Slovenci in kronanja: čeprav nismo imeli kraljev, so kronali tudi naši predniki

Današnji dan nam je ponudil redko priložnost, saj smo lahko spremljali kronanje, slovesen državniški in liturgični obred umestitve novega monarha. Britanski kralj Karel III. (1948) je bil po slabih sedemdesetih letih, ki so pretekla od kronanja njegove predhodnice Elizabete II. (1926–2022), tako protagonist obreda, ki so ga mnoge evropske monarhije opustile že v 19. ali 20. stoletju.

Čeprav je bil današnji londonski spektakel dodatno zanimiv prav zaradi svoje redkosti, prevzetost nad inavguracijami novih vladarjev človeštvu ni tuja, vsaj odkar je Gospod naročil Mojzesu, naj položi roko na svojega naslednika Jozueta, ga postavi pred duhovnika in vso skupnost Izraelovih sinov ter ga umesti pred njihovimi očmi (4 Mz 27,18-20).

Ob tem se nam nemara zastavlja vprašanje, kako je bilo s kronanji v slovenski zgodovini. Znano je namreč, da »svojih« kraljev, ki bi bili le naši, nismo imeli, idejna zasnova krone Kraljestva Ilirija (1816–1849), čigar upravno središče je bila Ljubljana, pa ni bila nikoli izdelana in je ostala zgolj heraldični atribut, četudi je naslov kralja Ilirije v titulaturi habsburško-lotarinških vladarjev ostal vse do razpada monarhije.[1]

Po drugi strani vemo za obred ustoličevanja karantanskih in koroških vojvod, ki je na Gosposvetskem polju do leta 1414 potekal v slovenskem jeziku in ga je poznal tudi eden od očetov ameriške neodvisnosti in tretji predsednik ZDA Thomas Jefferson (1743–1826), kot tudi, da se je na Slovenskem nekdaj bučno proslavljalo izvolitve in kronanja habsburških vladarjev za rimsko-nemške kralje in cesarje.

V Ljubljani so, denimo, maja 1653 ob kraljevskem kronanju Ferdinanda IV. (1633–1654) v Augsburgu priredili veliko slavje z ognjemetom, julija 1658 pa je bil pri ljubljanskih jezuitih cesarskemu kronanju Leopolda I. (1640–1705) v Frankfurtu na čast intoniran Te Deum laudamus, nakar so z gradu odjeknile topovske salve.[2]

Pri tem velja opozoriti, da so Slovenci v srednjem in novem veku vladarje Svetega rimskega in pozneje Avstrijskega cesarstva imeli za svoje, Jurij Dalmatin (ok. 1547–1589) je tako v prevodu Biblije iz leta 1584 zgoraj omenjeno Mojzesovo ustoličenje Jozueta komentiral z besedami, da je šlo pri tem verjetno za običaj, podoben poznejšemu maziljenju kraljev pri Judih ali njihovemu kronanju »pri nas«, kot je zapisal.[3]

Kanonični kronanji Marijinih podob

Poleg tega sta na Slovenskem potekali dve kanonični kronanji, kot Katoliška cerkev imenuje liturgično dejanje položitve ornamentalnih kron na posebej češčene Marijine, Jožefove ali Kristusove podobe, ki ga odredi papež in običajno izvede njegov legat, nuncij ali škof ordinarij.

Prvi takšen obred na Slovenskem in drugi izven Italije je potekal v nedeljo, 6. junija 1717, v Gorici, kjer je bila vpričo tridesettisočglave množice ob spremljavi topovskih salv in godbe na pobudo svetogorskega gvardijana p. Romualda Sitarja kronana milostna podoba Matere Božje s Svete gore pri Gorici.[4]

Sto devetdeset let pozneje, na angelsko nedeljo, 1. septembra 1907, je tedanji ljubljanski knezoškof Anton Bonaventura Jeglič (1850–1937) na Brezjah z zlatima kronama, ki ju je izdelal ljubljanski zlatar Ivan Kregar, vpričo več kot trideset tisoč vernikov in stoenajstih duhovnikov okronal Marijo in Božje Dete na znameniti Layerjevi nabožni sliki, ki se je je nato prijelo ime Kraljica Slovencev.[5]

»Kronanja brez krone« v Ljubljani?

Poleg zgoraj naštetih slovenska zgodovina premore še en inavguracijski obred, ki je imel precej skupnih lastnosti s kronanji, čeprav v našem zgodovinskem spominu zavzema neprimerno skromnejše mesto od ustoličevanja koroških vojvod, ki je zaradi slovenskega jezika, v katerem je obred do zgodnjega 15. stoletja potekal, stopilo v kanon nacionalne zgodovine.

Pozabljeni obred, ki so mu posvečene naslednje vrstice, zgodovinopisje imenuje dedna poklonitev ali dedni poklon (nem. Erbhuldigung), in je v Srednji Evropi predstavljal eno od osrednjih dejanj v političnem in ustavnem življenju srednje- in zgodnjenovoveške dežele. Pravni akt, pri katerem sta si novi deželni knez (vladar) in plemiško dominirana družbena elita (deželni stanovi) vzajemno prisegla zvestobo, je združeval slovesno umestitev novega vladarja in obnovitev stanovske »ustave« oziroma deželnih privilegijev.[6]

Ključne razlike med dedno poklonitvijo in kronanjem so bile v tem, da je bilo slednje liturgično dejanje, ki je obsegalo zlasti položitev krone na vladarjevo glavo, podelitev insignij (žezla in jabolka) ter intronizacijo, medtem ko je bila poklonitev pravno dejanje (vzajemne) dedne prisege, ki za razliko od kronanja ni potekalo v cerkvi temveč v viteški dvorani vladarjeve rezidence.

Kljub svojemu primarno pravnemu značaju je liturgija pomembno vlogo igrala tudi pri poklonitvi, saj so se njeni udeleženci pred njo praviloma udeležili slovesne Sv. maše v čast Sv. Duhu, po njej pa intonirali Te Deum laudamus. Poleg tega so kronanja tako kot poklonitve pogosto vsebovala tudi kronanjske prisege. Spodnjeavstrijske dedne poklonitve so za nameček vključevale tudi poseben »koronet« ali »nadvojvodski klobuk« (Erzherzogshut), vendar Habsburžani ob poklonitvah na Dunaju z njim niso bili kronani.[7]

Čeprav vojvodina Kranjska tovrstnih insignij ni imela, so njene dedne poklonitve v Ljubljani sledile občim evropskim trendom na področju razvoja rituala in se iz preprostih srednjeveških prisežnih dejanj v času reformacije 16. stoletja sprevrgle v prizorišče merjenja političnih moči med katoliškimi vladarji in pretežno protestantskimi stanovi ter se po zmagi prvih naposled prelevile v razkošni baročni teater deželnoknežje reprezentance, ki je vrh dosegel s »Kaiserstilom« pod Karlom VI. (1685–1740) v zgodnjem 18. stoletju.[8]

Scenarij dedne poklonitve

Kranjske dedne poklonitve so v svojem »zrelem« obdobju 17. in zgodnjega 18. stoletja potekale po scenariju, ki je v nadaljevanju povzet v zelo poenostavljeni (!) obliki. Na poklonitveni dan so se deželni stanovi navsezgodaj zjutraj zbrali v deželni hiši – lontovžu, kjer danes domuje SAZU, in se v točno določenem sprevodu napotili na dvor, ki se je nastanil v škofijskem dvorcu.

Od tam so skupaj z vladarjem, ki je jezdil na konju, v dednopoklonitvenem sprevodu krenili k slovesni Sv. maši v ljubljansko stolnico Sv. Nikolaja, kjer je deželnega kneza na evangeljski strani glavnega oltarja čakal oratorij pod razpetim baldahinom, in se po maši vrnili na dvor.

V viteški dvorani škofijskega dvorca je vladarja čakal oder s prestolom in razpetim baldahinom, s katerega je podal svojo telesno prisego in nato sprejel prisego stanov. Leopold I. leta 1660 in Karel VI. leta 1728 nista več prisegala, temveč sta si zaradi svoje cesarske časti pri stanovih v zameno za zaščitno pismo izposlovala spregled prisege.

Po pravnem dejanju dedne prisege so se oglasili zvonovi vseh ljubljanskih cerkva, zrak pa je pretreslo grmenje topov z gradu in salve pušk v mestu postrojenega vojaštva. Vladar se je s stanovi nato rokoval oziroma jim od leta 1660 dalje milostno dovolil, da so mu poljubili roko. Nato je bil v stolnici intoniran Te Deum laudamus ob spremljavi druge topovske salve.

Sledil je banket v škofijskem dvorcu, pri katerem so vladarja stregli nosilci dednih deželnih služb, ob prvem vladarjevem požirku vina pa je odjeknila še tretja topovska salva. Po deželnoknežjem je sledil stanovski banket, pri katerem so nosilci dednih služb k svojim mizam povabili ostale člane deželnih stanov, ter ljudsko rajanje na mestnih ulicah.

Za slavje ob zadnji kranjski poklonitvi, ki jo je 29. avgusta 1728 v Ljubljani sprejel cesar Karel VI., oče znamenite vladarice Marije Terezije, so mestni očetje pripravili več kot tri tisoč litrov vina, ki ga je množici, zbrani na Mestnem trgu, bruhal umetelno izdelani lintvern (zmaj) iz mestnega grba, ki je krasil slavolok postavljena pred magistratom.[9]

Viri in literatura