Slovenska družba je vse bolj nestrpna do vsega nefluidnega, spodobnega in urejenega – krščanskega etosa na splošno

Čeprav naj bi strpnost predstavljala osrednjo vrednote naše liberalne družbe, v Sloveniji niso redki pojavi kristjanofobije ali protikrščanskega delovanja, ki jih zaznava Katoliška cerkev in popisuje v letnem poročilu – od širjenja negativnih stereotipov v medijih do norčevanja iz svetih simbolov. Katere primere so še zaznali, kako naj se kristjani nanje odzovemo in ali je rešitev v večjem prilagajanju svetu? Na nekaj vprašanj je za Domovino odgovoril g. Jakob Piletič, kaplan in tiskovni predstavnik novomeške škofije.

Kristjanofobija je »vsak izraz nestrpnosti, diskriminacije, vandalizma, strahu, odpora, izključevanja, sovraštva ali žalitev do krščanstva, krščanskih simbolov in vernikov«, pišejo slovenski škofje v letnem poročilu in dodajajo, da ta izraz označujejo denimo nerazumen strah in odpor do krščanstva, zažiganje križev, skrunjenje cerkva in kapelic ter druga žaljiva dejanja, pogosto skrita pod besedno zvezo »umetniški izraz«. Skrb vzbujajoči se jim zdijo primeri medijskega linča, širjenja predsodkov ter stigmatizacije kristjanov, pa tudi politični in družbeni interesi iz ozadja, ki omejujejo delovanje verskih skupnosti.

Primeri kristjanofobije

V nadaljevanju popišejo 8 primerov kristjanofobije, ki so jih zaznali v letu 2023. Tednik Mladina je v članku Marcela Štefančiča denimo »širil negativne stereotipe proti Katoliški cerkvi in duhovnikom« z zapisom: »Kdo je uničil več otroških življenj – kraljice preobleke, ki otrokom v knjižnicah berejo pravljice, ali kralji preobleke, ki otrokom v cerkvah berejo katekizem?« Prav tako je negativne stereotipe širil predsednik Zveze ravnateljev in pomočnikov ravnateljev Slovenije Gregor Pečan – v članku z naslovom Spolne zlorabe osumljeni ravnatelj dal odpoved je v Dnevniku zatrdil: »Če potegnem vzporednico s Katoliško cerkvijo in njenim prikrivanjem in ščitenjem, pa lahko rečem, da ne vem točno, koliko tega se dogaja. Zelo močno upam, da tudi v družbi na splošno zelo malo. A kolikor že je takšnih primerov, jih je preveč.« SŠK meni, da gre pri tem za pavšalno oceno, ki ne sloni na dokazih, ter za negativno stigmatizacijo Cerkve.

Še ena sporna izjava se je znašla v članku Niste verodostojni, prav tako objavljenem v Dnevniku, v katerem avtorica Maja Megla »odreka katoličanom ustavno zagotovljeno pravico javne molitve rožnega venca v Ljubljani ter s posploševanjem in širjenjem negativnih stereotipov proti Katoliški cerkvi zbuja nezaupanje in nestrpnost do pripadnikov Katoliške cerkve«. Članek je sklenila z besedami: »Preprosto niste verodostojni, katolibani,« kar je sovražni govor, ki molivce predstavlja kot nevarne ekstremiste, pišejo.

Poročilo je zaznalo tri primere vandalizma: na fasadi cerkve sv. Jožefa v Mariboru, ki so jo neznanci porisali s kljukastimi križi, na križu v Dolnji Brigi in pokopališču na Kočevski Reki. Škofjeloški študentje so se na prireditvi Škisova tržnica norčevali iz Kristusa in simbola križa, ko so uprizorili križanje mladega dekleta na konstrukcijo iz embalaže za pivo, nosili pa so jo v redovniška oblačila oblečeni mladi – »V omenjenem primeru prepoznavamo žalitev kristjanov in krščanskih verskih simbolov ter posmehovanje iz elementov, ki so sveti za krščanske vernike,« piše poročilo.

Precej pozornosti so lani poleti vzbudili številni vlomi v župnišča in cerkve v novomeški škofiji, kjer so vlomilci iskali denar in povzročali materialno škodo. Sovraštvo do Cerkve pa je izrazila tudi slovenska vlada, ko je Ministrstvo za kulturo oktobra Katoliški cerkvi v Sloveniji odvzelo status splošno koristne organizacije ter tako znižalo višino prispevka namenske državne pomoči verskim delavcem. Poseglo je na področje že pridobljenih socialnih pravic številnih Slovencev, ki opravljajo karitativno, družbenokoristno in kulturno delo, ter na simbolni ravni Cerkvi odvzelo priznanje za prispevek slovenski družbi. »Odločitev ministrstva razumemo kot obliko sistematične državne kristjanofobije oziroma negativne diskriminacije pripadnikov Katoliške cerkve v Sloveniji, saj so bili brez ustreznega dialoga in predhodnega obvestila postavljeni v slabši socialni položaj. Z odvzemom statusa gre za pravno izključevanje oziroma omejevanje pridobljenih socialnih pravic in ugodnosti,« beremo v poročilu.

Kristjanofobija v praksi

Ob tem smo nekaj besed spregovorili z Jakobom Piletičem, duhovnikom novomeške škofije in kaplanom v Metliki. Kako pogosto sam zaznava primere kristjanofobije? Kot pravi, so ti v slovenski družbi danes pogostejši, saj ta zaradi »pogostih ideoloških bojev, strankarstva, sekularizacije in splošnega pomanjkanja spoštovanja postaja vse bolj nestrpna zlasti do vsega ne-fluidnega in torej jasnega, spodobnega in urejenega – krščanskega etosa na splošno«. Na podeželju je javne kristjanofobije morda manj, vendar pa je, kadar se pojavi, intenzivnejša, dodaja.

Da je družba kritična do Cerkve, je nekaj normalnega, pravi g. Piletič – kajti če ta oznanja Kristusa, je svet ne more sprejemati drugače, kot je sprejel njenega učitelja in Gospoda. »Kristusov evangelij je bil od samega začetka kamen spotike, ker kliče k spreobrnjenju od sveta k Bogu, zato mora ostati kamen spotike tudi danes ... Težava je, kadar se upravičena kritičnost prelevi v – pri nas zlasti ideološko – kritizerstvo.«

Kateri izrazi sovraštva pa so najbolj problematični? Ko se norčujejo iz posvečenih, ko ponižujejo Cerkev ali nam odvzemajo denimo z mednarodnimi konvencijami zagotovljene svoboščine, to ne prizadene niti pol toliko kot žalitve Boga samega, pove duhovnik – najbolj problematične so torej žalitve naših verskih znamenj in resnic. Na takšne skrunitve se moramo najprej odzvati z molitvijo za tiste, ki so Boga razžalili, za tiste, ki so to dopustili ali pri tem sodelovali, in za nas same, »da nas to ne bi pohujšalo in zmanjšalo ljubezni do tistih, ki nas sovražijo«, odgovarja. Poklicani smo torej k zadoščevanju, nato pa tudi k jasni besedi o neprimernosti takšnega početja in, če je primerno, k pravnemu ukrepanju.

Podoba Cerkve nasploh je v slovenski družbi izrazito slaba, duhovniki spadajo med poklice, ki jim ljudje najmanj zaupajo. A g. Piletič spominja na Jezusove besede iz Lukovega evangelija: »Nad vas bodo dvigali roke, preganjali vas bodo, izročali v shodnice in ječe in zaradi mojega imena vas bodo vlačili pred kralje in oblastnike.« Če se torej to dogaja, ker ostajamo zvesti evangeliju, blagor nam. Sicer pa je sovražna nastrojenost do Cerkve posledica bodisi nerazumevanja, nepoučenosti ali pa napačnih, ideoloških predstav o tem, kaj Cerkev pravzaprav je, pove sogovornik in doda, da kaka poteza Cerkve v zgodovini ni bila najboljša, vendar to ne bi smelo škoditi oznanilu. »Skrb oz. strah ni od Boga, zato se s tem ne smemo pretirano obremenjevati, a moramo obenem storiti vse, da se bomo upravičeno imenovali katoličani – da bomo torej tako živeli, ostali zvesti krstni poklicanosti in ponižno ter preprosto – v najbolj vsakdanjih rečeh pričevali, da smo zaradi Kristusa drugačni oz. vsaj skušamo postajati boljši. Če namreč ljudje v našem okolju ne opazijo, da smo, ker se trudimo živeti evangelij, ponižnejši, potrpežljivejši, prijaznejši, pravičnejši, hvaležnejši, zvestejši, bolj blagi in bolj veseli, potem svojega življenja v Kristusu najverjetneje ne živimo v polnosti.«

Bi napetosti s svetom Cerkev lahko zmanjšala, če bi se bolj prilagodila sodobnim idejam ter opustila pravila, ki so sodobnemu človeku nerazumljiva? Kristus ni prišel, da bi svet potrdil v njegovi zablodi, v grehu, plitkosti ali bivanjski izvotljenosti, ampak da bi ga priličil sebi, ga posvetil oz. spreobrnil – postal je meso, človek, da bi mi postali Božji in bi imeli življenje v izobilju, je jasen g. Jakob Piletič. Za Cerkev je zato ključno, da ostaja zvesta Kristusu in ohranja nauk neoporečen ter se svetu ne prilagaja – to pa še ne pomeni, da mora ostati v nekem času, neobčutljiva za sedanjost in konkretno življenjsko situacijo. V načinu oznanjevanja mora ostajati mladostna, sodobna, kakor je Kristus vedno sodoben. Sredi sveta mora imeti pogled uprt le na Kristusa, z oznanilom, ki bo razumljivo sodobnemu človeku.

Cerkev torej danes ni potrebna (le) kot karitativna, izobraževalna ali terapevtska ustanova in sploh ne kot družbeni, politični ali ideološki konstrukt, »marveč kot to, kar je – občestvo učencev, ki se skupaj vraščajo v Kristusa, ki si drug drugemu zbrani okoli svojega Gospoda pomagajo na poti v večno blaženost. Ne mir, meč (cf. Mt 10,34), pravi Gospod, da prinaša. Namen Cerkve torej ni, kakor Kristusov ni bil, da bi (zgolj) živeli v sožitju z vsemi, marveč, da bi vse pritegnili h Kristusu, k spoznanju Resnice, da bi vse 'spravili' v nebesa,« pove g. Piletič in sklene: »Ne s silo, marveč z ljubeznijo. Vedno znova mora torej Cerkev, mi vsi, razločevati, na kakšne načine se lahko prilagodi sodobnim razmeram, kako naj odgovarja na dileme človeka danes, da bi obenem vseeno obdržala svojo, to je Kristusovo identiteto in ostajala zvesta nespremenljivi Resnici.«