Škofijske meje – 11 nevralgičnih točk

p. Branko Cestnik
4

Kjer so danes cerkvene meje, bodo jutri regijske ali celo državne. Primer je „Slomškova“ cerkvena meja mariborske škofije, ki je danes državna meja med Slovenijo in Avstrijo.

Velja tudi obratno: kjer so danes upravne in politične meje, bodo jutri cerkvene. Primer je škofija Koper, ki je dobila mejo na eni strani z novo državno mejo med Jugoslavijo in Italijo, na drugi pa z bivšo rapalsko mejo (slika 2).

Tudi murskosoboška škofija se je „usedla“ v relativno mlado regijo imenovano Pomurje.

Marca letos se je na več koncih Slovenije dogajal teološki simpozij, katerega tema je bila 10-letnica  novih škofij. Bil sem zadolžen, da pripravim kratek referat o civilno-regijskem vidiku novih škofij. Med drugim sem obravnaval vprašanje mej. Tukaj povzemam, kar sem o novih mejah na simpoziju podal sam in kar so k temu vprašanju v razpravah dodali udeleženci, ki so bili večinoma duhovniki.

Glede na povedano je mogoče zaznati 11 nevralgičnih točk (slika 1) vezanih na (ne)nastanek novih škofij. Pojdimo od zahoda proti vzhodu.

  1. (klik za povečavo)
    (klik za povečavo)

    Neustanovitev škofije Nova Gorica.
    Še vedno se najde med duhovščino kak kritičen glas, ki meni, da bi tudi Nova Gorica morala biti škofija zase. Navajajo primer Bovca, saj ima bovški župnik kar 5 škofov, ki so mu geografsko in prometno bližji kot koprski. Nato nekateri navajajo narodnoobrambni razlog, po katerem bi novogoriška škofija pomagala zamejiti ne vedno dober vpliv sosednje Italije.

  2. Ohranitev rapalske meje.
    Ker se v zahodni Sloveniji ni ustanavljalo novih škofij, so meje med koprsko in ljubljansko škofijo ostale tam, kjer so bile. Nič posebnega, če ne bi cerkvena meja šla po rapalski, zlasti očitno v njenem spodnjem delu (glej sliko 2). Z rapalsko pogodbo so namreč l. 1920 določili mejo med Italijo in Kraljevino SHS. V kakšnih bolj dramatičnih geopolitičnih pogojih bi cerkvena ohranitev rapalske meje lahko bila minus za Slovenijo. Na slednje je na teološkem simpoziju opozoril dr. Matjaž Ambrožič.
  3. Kam spada Kočevsko?
    Mnogo Kočevcev se vsak dan vozi na delo v Ljubljano, pa vendar Kočevsko po l. 2006 spada v škofijo Novo Mesto. Je pretehtala južnoslovenska identiteta Kočevskega?
  4. Koliko Dolenjcev bo ostalo izven „dolenjske“ škofije?
    Po starem (glej sliko 2) Dolenjska sega do roba Ljubljane. Zdaj ko imamo „dolenjsko“ škofijo, se na novo odpira vprašanje regionalne identitete teh priljubljanskih področij. Novo Mesto je pričakovalo škofijsko mejo na višnjegorskem klancu, postavljena pa je bila južno od grosupeljske dekanije. Ljubljana je metropola in razumljivo je, da deli sosednjih regij gravitirajo k njej in da se temu prilagodijo tudi cerkvene meje.
  5. Tablica KK na cerkvenem zemljevidu ne deluje.
    V Posavju imamo civilno regijo, ki se identificira z avtomobilsko tablico KK. Starodavna deželna meja med Štajersko in Kranjsko na Savi s tablico KK na nek način pade. Pri ustanavljanju škofij se je pojavila ideja, da bi vsaj Brežiško zaradi bližine in avtoceste prešlo pod Novo Mesto. A Sava je Sava. Brežice po cerkveno spadajo v Celje.
  6. Kam spada Koroška?
    Koroška je prometno slabo zvezana tako proti Mariboru kot proti Celju. Po elektrogospodarstvu in policiji se veže na Celje, najbolj vzhodna koroška občina Podvelka pa ni daleč od Maribora. Hipotetično: Če bi po tretji razvojni osi že tekla avtocesta med Slovenj Gradcem in Celjem, bi Koroška res „brez upora“ šla pod Maribor?
  7. Zaradi Vitanja „posegel“ Vatikan.
    Domala vsi novi cerkveni zemljevidi imajo napako. Vitanje je na njih vrisano pod nadškofijo Maribor, spada pa v škofijo Celje. Kako to? Po razmejitvah iz l. 2005 je Vitanje res najprej bilo izvzeto iz dekanije Nova Cerkev in vključeno v nadškofijo Maribor (in takrat so se naredili zemljevidi), a ga je Vatikan na pobudo lokalnih cerkvenih in občinskih mož na pomlad l. 2006 vrnil nazaj v matično dekanijo in s tem dodelil k škofiji Celje. Je slučajno, da ravno Vitanje predstavlja enega najpomembnejših vodnih virov za mesto Celje?
  8. Konjiško ima tablice CE, spada pa v škofijo MB.
    Razmejitev med Celjem in Mariborom je v spodnjem delu stekla po hribovski liniji Donačka gora – Boč – Konjiška gora – Paški Kozjak. Zato so Slovenske Konjice ostale pod Maribor, čeprav so upravno in po avtomobilskih tablicah vezane na Celje. S tem dekanije Slovenske Konjice ni bilo potrebno trgati na pol. Vzhodni del dekanije ima namreč tablice MB.
  9. Deliti Prlekijo?
    Obstajajo ljutomerski in obstajajo ormoški Prleki. Bila je ideja, da bi jih nova škofijska meja ne delila. Zdaj jih deli in to za nikogar ne predstavlja problema.
  10. Cerkvena potrditev „Pomurja“.
    Včasih se je reklo, da je Pomurje umetna (ali „socialistična“) regija in da so razlike med Prekmurci (nekoč „ogrski Slovenci“) in Prleki (Štajerci) prevelike, da bi kdaj regionalno „zafunkcionirali“ skupaj. Z ustanovitvijo murskosoboške škofije je meja na Muri padla in danes ni slišati, da bi se Prekmurci in Prleki ne razumeli.
  11. Narodnoobrambna vloga murskosoboške škofije.
    A ne zaradi Madžarov, pač pa zaradi migracij severovzhodnih Slovencev na germansko območje. Mlada murskosoboška škofija se zaveda svoje narodnopovezovalne vloge v času, ko je za mnoge ekonomsko težišče zunaj matičnega naroda. Če te na rodno grudo več ne veže tovarna, naj te vsaj oltar.
(klik za povečavo)
(klik za povečavo)

4 KOMENTARJI

  1. Nekako se še vedno ne morem popolnoma izogniti občutku, da je bilo ustanovitev novih škofij nekoliko nepotrebna. Po zgornjem članku sodeč je bila vsaj MS pozitivna. Ampak vseeno, predlagam kakšen članek na temo prednosti in slabosti ustanovitve novih škofij.

  2. Nove škofije so krepitev Cerkve kot institucije. Mislim, da verniki nimamo nobenih koristi od novih škofij. Škofija Murska Sobota ni nek lep primer nove škofije. Ko smo imeli letos birmo v eni izmed župnij v Prlekiji, ki spada pod M. Soboto, nas škof sploh ni obiskal. Na birmo je poslal svojega pooblaščenca. Prej v mariborski škofiji, pod katero smo spadali, se ni zgodilo, da mariborski škof ne bi prišel birmovat, pa je bila mariborska škofija skupaj z Mursko Soboto večja.
    Tisti, ki so si najbolj prizadevali za škofijo M. Sobota so odstranjeni, na škofiji pa so v glavnem dobili službe in funkcije Prekmurci in le redki Prleki.
    Bil sem proti ustanavljanju novih slovenskih škofij, pa nas vernikov nihče ni vprašal za mnenje, če pa je že bilo mnenje, pa se ni dalo v javnost.

  3. V Sloveniji je v krizi država, zavoljo vladajočih politikov in je v krizi Cerkev zavoljo nesposobnih škofov.

    Ljubljanski nadškofiji bi morali vzeti gorenjski del in bi ostali brez mafijske GG Bled. Če bi kdo uspel presekati to korito in gospodarno upravljati z gozdovi bi se čudežno rešila pastorala kot tudi politika. Dokler se pa politiki in RKC dostojanstveniki kopajo v denarju, dotlej bomo navadni ljudje zadnja briga v državi in pastorali.

  4. Splošna ugotovitev spomladanskega simpozija o novih škofija je bila, da se je ustanovitev škofij obnesla. Hitro smo se navadili na njih, pastoralno dobro denejo, krepijo povezanost duhovnikov,… Tudi vprašanja o mejah so praktično vsa bivša “nevraligična” vprašanja.
    So pa razlike med škofijami: v osebju, v ekonomiji, v organizaciji,… Nekako najbolj “uspešna” se zdi škofija Novo Mesto, za najbolj strateško pozitivno pa se kaže škofija Murska Sobota.
    Morda bo Teološka fakulteta akte tistega teološkega simpozija tudi izdala. Jaz sem ta članek napisal na svojo roko, da je internetna javnost vsaj malo deležna kakšnih zanimivih cerkvenih razprav…

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime