Šeriatsko pravo v preteklosti in danes

V začetku decembra se je v afganistanskem mestu Khost zbralo 80.000 ljudi na lokalnem stadionu. Morda bi si kdo mislil, da je šlo za državni pokal v nogometu ali kakšen drug športni dogodek, toda obiskovalci so prišli na drugačno prireditev. Prišli so na izvedbo kazni kasas, torej svetega povračilnega dejanja za storjeni zločin, ki se povrne v enaki meri, kot je bil zadan žrtvi. Na kratko, prišli so na izvedbo kazni 'oko za oko' oziroma 'zob za zob'. 

Trinajstletni fant je izvedel eksekucijo obsojenca, ki je v začetku leta ubil trinajst članov fantove družine, vključno z otroki. Družina obsojenca je sicer ponudila krvno kompenzacijo (dija), kar lahko družina žrtve sprejme ali zavrne. V tem primeru so kompenzacijo zavrnili, vrhovno sodišče Afganistana je sodbo potrdilo, nazadnje pa se je kazen izvršila na stadionu ter zaključila z molitvijo za varnost države, za boljšo dostopnost do pravnih pravic in pravilno izvajanje šeriatskega prava. 

Družina žrtve kazni ne more izvesti samovoljno. V vsakem primeru, naj gre za povračilo v enaki meri ali krvno kompenzacijo, se mora družina posvetovati z islamskimi pravnimi oblastmi, kar preprečuje samovoljo pri maščevanju oziroma ustavi svojce, da bi pravico vzeli v svoje roke. S tem preprečijo pohode maščevanja, kakršni so bili znani na Korziki ali Siciliji, ko krvna maščevanja niso sledila pravici, ampak izključno potešitvi jeze in izgube. Če se del žrtvine družine odloči za kompenzacijo, potem to velja tudi za dediče, saj je kasas nedeljiv in stalen – obsojenca ne moremo napol ubiti ali ga kasneje oživiti. Zato dediči ne smejo izvesti povračila v enaki meri, če je bila kompenzacija (dija) izplačana. Na kratko, če nekdo umori moža in očeta, soproga in najstarejši sin pa se odločita za izplačilo dije, se ta razdeli med dediče in ostale družinske člane po pripadajočih deležih, ne morejo pa več zahtevati povračila v enaki meri, torej eksekucije. 

Fatva v sunitskem svetu je nasvet, medtem ko gre med šiiti za ukaz in je priporočljivo, da ji verniki sledijo in jo izvedejo. 

Kaj je šeriatsko pravo? 

Šeriat pomeni 'prava pot', torej pravilno življenje, kot ga zapoveduje božja beseda po Koranu, ter življenje, ki se v svojem poteku čim bolj približuje Bogu. Zato zapovedi, zakoni in pravila izhajajo iz dveh virov: Korana, ki je neposredni božji zakon in nauk, ter hadisov, ki so zbirka opisov Mohamedovega življenja. Ti opisi so suna, zbir navad in običajev iz Mohamedovega življenja, ki naj bi jim sledili vsi muslimani, od tod torej tudi beseda sunit. Razlaga zakonov je posledica večstoletne tradicije interpretacije šeriatskega prava, kar imenujemo fikh, razlagajo pa jo islamski razumniki, ki so vešči arabskega jezika, razlage Korana in interpretacije hadisov, celoten proces pa se imenuje idžtihad. Največja težava pri interpretaciji svetih zakonov pa leži v dejstvu, da islamski legalni sistem ni standardiziral procesa in zakonov, kar pomeni, da imajo razlagalci (mujtahidi) različno izobrazbo, različne ravni znanja in prihajajo iz različnih okolij, zato je tipično, da bo lahko imela ena pravna zadeva več interpretacij. Zato so fatve, ki so pravna mnenja mujtahidov, lahko zelo različne in se razlikujejo ne le od države do države, ampak tudi od ene pravne institucije do druge. Potem pa obstaja še ena razlika – fatva v sunitskem svetu je nasvet, medtem ko gre med šiiti za ukaz in je priporočljivo, da ji verniki sledijo in jo izvedejo. Zato je iranski pisatelj Salman Rushdie še vedno pod policijsko zaščito, pred kratkim pa je skoraj izgubil življenje, ko ga je hotel ubiti šiitski vernik. 

Šeriatsko pravo ureja vse: od kriminalnih dejanj, tatvin, žalitev, družinskega prava, odnosov do žensk, sužnjev, otrok, ločitev, dediščine, blasfemije, ureja manjšinska vprašanja itd. Gre za fluidno mešanico svetega oziroma vere v Boga, ki se odraža v življenju preroka Mohameda, moralnem boju za približevanje svetemu (džihad), torej Bogu. Torej ne govorimo o kodificiranem pravu, ampak mešanici relativno natančnih kodeksov iz Korana ter zelo različnih in tudi nasprotujočih si zgodb o življenju Mohameda iz hadisov. Interpretacija šeriatskega prava je zato odvisna tudi od vpliva posameznih historičnih šol, posamezne regije in države pa se na te šole ozirajo. Hanafijeva šola je najliberalnejša in je v uporabi v državah, kot sta Egipt in Turčija. Po drugi strani imamo Hanbalijevo šolo, ki je najbolj restriktivna in so jo posvojili vahabisti in salafisti ter je temelj v Savdski Arabiji. Džafarijevo šolo so v glavnem posvojili šiiti, medtem ko je Malikijeva šola razširjena po islamskih državah v Afriki in temelji na zakonu iz Medine. Šafijeva šola je razširjena v južni Aziji in je edina, ki je razvrstila islamsko pravo v razmerju po pomembnosti – najpomembnejši je Koran, potem hadis, nato mnenje islamskih učenjakov ter nazadnje pravna in zakonska analogija. 

Šeriatsko pravo ureja vse: od kriminalnih dejanj, tatvin, žalitev, družinskega prava, odnosov do žensk, sužnjev, otrok, ločitev, dediščine, blasfemije, manjšinska vprašanja. 

Sekularizem in islam 

Ali je islam lahko kompatibilen z moderno sekularno državo ali je to misija nemogoče? To vprašanje si zastavljajo razni učenjaki tako na Zahodu kot v islamskem svetu. Zgodovina islama se je začela povsem drugače kot na primer zgodovina krščanstva. Medtem ko je bilo krščanstvo preganjano, se je islam razširil hitro in nasilno ter ni občutil zatiranja, kot ga je krščanstvo v začetku svojega obstoja. Islam se je pod Mohamedom dejansko začel s 74 vojaškimi vpadi in bitkami med prvo dekado v Medini. Najbolj znan je verjetno pokol judovskega plemena Banu Kurajza, kjer so po bitki obglavili vse moške in fante, ki so dosegli puberteto. Ženske in otroke so prodali v suženjstvo. Nato se je islamski imperij razširil izjemno hitro ter koloniziral tudi današnje Španijo, Portugalsko, dele južne Francije, Sicilijo in potem celo dele južne Italije, vključno z mestom Bari, kar je dokončno botrovalo prvi križarski vojni. V očeh takratnega prebivalstva je bil islam zelo uspešen, kar je še utrdilo vero, da je božji zakon, ki ga je učil Mohamed, pravilen. 

Čeprav je med življenjem Jezusa in Mohameda kar nekaj podobnosti, kot sta recimo izgon in vstajenje, se razlikujeta v tem, da Mohamed ni trdil, da je eno z Bogom. On je bil le njegov glasnik na zemlji, torej navaden smrtnik, ki mu je angel Gabriel narekoval božji zakon ter ukazal njegovo širitev, dokler ne bo islama prevzel zadnji slehernik na zemeljski obli. Mohamed naj bi torej živel tako, kot veleva božji zakon, ki mu ga je neposredno narekoval sam angel Gabriel, ta zakon pa je vir vsega, torej neodtujljiv in nespremenljiv. Kršitev božjih zakonov je anatema in obsodba na posmrtno trpljenje, zato ravno na tej točki pridemo do težave sekularizacije islamskega sveta. Krščanstvo je bilo versko gibanje znotraj rimskega imperija, medtem ko je imel islam od začetka prepleten sistem spiritualnega in posvetnega, torej vere, prava in civilne uprave. Mohamed je bil verski voditelj, politični vodja in pravni odločevalec, zato ima islam od samega začetka koncept teokracije integriran v samo podstat države. Pretežni del muslimanov verjame, da je islam način življenja, ki ureja vse vidike življenja, zato je ločitev svetega in posvetnega nemogoča. 

Sekularizem na Zahodu je posledica več dejavnikov: rimskega prava, krščanske in katoliške filozofije, protestantizma in posledičnega izuma tiska ter obveznega šolstva, ameriške in francoske revolucije, ko so medverske vojne spodbudile razsvetljenstvo. V islamskem svetu je bilo drugače, kajti medverske vojne niso spodbudile razsvetljenstva, ampak še večje zatekanje k religiji. Prevladala je namreč ideja, da so vojne, nesreče, Izrael, gospodarska zaostalost, izgube vojn in nazadovanje posledica oddaljevanja od vere. Mnogi islamski učenjaki so trdili in še trdijo, da so oddaljevanje od vere, vpliv zahodne sekularizacije ter propad kalifata razlogi za nesrečno stanje islamskega sveta. Poudarjajo namreč, da je islamski svet v času kalifata, npr. abasidskega ali turškega, živel v blaginji. Če povzamemo, pod vladavino islamskega prava in v sledenju Koranu brez drugih vplivov je bil islamski svet deležen božje naklonjenosti, medtem ko je šla situacija po propadu zadnjega kalifata, torej turškega, v ‘franže’. Vrnitev na pota božje besede, kot jo je pridigal Mohamed, in sledenje morali, ki jo zapovedujeta Koran in hadis, bosta ponovno prinesla božjo naklonjenost ter posledično blaginjo in moč islamskemu svetu. Ta ideja je prevladujoča tudi med ljudmi in zelo razširjena. 

Mohamed je bil verski voditelj, politični vodja in pravni odločevalec, zato ima islam od samega začetka koncept teokracije integriran v samo podstat države. 

Vpliv zahodnega sveta na islamski svet 

Turški kalifat je začel tehnološko nazadovati po zadnjem poizkusu zavzetja Dunaja. Turške upravne enote, ki so v 18. stoletju obsegale velik del Arabskega polotoka, severne Afrike in delov Evrope, so v začetku 19. stoletja že kazale hude razpoke. Danes velik del islamskega prebivalstva pozablja, da so bili ti deli izjemno revni, ponekod je vladala lakota, tehnološko pa so ostali nekje vsaj 200 let za Evropo. Evropska kolonizacija v islamskem svetu se je zgodila zaradi razpadanja in zaostalosti tamkajšnjih regij in ne zato, ker bi njihovim prebivalcem primanjkovalo gorečnosti v veri. Nepredstavljiv šok je bila izguba Egipta, ko je 10.000 francoskih vojakov v bitki za piramide premagalo 40.000-glavo vojsko mamelukov. Francozi, ki so šokirali islamski svet, saj je ta spopad prinesel analogije na križarske vojne, niso ostali dolgo v Egiptu, ker je njihovo mornarico kmalu premagal admiral Nelson. Ta dogodek so islamski gorečneži prvič reinterpretirali kot ponovitev križarskih vojn in pozvali nazaj k islamskim koreninam. Ta klic in ta interpretacija sta vplivala na Mohameda Wahaba, ki je bil rojen v družini islamskih pravnikov Hanbalijeve šole in je takrat nasprotoval ne le britanskim vplivom na Arabski polotok, ampak tudi otomanski uporabi 'britanskih metod' v bojevanju in organizaciji. Iz vahabizma se je razvil salafizem, ki je v svoji osnovi vračanje k naukom Korana in preroka Mohameda, v modernejši dobi pa je nastopila Muslimanska bratovščina, ki je vplivala na praktično vsa moderna islamistična gibanja. Vsa ta gibanja še danes vidijo nazadovanje islamskega sveta kot posledico oddaljevanja od verskih naukov in ravno zato je v njihovih očeh zahodni svet največji sovražnik islamskemu svetu. 

Sekularizem je v luči večine islamskih učenjakov dojet kot zahodna ideologija, ki so jo vsilile zahodne kolonialne države. Zato danes med raznimi protesti za Gazo poslušamo besednjak o zahodnem kapitalizmu, imperializmu in kolonializmu, kar je povzela evropska levica; zato lahko vidimo obe skupini na skupnih protestih. Eni in drugi vidijo sekularizem ne le kot del neokolonializma, ampak še kot vsiljevanje zahodne kulture. Teokratske revolucije, najbolj znana je tista v Iranu, so ravno posledica te ideje. Podobno je bilo po revoluciji v Egiptu leta 2011, ko je na volitvah zmagala Muslimanska bratovščina. Drugi primer je Erdoganova AKP v Turčiji, ki deluje na podobni protizahodni in teokratski platformi. Če so na Zahodu mladi imeli rokenrol in pank, so se mladi v islamskem svetu poistovetili z islamističnimi pridigarji, palestinskimi teroristi in Osamo bin Ladnom. V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je islamski svet prevzel val verske gorečnosti, ki naj bi islamske države popeljal nazaj v blaginjo in jim omogočil moč, ki so jo nekoč že imele. Naftno bogastvo so razumeli kot božje darilo, manjkala je le še vera. Iranska revolucija je podžgala islamizem, ki se je začel bliskovito širiti po islamskih državah. 

Če so na Zahodu mladi imeli rokenrol in pank, so se mladi v islamskem svetu poistovetili z islamističnimi pridigarji, palestinskimi teroristi in Osamo bin Ladnom. 

Poskusi sekularizacije in modernost

Meniti, da se islamski svet ne bi mogel nekoč sekularizirati, je napačno, kajti preteklost nas uči, da je do sekularizacije že prihajalo in je vidna danes po celotnem islamskem svetu. Čeprav imajo vse islamske države šeriatsko pravo v svojih zakonodajah, imajo praktično vse omenjene države sekularno zakonodajo, na katero je vplival Zahod. Rifa'a al-Tahtawi je bil egiptovski učenjak, ki ga je vicekralj Egipta Mehmet Ali poslal na pot po Franciji. Al-Tahtawi je bil tisti, ki je pomembno vplival na razvoj sekularizma v Egiptu, predvsem v pravu, kasneje pa je vplival na mnogo drugih učenjakov in imamov. Najboljši primer sekularizma je Mustafa Kemal Atatürk, ki je Turčijo popeljal na pot evropskega sekularizma. 

Debate o sekularizmu segajo še dlje v preteklost. Al-Ghazali je bil teolog in filozof iz 11. stoletja, ki je zagovarjal razum in islam, ki je odprt znanju in učenju. Enako je menil ibn-Rushd (Averroes), ki je menil, da se razum in vera ne smeta izključevati, enako sta menila Abu Zayd in Ali Abdel Raziq, dva moderna filozofa, ki sta verjela, da gredo lahko islamske države na pot sekularizma. Podobno je verjel Naser in njegovi podporniki iz stranke Baath, ki so sekularizem povezali z arabskim nacionalizmom, ki je pogorel zaradi nestrinjanja med različnimi voditelji, socialističnega upravljanja ekonomije in izgubljenih vojn proti Izraelu. Verjetno je bil to eden izmed večjih razlogov za popularizacijo islamističnih gibanj. 

Danes se reformisti vračajo, predvsem na Arabskem polotoku, z izjemo Katarja in Jemna. Mladi, ki so študirali na Zahodu, si želijo reform in sprememb. Nenavadno je, da nas dandanes Savdska Arabija in Združeni arabski emirati opozarjajo na nevarnost islamističnih gibanj, medtem ko mi na Zahodu njihova opozorila ignoriramo. Sekularna reforma ne pomeni odprave islamske vere, enako kot na Zahodu sekularizacija ni pomenila odprave krščanstva. V islamskem svetu se morata reformirati dve državi – Savdska Arabija in Iran. Potem se bo spremenila celotna regija. 

Iz vahabizma se je razvil salafizem, ki je v svoji osnovi vračanje k naukom Korana in preroka Mohameda. V modernejši dobi je nastopila Muslimanska bratovščina, ki je vplivala na praktično vsa moderna islamistična gibanja. 

(D230, 19-21)