Mar slovenski novinarji sploh razumejo, kaj pomeni svoboda medijev?

Foto: Boštjan Podlogar/STA
POSLUŠAJ ČLANEK
Ob včerajšnjem svetovnem dnevu svobode medijev smo izvedeli, da je Slovenija napredovala za štiri mesta in je danes na 50. mestu med 180 preučenimi državami. Še pred nekaj leti smo sicer zasedali 36. mesto.

Kot je cinično že pred kakšnim letom dni napovedovalo več komentatorjev, je ključni razlog za dvig na lestvici menjava vlade. V tej luči je pričakovati, da bo Slovenija v prihodnjih letih še napredovala, saj letošnja lestvica ocenjuje razmere za 2022, ko pa je del leta Janša še bil na oblasti. To priznava celo Pavol Szalai, ki je pri Novinarjih brez meja, organizaciji, ki pripravlja vsakoletno lestvico, pristojen za Evropsko unijo in Balkan.

Uradno je za dvig na lestvici odgovorno to, da ni »sistemske nastrojenosti« proti novinarjem – povedano drugače, predsednik vlade na Twitterju ne izraža kritičnega mnenja zoper novinarsko delo. Izražanje na druge načine in predvsem konkretna dejanja namreč niso bistveni.

Čeprav smo lahko veseli, da novinarji v Sloveniji dejansko nismo preganjani in svoje delo večinoma opravljamo brez strahu, 50. mesto za demokratično državno nikakor ni zavidljiv rezultat. Cvet slovenskega novinarstva je danes tako predstavil razloge, zakaj menijo, da nismo višje. Celotno dogajanje se je vrtelo okoli RTV Slovenija, izpostavljeni pa so cenzura, spletni napadi, ustrahovanje, fizično nasilje in varnostne razmere.

Z malce ironije lahko ugotovimo, da so za dvig torej v veliki meri odgovorni kolesarski protestniki, ki so letos opešali, saj se je prav med njihovimi protesti zgodilo največ napadov na novinarje in reporterje v zadnjih letih. Za še vedno sorazmerno slab rezultat pa naj bi bilo odgovorno vodstvo RTV Slovenija, ki si upa narediti red – odrezati kadre, ki nič ne delajo in le »vlečejo« visoko plačo – in ne tolerira zlorab programskega časa v propagandne namene, ter nekaj pridnih novinarjev, ki delo opravijo tudi takrat, ko nekateri njihovi kolegi stavkajo. No, in nekaj nevljudnežev, ki pišejo komentarje na internetu. Pri čemer se pod »spletni napadi na novinarje« pri nas pogosto razume nekaj tvitov Janeza Janše, ki že eno leto ni več na oblasti.

Realni problemi slovenskega novinarstva, ki niso prejeli pozornosti


Ob vsem tem pa so bile povsem spregledane dejanske resne grožnje svobodi medijev v zadnjem letu. Priča smo bili prevzemu in čistki ter cenzuri že objavljenih člankov na največjem spletnem portalu v Sloveniji – Siolu. Videli smo brutalen poskus prevzema RTV Slovenija, za kar so vladajoči spisali celo zakon, ki ga je na koncu ustavila presoja Ustavnega sodišča, na katerega se še vedno vrši politični pritisk.

Težava je tudi koncentracija lastništva nekaterih drugih medijev, denimo t. i. Odlazkov imperij, z nepreglednimi in nestrateškimi lastniškimi strukturami. Spomnimo se tudi neprofesionalnih potez največje komercialne televizije, kot je predvajanje »intervjuja« s premierjem, ki ga je opravila kar njegova zasebna partnerka, glede nastanka katerega še vedno čakamo relevantne informacije, saj se kabinet predsednika vlade na vse pretege izmika odgovorom na naša novinarska vprašanja na to temo.
Najbolj v nebo vpijoč primer kršenja novinarske svobode je parlamentarna komisija nekdanje novinarke in urednice, danes pa poslanke Svobode Mojce Šetinc Pašek, ki izvaja neke vrste inkvizicijo nad mediji, ki so kritični do aktualne vlade.

Najbolj v nebo vpijoč primer kršenja novinarske svobode pa je parlamentarna komisija nekdanje novinarke in urednice, danes pa poslanke Svobode, Mojce Šetinc Pašek, ki izvaja neke vrste inkvizicijo nad mediji, ki so kritični do aktualne vlade, med drugimi tednik Demokracija, televizija Nova24Tv in portal Požareport, kjer parlamentarci posegajo tudi v poslovne informacije delovanja »preiskovanih« medijev.

Namesto opozoril na dejanske resne probleme spremljamo razočarane ugotovitve, da vladi ni uspelo sistemsko zagotoviti neodvisnosti javnega medija – pozor, še vedno govorimo o poskusu prevzema RTV Slovenija na Orbanov način, ki je Madžarsko uvrstil preko 20 mest nižje od nas. Vlada pa medtem napoveduje rešitve za tiskane medije, ki so med vsemi najmanj pluralni v državi.

V. d. direktorja direktorata za medije je tako kar nekdanji novinar enega izmed tiskanih medijev, ki jim pripravljajo pomoč, pri čemer medijski strokovnjaki opozarjajo, da je za dejansko medijsko svobodo ključna neodvisnost medijev prav od državnega financiranja.

Vse to žal jemlje kredibilnost takšnim lestvicam, pri ustvarjanju katerih se ustvarjalci pogovorijo zgolj z izbrano elito, ki ne predstavlja reprezentativno celotnega medijskega spektra. Združenje novinarjev in publicistov denimo glede stanja v Sloveniji pri pripravi lestvice sploh ni bilo povprašano in posledično ugotavlja, da je lestvica narejena na nepopolnih podatkih, kar vzbuja dvom v verodostojnost celote.
Svoboden in neodvisen medij je lahko le tisti, ki je finančno neodvisen od vseh, razen od svojega bralstva, ki mu je odgovoren.

Novinarska svoboda, kot si jo zaslužimo novinarji in državljani


Svoboda medijev je pravica, ki je v domeni tako novinarjev kot javnosti. Novinarji smo v prvi vrsti poklicani, da jo branimo s svojim profesionalnim delom in integriteto. Včeraj smo padli na celi črti. Ukvarjali smo se z obrobnimi in namišljenimi problemi, spregledali pa ključne in celo pozdravljali akcije, ki svobodo medijev še dodatno ogrožajo.

Za svobodo medijev pa je ključna tudi njihova finančna neodvisnost in pluralnost, saj le takšna medijska krajina omogoča svobodo medijev. Tukaj pa pride v ospredje vloga javnosti, ki medije bere in z naročninami ter donacijami tudi podpira. Svoboden in neodvisen medij je lahko le tisti, ki je finančno neodvisen od vseh, razen od svojega bralstva, ki mu je odgovoren in ima na dolgi rok vzdržen finančni model, da se mu ni treba prodajati politiki ali pa kapitalu, ki ga držita pri življenju.

Medij podajanja vsebine ni bistven, naj bo to časopisni papir, televizija, radio, splet ali nove platforme. Bistvene so novinarske ekipe, ki opravljajo raziskovalno delo in ustvarjajo vsebine. Te pa so lahko branik svobode medijev le takrat, ko so neodvisne.

Če so že vodilni v našem cehu včeraj pogrnili na celi črti, imate dragi bralci priložnost, da opravite svoj del odgovornosti in podprete neodvisno novinarstvo tam, kjer menite, da to poslanstvo opravljamo.

Novinarska svoboda je morda človekova pravica, ampak ni samoumevna in se je zanjo treba boriti. Če tega ne delamo, oz. počnemo na napačen način, pademo na 50. mesto, lahko pa tudi nižje. Samo novinarji in bralstvo skupaj pa lahko branimo to pravico. Enim brez drugih ne bo uspelo.

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Ekskluzivno za naročnike

delo, fizično, delavec
Delo
14. 9. 2024 ob 15:25