Slovenski in ukrajinski narod: pravični boj za svobodo proti neupravičeni agresiji

Rok Frelih
vir: Shutterstock/Yuriy Boyko


Tokrat o Ukrajini malo drugače. V duhu včerajšnjega praznika pustimo ob strani vojaške tehnicizme in se skozi oči naroda, ki teži za lastno svobodo, ozrimo k smislu in pomenu boja za svoje vrednote in nenazadnje za svojo državo. Slovenski in ukrajinski narod si na tem mestu delita isto zgodbo: pravični boj za svobodo proti neupravičeni agresiji.

Tisti pod vplivom "resnicoljubne" propagande se seveda ne bodo strinjali. Žalostno dejstvo je, da smo Slovenci že glede tako osnovnega civilizacijskega vprašanja razdeljeni, pa naj gre za jugoslovansko agresijo na Slovenijo ali rusko na Ukrajino. Kot narod ne vemo, kakšen odnos imeti do lastne zgodovine, in nekateri celo omalovažujejo prizadevanje in trpljenje tako ukrajinskih kot slovenskih ljudi.

Nekateri žalujejo za Jugoslavijo, češ, kako je bilo tedaj bolje. Ni bilo. Jugoslavija je bila družba enako revnih, ne različno bogatih, poleg politične in verske svobode pa sta trpeli tudi slovenska kultura in identiteta, k sta bili prikrojeni in izmaličeni v skladu z zahtevami totalitarnega režima. Velik del naše zgodovine so prepovedali ali pa so ga lažno interpretirali.
Jugoslavija je bila družba enako revnih, ne različno bogatih, poleg politične in verske svobode pa sta trpeli tudi slovenska kultura in identiteta, k sta bili prikrojeni in izmaličeni v skladu z zahtevami totalitarnega režima.

Enako se je dogajalo z Ukrajinci. Le da je bilo mnogo huje in trajalo je mnogo dlje. Slovenci smo bili s strani nekaterih sosednjih narodov večkrat podvrženi etnocidu. Ukrajinci so bili poleg tega še žrtev ruskega genocida. Milijoni mrtvih od lakote, zato, ker so nekateri mislili, da si poprej sorazmerno bogati in uspešni ukrajinski narod ne zasluži obstoja, še manj pa lastno državo; zasluži si le izčrpavanje in podrejenost. Če ne gre drugače, jih bomo v to prepričali z oboroženo silo, kajne?
Navada je, da si Zahodnjaki tega že nekaj časa ne počnemo več. To seveda ni zagotovilo za svetovni mir, je pa velik korak na poti, ki ga je prinesla krščanska civiliziranost kot protiutež barbarskemu primitivizmu.

Nek starejši gospod je pred časom razlagal, da JLA ni bila okupatorska sila na slovenskih tleh. Ne vem, ali je šlo za namensko laž ali zgolj za navadno zavedenost, vsekakor pa je šlo za nesmisel. Jugoslovanska ustava je omogočala izstop Slovenije iz zveze jugoslovanskih republik, torej osamosvojitev. Plebiscitarna odločitev je bila več kot jasna in po načelu samoodločbe narodov nam je samostojnost nesporno pripadla.

Slovenci smo osamosvojitvene postopke izvedli zakonito in ob spoštovanju osnovnih pravnih načel bi zvezne oblasti v Beogradu morale začeti z umikom oboroženih sil z našega suverenega ozemlja. Namesto tega so jih uporabile proti nam in začele vojno, ki jih je vodila v neizogibni poraz.

Beograd ni sprejel in priznal naše samostojnosti, Moskva pa ukrajinsko je. Ruska agresija je zato moralno še za odtenek bolj zavržna kot jugoslovanska. Rusi so požrli besedo in napadli suvereno državo, ki so jo sami priznali. V danih razmerah bi morala biti odsotnost neželenih tujih oboroženih formacij na ozemlju Ukrajine pogoj za polno uveljavitev njene državnosti. Rusija je to prekršila že pred časom, ko je podprla separatistične sile v LNR in DNR in okupirala Krim, ki se mu je pred tem že odrekla.

Tedaj jugoslovanski, danes pa ruski apetiti so se manifestirali skozi barbarstvo. Ne le skozi vojno, pač pa tudi skozi zločine, ki včasih pridejo z njo. Poboji, posilstva, mučenja, pohabljenja.

Ne zanikam preteklih grehov Zahoda, a navada je, da si Zahodnjaki tega že nekaj časa ne počnemo več. To seveda ni zagotovilo za svetovni mir, je pa velik korak na tej poti, ki ga je prinesla krščanska civiliziranost kot protiutež barbarskemu primitivizmu. Tedaj Beograd, danes pa Moskva, pa sta se poslužila ravno tega, še posebno Moskva z lažno besedo Boga na ustih.

Slovenci nismo klicali vojne, a ker je sama prišla do nas, smo jo bili pripravljeni bojevati in na koncu zmagati. Ukrajinci niso prosili Rusov za tristo let zatiranja, a če jih je že doletelo, so se mu večkrat junaško uprli. Težki časi zedinijo narod.
Kot kontrarevolucionarno dejanje osamosvojitev marsikomu ni po godu, in paradoksalno vodstvo države rajši obiskuje parade nekakšnega "ponosa" s prisotno simboliko preteklega in sodobnega totalitarizma, kot pa mašo za domovino.

Takšna edinost ne pomeni enoumja; seveda bodo vedno in povsod obstajali različni pogledi. Levi, desni, in verjetno še nešteti drugi. Pomembna pa je edinost glede temeljnih vrednot. Strinjati bi se morali, da si tako Slovenci kot Ukrajinci zaslužimo svojo državnost ter da smo (bili) v boju zanjo na pravi strani zgodovine. Predvsem pa bi morali na tem temelju graditi svojo prihodnost.

Tega občutka med Slovenci manjka. Zdi se, da je naša osamosvojitev postala nek nebodigatreba, v šoli se o njej tako rekoč ne poučuje in v javnosti ne govori, če ni nujno potrebno. Kot kontrarevolucionarno dejanje osamosvojitev marsikomu ni po godu in paradoksalno vodstvo države rajši obiskuje parade nekakšnega "ponosa" s prisotno simboliko preteklega in sodobnega totalitarizma kot pa mašo za domovino.

Pravijo, da smo Slovenci v vojni premalo krvaveli, da bi v resnici ponotranjili pripadnost domovini. Lahko bi se zgledovali po svojih sosedih Hrvatih, kjer je osamosvojitev skupaj z vojno svetinja tako levi kot desni politiki. Temu se reče enotnost in verjamem, da bo takšno razpoloženje prevladalo tudi v Ukrajini.

Tako Slovenci kot Ukrajinci smo v danih okoliščinah prišli precej daleč. Pri vsem skupaj pa je bistveno zavedanje lastne identitete, ciljev in uspehov. Če vemo, kdo smo, smo lahko trdni navznoter in močni navzven. Država je vsakemu narodu zagotovilo za obstoj in uspeh, zato jo je potrebno spoštovati, in kot nam kažejo ukrajinski domoljubi, so se za svoje vrednote tudi danes premnogi še vedno pripravljeni bojevati. Kaj pa mi, Slovenci?

Bog živi Slovenijo, Bog živi Ukrajino!
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike
Natisni Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Povezani članki

Ukrajina se spopada še na eni fronti: korupcijski. Je menjava obrambnega ministra dovolj močan signal?
  • 06. 09. 2023
Rusija novači vojake za vojno v Ukrajini celo na Kubi
  • 08. 09. 2023
Ekstremni desničarji, s katerimi se strinja sam Milan Kučan
  • 23. 08. 2023