Šef zapora na Dobu Domovini grozi s policijo

Vodstvo največjega zapora pri nas ni dobro sprejelo našega poročanja o dogajanju na Dobu, kjer pravosodni policisti anonimno pričajo o kadrovski podhranjenosti, izgorelosti in poškodbah pri delu zaradi nasilja zapornikov. Zoran Remic je uredništvo Domovine kazensko ovadil zaradi »razžalitve«, a danes razkrivamo nov uradni zaznamek, ki dokazuje, da je prav Remic na lastno pest sprejel odločitev, da se nevarnemu zaporniku migrantu odpravi policijsko spremstvo na zdravljenju v bolnišnici. Migrant je oropal sorodnico pacientke in filmsko pobegnil skozi okno UKC Ljubljana. Zaposleni se sprašujejo, če si Remic ob tako hudih napakah res zasluži nagrade za delovno uspešnost, ki jih dobiva vsak mesec.

Pojdimo po vrsti. Potem ko smo na Domovini poročali o razmerah v našem največjem zaporu na Dobu, v katerem so pravosodni policisti kronično kadrovsko podhranjeni, zaradi česar so že lani številni zaradi izgorelosti ostali na bolniški, se je vodja zapora Zoran Remic preko Uprave RS za izvrševanje kazenskih sankcij (URSIKS), podpisan je sicer generalni direktor Bojan Majcen, na nas obrnil z zahtevo za popravek. Pojasnila zavoda, ki je vse očitke zavrnil kot neutemeljene, netočne in kot »zavajanje«, smo zato objavili v nadaljevanju zgodbe pretekli teden. Spomnimo: URSIKS je med drugim zanikal, da bi elektronsko pošto, ki jo je poslal svojim podrejenim in v kateri je navajal, da mu je na uho prišlo, da se pripravlja »kolektivna bolniška«, poslal z namenom prestrašiti zaposlene, da ostanejo v službi. Pravosodni policisti, ki so bili naš vir v zaporu, so sporočilo dojeli kot grožnjo, saj jih je Remic v »mailu« opozoril, da bi lahko sledile sankcije, prav tako je »podcenjeval« njihovo delo v nočnem času, češ da takrat delo ni pretirano naporno.

V uredništvu smo pridobili podatke izplačil iz naslova delovne uspešnosti za zadnje pol leta, iz katerega izhaja, da je Zoran Remic šest mesecev zapored iz sredstev za nezasedena delovna mesta dobil izplačano po 707 evrov bruto. Pravosodni policisti so mu očitali, da si izplačuje nagrade v času, ko sami zaradi kadrovske stiske pregorevajo in je njihovo delo z zaporniki zaradi tega tudi nevarno (pravosodnemu policistu je zapornik julija v jedilnici zlomil ličnico). URSIKS je to zavrnil s pojasnili, da si Remic sam ne izplačuje takšnih nagrad, temveč o tem odloča generalni direktor uprave, to pa je Bojan Majcen. Zanikali so tudi navedbe pravosodnih policistov, da od februarja niso imeli niti ene ure rednega delovnega usposabljanja, rekoč, da ga izvajajo najmanj dve uri mesečno. V mesecu marcu naj bi tako organizirali usposabljanje iz uporabe teleskopske palice in praktičnega postopka ter posebno usposabljanje za inštruktorje, v mesecu aprilu usposabljanje iz gašenja in streljanja, v mesecu maju pa usposabljanje z vadbenim orožjem. Obregnili so se tudi ob naše številke. Trdijo, da v zavodu kazen prestaja 649 oseb in ne 740 ter da so prostorske zmožnosti zavoda presežene zgolj za 181 oseb in ne skoraj 300. A po naših zanesljivih informacijah je število zapornikov ta hip krepko čez 700 – URSIKS je očitno navajal zgolj število oseb na zaprtem oddelku, skupaj s polodprtim in odprtim oddelkom pa jih je bistveno več, trdijo naši viri iz zapora, zato je tudi preobremenjenost večja, kot trdijo na URSIKS.

Zanima jih vir informacij

In čeprav smo na podlagi zahteve za popravek, ki jo je Remic preko URSIKS-a oz. Majcna na nas naslovil 5. septembra, objavili vse odgovore na očitke pravosodnih policistov, se je Remic odločil iti še korak dlje; 6. septembra je proti uredništvu Domovine vložil kazensko ovadbo zaradi domnevne »žaljive obdolžitve«. Policijska postaja Trebnje, ki sum storitve kaznivega dejanja preiskuje, nas je zaprosila za pojasnilo in med drugim od nas zahtevala informacije, kje smo pridobili številke o zaprtih osebah in kako smo pridobili podatke o izplačilih o delovni uspešnosti zaposlenih. Zoran Remic torej evidentno ni nameraval počakati, da se zahteva za popravek sploh objavi, temveč se je odločil preko policije pritisniti na uredništvo Domovine, da bi posredovali podatke, kako smo prišli do informacij in kdo so bili naši anonimni viri iz zapora, za katere smo sicer večkrat poudarili, da so pravosodni policisti v zaporu na Dobu, ki se zaradi strahu med maščevanjem njihovega direktorja ne želijo izpostaviti. Policiji smo zato pojasnili, »da kazensko ovadbo Zorana Remica smatramo za pritisk na neodvisno novinarstvo in poskus ustrahovanja, da bi preko policije prišel do podatkov, kdo je naš vir iz zapora na Dobu«. Prav tako smo jim pojasnili, da nas pri našem delu zavezuje kodeks novinarske etike, zato jim vira zaupnih informacij seveda ne moremo izdati.

Policiji smo pojasnili, da kazensko ovadbo Zorana Remica jemljemo kot poskus ustrahovanja, da bi preko policije prišel do podatkov, kdo je naš vir iz zapora na Dobu. Zagotovili smo, da našega vira zaupnih informacij seveda ne bomo izdali.

Alarm po objavi članka

Ker pa je dogajanje v zaporu na Dobu, tudi v luči dodatkov, ki so Zoranu Remicu in njegovi ekipi bili izplačani, v interesu javnosti, danes razkrivamo nove podrobnosti spornih praks v našem največjem zaporu. Ko je bil objavljen naš prvi prispevek na temo dogajanja v zaporu, so bili pravosodni policisti nemudoma ponovno pozvani k podpisu izjave na podlagi Zakona o tajnih podatkih (ZTP), ki so jo pripravili že prej, z njo pa so bili še enkrat seznanjeni z vsebino členov omenjenega zakona. Podpisati so morali izjavo, da bodo s tajnimi podatki ravnali v skladu z navedenimi predpisi. Po naših informacijah je vodstvo reagiralo, ker smo na Domovini pridobili uradni zaznamek z opisom incidenta letos julija v zaporu. Razkrili smo, da je zaradi kadrovskega primanjkljaja skupino več kot 100 zapornikov v jedilnico spremljajo premajhno število pravosodnih policistov, zaradi česar je bil ob vračanju iz jedilnice eden deležen fizičnega napada in tudi poškodovan. Naši viri iz zapora tudi vedo povedati, da se je po objavi prispevka v zaporu mrzlično iskalo »žvižgače«. Nadrejeni pravosodnim policistom so »tipali« in »poizvedovali«, kdo bi lahko podrobnosti razmer na Dobu lansiral v javnost. Prišlo je tudi do dodatnih varnostnih omejitev na službenih računalnikih; da bi vodstvo zavoda na čelu z Remicem preprečilo, da bi še kdo kdaj natisnil kakšen »uradni zaznamek« in ga anonimno dostavil novinarjem, je zdaj vsak takšen natis dokumenta potrebno potrditi z osebnim geslom, ki ga ima vsak pravosodni policist.

Vseeno Zoranu Remicu in vodstveni ekipi v celoti zaenkrat ne uspe javnosti prikriti spornih praks in z njimi povezanih incidentov. Danes namreč razkrivamo nov uradni zaznamek, ki smo ga pridobili v uredništvu in iz katerega izhaja, da je 21. maja letos prišlo do pobega zapornika iz Univerzitetnega kliničnega centra v Ljubljani. 26-letni obsojeni migrant Abdalaziz Gbare bi moral imeti v času zdravljenja v bolnišnici nadzor pravosodnih policistov, a se je direktor Zoran Remic očitno na lastno pest odločil za spremembo t.i. »varnostne ocene«, in sicer da je zapornik v bolnišnici lahko sam, čeprav je bil pred tem s strani pravosodnih policistov, ki so bili vsakodnevno v stiku z obsojenim, Remic jasno opozorjen, da Gbare verjetno hospitalizacijo izsiljuje z namenom poskusa pobega. Varnostno oceno ima sicer vsak pravnomočno obsojeni zapornik na Dobu, izdana mu je s strani vodje posameznega oddelka ob soglasju Remica - že ob prihodu v zapor. Po naših informacijah je Abdalazizu Gbareju prav zaradi kadrovskih težav v zaporu Remic odpravil bolnišnično spremstvo.

Filmski pobeg iz UKC Ljubljana

V uradnem zaznamku, ki je tajni dokument, zaradi zaščite našega vira ga ne moremo pokazati javno, hranimo pa ga v uredništvu, je zapisano, da je bil pravosodni policist v vlogi vodje izmene 21. maja letos ob 16:40 s strani medicinske sestre obveščen, da Abdalaziza Gbareja na oddelku za gastroenterologijo ne najdejo. Ko so preverjali sobe in prostore na oddelku, so opazili, da je eden od WC-jev zaprt, ko so ga na silo odprli, pa so ugotovili, da se v WC-ju nahajajo obsojenčeve stvari in pa infuzija, ki jo je imel obsojenec priključeno na roko, okno je bilo odprto, obsojenca pa ni bilo v prostoru. Kot izhaja iz uradnega zaznamka o zaznavi dogodka, se je medicinsko osebje pogovorilo z obiskovalci pacientov v sobi, ena od obiskovalk pa je pričala, da jo je obsojenec prosil za mobilni telefon, domnevno zato, da bi poklical starše na Švedsko. Gospa mu je telefon posodila, obsojenec pa je pobegnil skupaj z njim. O dogodku so obvestili tudi Zorana Remica, za obsojenim migrantom pa je bila razpisana tiralica.

Ko so preverjali sobe in prostore na oddelku, so opazili, da je eden od WC-jev zaprt, ko so ga na silo odprli, pa ugotovili, da se v WC-ju nahajajo obsojenčeve stvari in pa infuzija, ki jo je imel priključeno na roko, okno je bilo odprto, obsojenca pa ni bilo več.

Naša razkritja dokazujejo, da so varnostne razmere zaradi kadrovske stiske v zaporu torej slabe, čeprav so na URSIKS v svoji zahtevi za popravek trdili, da je zagotavljanje varnega zapora njihovo temeljno poslanstvo, »ki ga kljub težavnim razmeram kadrovskega pomanjkanja in prezasedenosti vsakodnevno uresničujejo«. Še več, generalni direktor Majcen nam je očital, da z navedbami, ki ustvarjajo vtis nepredvidljivih in nevarnih razmer, povzročamo škodo pri seznanjanju javnosti glede varnostnih razmer v zaporih. Naša razkritja, da se je prav Remic, ki ima v zaporu zadnjo besedo, v nasprotju z »varnostno oceno« odločil, da zapornik migrant ne potrebuje varovanja, potem pa je le-ta okradel obiskovalko in pobegnil skozi okno v UKC, pa kažejo diametralno nasprotno sliko. Naši viri iz zapora trdijo, da je vodjo izmene Remic tudi v elektronskem sporočilu obvestil, da Abdalaziz Gbare v bolnišnici ne potrebuje spremstva.

Ker Remicu nagrado za delovno uspešnost določi generalni direktor Bojan Majcen, smo na URSIKS naslovili vprašanje, ali si so je Remic glede na očitno malomarnost pri varovanju nevarnih zapornikov in posledičnega ogrožanja javnosti v mesecu maju res zaslužil. Če meni, da si je nagrado vseeno zaslužil, in ali se čuti odgovornega za pobeg 26-letnega Abdalaziza Gbareja, smo vprašali tudi Remica. Seveda bomo vse odgovore, ko jih prejmemo, tudi tokrat v skladu z novinarskim kodeksom objavili. Sicer pa naši viri iz zapora na Dobu trdijo, da številni pravosodni policisti od februarja niso imeli nobene ure usposabljanja, čeprav vodstvo trdi drugače. Ali so imeli takšno usposabljanje res vsi pravosodni policisti, je dodatno vprašanje, ki smo ga naslovili na URSIKS. Pravilnik o izvrševanju nalog in pooblastil pravosodnih policistov namreč v 112. členu pravi, da se vsakemu pravosodnemu policistu zagotovi redno usposabljanje, ki obsega najmanj dve uri na mesec. Čas usposabljanja se šteje v redno delovno obveznost. Redno usposabljanje zagotovi in organizira direktor zavoda na podlagi programov usposabljanja, ki jih določi generalni direktor. A kot že rečeno, več naših sogovornikov trdi, da s strani Remica niso dobili nobenega vabila na takšen program.

Kaj počne nagrajeni sindikalist

Sicer pa danes razkrivamo tudi, da sta direktor zapora Zoran Remic in glavni sindikalist v ZPKZ Dob Leon Lobe več mesecev zapored sklenila dogovor o povečanem obsegu del na področju sindikalne aktivnosti, s čimer se je Remic zavezal, da mu bo vsak mesec izplačal dodatek v višini maksimalno 20 odstotkov višine osnovne plače javnega uslužbenca. Naši viri iz zapora nas opozarjajo, da namreč Lobe na papirju še vedno zaseda delovno mesto višjega svetovalca pedagoga v 4. oddelku, čeprav teh nalog že najmanj dve leti ne opravlja več. Kot trdijo naši viri iz zapora, Lobe ves ta čas opravlja zgolj in samo delo kot sindikalist. Pravosodni policisti trdijo, da od njega ni niti osnovnih informacij zaposlenim ali pa vsaj članom sindikata, kaj sindikat sploh dela in kaj se dogaja na pogajanjih z Zoranom Remicem. »Menimo, da je zelo sporno, da ga nagrajuje direktor za dela, ki jih Lobe opravlja za sindikat in svojih osnovnih opravil kot višji svetovalec pedagog v 4. oddelku sploh ne opravlja več. Zaposleni menimo, da bi ga za uspešno sindikalno delo moral nagrajevati sindikat iz svojih sredstev ali pa dela zgolj v korist direktorja, ki ga tudi skoraj vsak mesec nagrajuje. Tu gre po naše za navzkrižje interesov,« pravijo naši viri iz zapora. Kako to komentira, smo vprašali Zorana Remica, odgovor bomo objavili. Spomnimo; Lobe ima pisarno zunaj zaprtega dela zavoda, v upravi, v istem nadstropju kot direktor Remic.

Spomnimo. V znak podpore pravosodnim policistom na Dobu jim je pismo poslal tudi predsednik krovnega Sindikata delavcev v pravosodju (SDP) na državni ravni Tomaž Virnik, češ da so s slabim delom Lobeta seznanjeni. Virnik je v pismu ugotavljal, da imajo na Dobu probleme predvsem s spoštovanjem predpisov o varnosti in zdravju pri delu, kot tudi ostalih internih predpisov in da ustni ter pisni pozivi zaposlenih delodajalcu ne zaležejo oziroma so naleteli na ignoranco. V SDP poudarjajo, da pravosodni policisti kljub izčrpanosti in svojim zdravstvenim težavam še naprej vestno opravljajo svoje nevarno delo. A zdaj so tudi v strahu pred maščevanjem vodstva, ker so o težavah anonimno spregovorili v javnosti. Na Domovini bomo kljub pritiskom direktorja zavoda preko kazenskih ovadb na policiji naše vire ščitili – in nepravilnosti še naprej razkrivali javnosti. Pobeg migranta zapornika iz UKC Ljubljana pa je vsekakor razkril luknje, ki so nastale zaradi kadrovske podhranjenosti in izgorelosti delavcev v slovenskem zaporskem sistemu.