenja z gozdovi ni lotila celostno. Tako novih koncesionarjev npr. ni zavezala k urejanju gozdnih cest, lesno-predelovalno industrijo pa je pustila propasti. Koncesionarji so večinoma izvajali le sečnjo in hlodovino prodajali (z nekaj izjemami…). Vsi ti deli med seboj niso delovali usklajeno in država ni imela učinkovitega nadzora nad gozdarstvom. Nekateri koncesionarji so to stanje izkoriščali.

Stanje danes


Naše državno gozdarstvo danes temelji na sečnji in prodaji lesa. Les se kot hlodovina prodaja predvsem v Italijo in Avstrijo, kjer ga predelajo in nam ga predelanega prodajajo nazaj. Absurd je tudi, da koncesionarji les iz državnih gozdov dobijo bistveno ceneje kot ostala  gozdarska podjetja, ki upravljajo z lastniškimi gozdovi. Tako so pogosto nelojalna konkurenca in še bolj znižujejo ceno slovenskega lesa na trgu.
Očitno vladi ni v interesu, da bi koncesije naredili transparentne in se kaj naučili iz napak. Ravno nasprotno, ustanovili so kolhoz in omogočili, da se bo državne gozdove brez transparentnosti in konkurence upravljalo in izčrpavalo še naprej in še bolj.

Lesno-predelovalne industrije je le še za vzorec (še posebej če se spomnimo, da je bila v vsakem večjem mestu). Lahkomiselno smo se odpovedali proizvodnji celuloze, ivernih plošč, furnirja, pohištva… Cele generacije usposobljenih delavcev so šle v pokoj oz. na Zavod za zaposlovanje, kjer so jih na državne stroške in pogosto neustrezno prekvalificirali. Pri vsem tem pa še niti v celoti niso zaključeni vsi stečajni postopki večjih predelovalnih podjetjih.

Državi se tudi očita, da je zadnja leta v negotovosti glede prihodnosti puščala tako koncesionarje kot privatna podjetja in tako ustvarila umetni zastoj na področju investicij v gozdarstvo in s tem posredno škodo tudi drugim panogam gospodarstva.

Kar se gozdarstva tiče lahko mirno rečemo, da se je država v času od osamosvojitve izkazala kot slab gospodar.

 Bi sploh lahko bilo še slabše?


Da! Z ustanovitvijo državnega podjetja. Medtem ko evropske države sledijo priporočilom OECD in se umikajo iz gospodarstva, se pri nas državno podjetje ustanavlja.

Očitno vladi ni v interesu, da bi koncesije naredili transparentne in se kaj naučili iz napak. Ravno nasprotno, ustanovili so kolhoz in omogočili, da se bo državne gozdove brez transparentnosti in konkurence upravljalo in izčrpavalo še naprej in še bolj. V oči bode dejstvo, da bo novoustanovljeno podjetje odlično orodje za politično kadrovanje in reden dotok denarja. Tudi v devetdesetih so se koncesije pogosto podeljevale »našim«. Le da ti zdaj več očitno niso dovolj »naši« in je treba dati »bolj našim«. Kdaj bo odločilna usposobljenost in strokovnost?

Tudi če odmislimo politično noto novega podjetja in pogledamo zgolj ekonomski vidik, vidimo da so se ustanovitelji pozabili vprašati nekaj zelo pomembnega. Komu bodo prodajali slovenski les in kdo ga bo prodajal? So odkrili nova tržišča ali bodo prepričali sosede da kupujejo od državnega podjetja po višjih cenah? Zamisel ministra, da bodo les prodajali slovenski lesni industriji (ki je praktično ni) in to po boljših cenah kot bi jih lahko danes, hkrati pa bi naj država imela od tega več, je utopična.

Gozdarstvo je zahtevna panoga in zahteva veliko znanja in izkušenj. V oči bode dejstvo, da pri tem projektu zraven zaenkrat ni stroke in videti je, da je niti ne bodo potrebovali. S prodajo lesa se bodo, vsaj tako kaže, ukvarjali politično ustrezni nepoznavalci, ki bodo lahek plen velikim trgovcem z lesom. Kljub temu, da bi naj podjetje delovalo na ekonomskih temeljih, so začeli zelo neekonomično, saj so si za ležeren začetek sposodili 40 milijonov.

Nenazadnje, kaj bo s številnimi zaposlenimi v GG-jih? Posredno bodo povzročili izgubo mnogih delovnih mest in umetno ustvarili nove.

Imamo čas za ta »taborniški« poizkus? Si ga lahko privoščimo in kdo bo nosil posledice? Upravičeno se je bati, da bo država s tem podjetjem naredila več škode slovenskim gozdovom kot žled in lubadar skupaj.

Drevo spoznamo po sadovih ali mogoča rešitev


Kot prvo - ukinitev državnega podjetja, ki nam bo tako v mednarodnih kot domačih logih v posmeh. In objava, da je šlo za zapoznelo prvoaprilsko šalo.
Predvsem je h koncesijskim pogodbam potrebno pritegniti uspešna privatna podjetja. Ta imajo v vseh pogledih prednost pred državnimi. So racionalna, imajo znanje, tehnologijo in so se na trgu že izkazala kot dober gospodar.

Potem resen posvet s stroko ter dolgoročni načrt gospodarjenja z gozdovi brez političnega vmešavanja. Prevetriti koncesijske pogodbe, jih narediti donosne in zanimive tako za državo kot podjetnike. Nabor kvalitetnih gozdarskih izvajalcev je danes bistveno večji kot v devetdesetih in tudi koncesionarji so v teh dvajsetih letih šli skozi sito uspešnosti in sposobnosti. Zagotavljanje transparentnosti pa bi morala biti naloga države.

Predvsem je h koncesijskim pogodbam potrebno pritegniti uspešna privatna podjetja. Ta imajo v vseh pogledih prednost pred državnimi. So racionalna, imajo znanje, tehnologijo in so se na trgu že izkazala kot dober gospodar. Les mnogi  kupujejo po bistveno višjih cenah kot sedanji koncesionarji, pa vseeno dobro poslujejo brez pomoči države. Nenazadnje uspešno gospodarijo z 80% slovenskih gozdov. In ravno ti ljudje-če karikiramo ministra-so resnično bogastvo Slovenije in upanje za slovenske gozdove!

To bi bila tudi velika spodbuda za slovensko gospodarstvo, vsekakor mnogo večja od umetnih subvencij. Ob sočasnih ugodnih pogojih in spodbujanju ponovne vzpostavitve lesno-predelovalne industrije pa morda tudi prava pot za slovensko gozdarstvo v prihodnosti.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike