Se bo Miro Cerar po drugem tiru popeljal do novega premierskega mandata?

Če noče biti luzer desetletja, Miro Cerar potrebuje vsaj eno zmago, sem zapisal na pragu poletja in prvi jesenski dnevi so mu prinesli kar dve zelo odmevni. Prepričljivo je dobil referendum o 2. tiru, za po vrh pa mu bo najbrž vendarle uspelo v Hoče pripeljati Magno Steyr.

Na roko mu gredo tudi globalne gospodarske razmere in javnomnenjske raziskave že zaznavajo veter v vladnih jadrih. Če bodo iskrice optimizma znali razpihati v svoj prid, se lahko že kmalu izkaže, kako tanka je v politiki meja od popolnega luzerja do velikega zmagovalca.

K ugodnim gospodarskim trendom sicer Cerar sam ni kaj dosti prispeval. Slovenci smo še vedno davčno močno obremenjeni, obenem vlado pesti nesposobnost reševanja problemov v zdravstvu, kar neposredno občutijo vsaj volivci šibkejšega zdravja. Ampak s politično podporo je podobno kot s kotiranjem delnic na borzi – ni toliko pomembno realno stanje stvari kot percepcija ljudi ali je nekdo v pozitivnem ali negativnem trendu.

In Miro Cerar je to jesen, prvič po volilni zmagi, v pozitivnem trendu. Negovo procesiranje in proučevanje je sicer trajalo tri leta, a v očeh ljudi sedaj prinaša otipljive rezultate – začel bo graditi projekt, ki ga v pogon niso spravile vse vlade v zadnjih 25 letih in na obubožano Štajersko bo pripeljal velikega investitorja s kopico novih delovnih mest.

Pristop »zgradimo že ta 2. tir« namesto »spet nam bodo vse pokradli« priča, da so ljudje nazaj v coni komforta blaginje in stabilnosti, kjer jih politika dejansko ne zanima, dokler stvari ostanejo kot so, oziroma vsaj navidezno gredo na bolje.

Zgradimo že ta drugi tir!

Nedeljski referendum je za Mira Cerarja dvojna zmaga. Ne samo, da njegovi nasprotniki niso dosegli kvoruma proti (to bitko je vladna stran dobila, ko je referendumski dan ločila od predsedniških volitev). Nekoliko presenetljivo je vladni zakon dobil celo večinsko podporo med tistimi, ki se jim je glasovanja zdelo vredno udeležiti. S tem je resnično razorožil svoje nasprotnike, ki so računali, da se bodo lahko sklicevali vsaj na večinsko zavrnitev zakona.

Bistvo vladnega uspeha je v dveh detajlih. Najprej jim je folk uspelo zavesti, da se na referendumu odloča o tem ali bomo 2. tir gradili ali ne. S tem je bil postavljen temelj, da ljudje vladni 2.tir podprejo – ker so počasi siti tega, da se v Sloveniji brez celega haloja ne da speljati več nobenega resnega projekta.

Drugače povedano, dosti imajo raznih okoljevarstvenikov, ljubiteljev ptic in nergačev tipa Vili Kovačič, ki kar naprej vlagajo pritožbe, ustavne presoje, referendumske zahteve in ne vem še kaj, da ustavijo kakršenkoli napredek (četudi to v resnici ni).

Narod v »comfort mode«

Kar je še pomembneje, takšna miselnost kaže na preklop v stanju duha naroda. V negativističnem vzdušju splošne krize namreč ne bi bila mogoča. Pristop »zgradimo že ta 2. tir« namesto »spet nam bodo vse pokradli« priča, da so ljudje nazaj v coni komforta blaginje in stabilnosti, kjer jih politika dejansko ne zanima, dokler stvari ostanejo kot so, oziroma vsaj navidezno gredo na bolje.

In takšno vzdušje je idealno za tiste na oblasti, saj ohranja status quo in ne zahteva sprememb. V državi so tako, devet let po izbruhu krize, vzpostavljeni pogoji za novo močno in stabilno stranko pragmatične leve-sredine tipa Drnovškove LDS, kakršna najbolje sede na dušo apolitičnega in vrednotno mlačnega večinskega volivca modernega centra.

Čeprav še nedavno politično odpisan, ima Miro Cerar vse kar potrebuje, da vstane iz pepela in svojo opcijo popelje do nove volilne zmage. Če pot do naslednjih volitev ne bo tlakovana s kakšno novo migrantsko, gospodarsko ali varnostno krizo, bi si upal staviti na še en mandat vladajočega koalicijskega trojčka.