Slovenski pogledi na rusko agresijo: Levica oporeka ozemeljski celovitosti Ukrajine, namesto Putina pa direktno obsoja Janšo in Tonina

Jakob Vid Zupančič

Foto: depositphotos.com
POSLUŠAJ ČLANEK
Ruski napad na Ukrajino je bil za mnogokoga sicer presenečenje, a na to možnost so zlasti Američani močno opozarjali. Predvideni napad 16. februarja se sicer ni zgodil, a 24. februar bo sedaj znan kot dan, ko se je v Evropi spet začela vojna, kljub temu, da je ruska politična in propagandna sfera še nekaj dni pred tem "miroljubno" razglašala, da je z nenapadanjem "porazila zahodno propagando", ki da si na vso moč želi vojne.


S strani mnenjskih voditeljev, pa tudi izjav in člankov v slovenskem tisku, pa je bila ruska grožnja velikokrat ignorirana. Mnogi, predvsem tisti, pripadajoči levi ideološki opciji, so se iz tega celo norčevali, češ da gre zgolj za paniko, ki jo ustvarjata ZDA ali pa NATO, in to celo videli kot še enega izmed razlogov, zakaj bi Slovenija to organizacijo morala zapustiti, kar ima ena izmed opozicijskih strank celo v svoji agendi.

Putin je šel v Ukrajini še korak dlje


Da s Putinom ni šale, sicer ni ravno novica. Že leta smo namreč priča tako doma v Rusiji kot v tujini, da je za dosego svojih ciljev pripravljen storiti vse. Dejan Steinbuch ga v svoji kolumni za PortalPlus opiše kot psihopata, Otto von Habsburg pa ga je že kmalu po prevzemu mesta predsednika leta 2000 označil za novega Hitlerja, s katerim se nikoli ne želi srečati.

Putin je svoj mandat praktično začel z vojno, in sicer z drugo v Čečeniji, katera se je kmalu tudi končala. Kasneje se je zapletel še v vojno z Gruzijo, leta 2014 pa je Rusiji že pripojil prej ukrajinski Krim. Relativna pasivnost Zahoda, pa tudi zavedanje, da je Evropa močno odvisna od ruskega plina, hkrati pa gre tudi za jedrsko silo, je Putina opogumila, da je v Ukrajini šel še korak dlje. Uporabil je tudi bizarne izgovore, češ da bo »denacificiral« Ukrajino. Leta 2022??

Putin je Slovenijo že obiskal, in sicer leta 2016 na slovesnosti ob ruski kapelici, že leta 2001 pa se je na Brdu pri Kranju srečal s takrat novim ameriškim predsednikom Georgeom Bushem. Naklonjenost pa ni le enosmerna; v Sloveniji namreč ne manjka tistih, ki so Rusiji naklonjeni tudi v trenutnih razmerah, posebno to velja za gospodarstvo.

Gospodarska zbornica Slovenije je na primer napisala, da si želi, da se Rusije ne izloči iz SWIFT-a (Združenja za svetovno medbančno finančno telekomunikacijo), organizacije, ki upravlja mednarodni finančni sporočilni sistem.

Luka Lisjak Gabrijelčič dal pobudo za iskanje člankov, ki podcenjujejo možnost ruskega napada


Tudi v Sloveniji smo na žalost imeli primere, da se je možnost ruskega napada na Ukrajino močno podcenjevala. Luka Lisjak Gabrijelčič je na twitterju dal pobudo, da se skupaj zberejo članki in izjave v slovenskem tisku, pa tudi s strani mnenjskih voditeljev, po katerih je bilo opozarjanje na pripravljajočo se rusko invazijo označeno kot neosnovano vojno huskaštvo, usmerjeno proti Rusiji.

Tako lahko na primer na strani Radia Študent v tekstu iz 17. februarja najdemo tekst z naslovom Dementia praecox (oziroma po slovensko Prezgodnja demenca). Opozorila o možnosti vojne v članku označijo za ameriški senzacionalizem, rusko mobilizacijo vojakov pa ocenijo kot gesto z diplomatsko funkcijo. V prispevku vlečejo vzporednice z Georgeom Kannanom in celo Josephom Mccarthyjem (senatorjem v 50-ih letih, ki je preganjal domnevne komuniste). Zapišejo, da je bila takrat paranoja pred komunistično sabotažo približno tako razširjena kot sedanja paranoja pred rusko invazijo.

Popolnoma ponesrečeno pa sta stanje pokomentirala tudi poslanca iz Levice, Luka Mesec in Miha Kordiš. Mesec je tako v intervjuju dejal, da ne smemo zganjati panike, da Putin že od leta 2010 napenja mišice pred Zahodom, Zahod oziroma NATO pa to izkorišča za širjenje panike. S tem se dvigujejo obrambni proračuni in vojaška industrija s prodajo orožja članicam NATA samo mastno služi.

Na vprašanje novinarja, če ga skrbi, kar se dogaja v Ukrajini, je Mesec dejal, da meni, da ni resnega potenciala za vojno, še manj pa, da bi situacija kakorkoli vplivala na Slovenijo. Kordiš je na svoji facebook strani 2 dni pred rusko invazijo zapisal, da NATO že tri desetletja obkoljuje Rusko federacijo, rožlja z orožjem, režira »proksi vojne na njenih mejah«, slovenska politika pa »pomaga s kontingentom v Latviji na misiji zastraševanja«.

Jasmina Držanič je na twitterju zapisala, da vojne verjetno ne bo in da je NATO bolj za rožljanje z orožjem in za nakupovanje orožja. Evropska Unija bo sicer, po njeno, uvedla gospodarske sankcije, ampak Rusija je tega že navajena.

Levica ne priznava ozemeljske celovitosti Ukrajine


Slovenske politične stranke so ruski napad na Ukrajino v glavnem obsodile, predvsem v NSi in SDS, na levi strani pa v SD. Levica je pozvala k zaustavitvi ruskih vojaških operacij, katerih neposredno ni obsodila. Namesto Putina pa so pri Levici izrecno obsodili »vojne retorike in nepremišljene izjave, ki sta si jih privoščila Matej Tonin in Janez Janša«, dejali pa so še, da spopadi v Ukrajini ne smejo biti izgovor za »militarizacijo Slovenije«.

Izpostavimo tudi dejstvo, da Levica ne priznava ozemeljske celovitosti Ukrajine: zapisali so namreč takole:

https://twitter.com/strankalevica/status/1496913831804735492

To pomeni, da če Levica obravnava separatistični republiki kot "odcepljeni", priznava njihovo samostojnost in se s tem postavlja na stran kršenja mednarodnega prava in Putinovega razkosavanja sosednje države.

Levica tudi trdi, da je NATO v Ukrajini del težave in ne rešitve, mogočnemu agresorju pa bi se zoperstavljali takole:

https://twitter.com/strankalevica/status/1496913847164321793



 

 

 

 
KOMENTAR: Jakob Vid Zupančič
Kaj Levico vleče k Putinu
Svetovna javnost je Putinov napad obsodila. Tudi pri nas, večinoma, je bila invazija deležna ogorčenja, a so na žalost nekateri priložnost izkoristili tudi za kritiko »osovraženega NATA«. Seveda ima tudi Zahod veliko masla na glavi, v tem stoletju je bilo to predvsem obdobje za časa vladavine Busha v Ameriki in Blaira v Veliki Britaniji, a iskanje političnih točk v času vojne, ki je od nas oddaljena le kakih 700 km, ni na mestu. Ob tem skrbi dejstvo, da stranka Levica, ki igra vplivno vlogo v slovenskem političnem prostoru, obsoja voditelja lastne države, ki izražata solidarnost z napadeno Ukrajino, obenem pa ni sposobna jasno in nedvoumno obsoditi ne le agresije, pač pa kakršnegakoli vmešavanja ruskega imperializma v integriteto drugih držav. Po logiki revolucionarjev "kdor ni z nami je proti nam" bi Levico, ki ni nedvoumno nastopila proti ruski agresiji, lahko imeli za kolaboranta z ruskim okupatorjem. Takšna drža je ekstremno nelogična: zakaj bi radikalno progresivna Levica podpirala militantnega trdega konservativnega imperialista Putina? Vojne bi Levica preprečevala z mirovniškim bojem proti imperializmu in militarizmu. A ne zaveda se, da ravno s tem, ko se odreka oboroževanju, ruši ravnovesje in tako deluje v korist militarizma nasprotne strani. Ali pa se zaveda, kdo ve? Zaenkrat še ne vemo, kako se bo situacija razpletla. Dejstvo je, da je Zahod v krizi, kar je Putin z veseljem izkoristil. Zaveda se, da je Evropska unija praktično odvisna od ruskega plina, in da je Rusija tudi jedrska sila, zato si vojne z njo ne želi nihče. Kot je v svoji kolumni za PortalPlus zapisal Dejan Steinbuch, bomo lahko razplet izvedeli šele v prihodnjih dneh, ko bo vojna dobila konkretnejše obrise.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike