Se "anatolskemu prodajalcu miru" izteka čas?

Vir foto: Twitter predsednika republike


Zadnja dva dni se je predsednik republike Borut Pahor mudil na enem od svojih zadnjih uradnih predsedniških obiskov. S tega vidika je zanimivo, da se je med zadnjimi na seznamu obiskanih držav pojavila Turčija.

Pahorjev obisk Ankare in njegovo srečanje s turškim predsednikom Recepom Erdoganom je še posebej zanimivo v širšem kontekstu vojne v Ukrajini. Med svojim uradnim obiskom v Ankari se je slovenski predsednik srečal tudi s turškim ministrom za zunanje zadeve Mevlutom Cavusoglujem. Poleg tega je Pahor še nagovoril turške diplomate, ki so se zbrali na letnem posvetu. Čeprav bi bilo verjetno boljše, da bi jih nagovoril prav Erdogan sam, saj se je turški predsednik pred kratkim spet prikazal kot spreten mednarodni posrednik in igralec.

Tokrat je pripomogel k dogovoru med Ukrajino in Rusijo, ki sta se končno uspeli dogovoriti za izvoz ukrajinskega žita po vsem svetu, ki bo potekal čez Črno morje, ki ga zaradi blokade ukrajinskih pristanišč še vedno nadzoruje ruska mornarica. V vsej tej zmešnjavi se lahko vprašamo, komu pravzaprav služi Erdogan. Odgovor je preprost: samemu sebi.
V vsej tej zmešnjavi se lahko vprašamo, komu pravzaprav služi Erdogan. Odgovor je preprost: samemu sebi.

Erdogan med obema ognjema


Čeprav so odnosi med Turčijo in Rusijo že nekaj let tesni, Erdogan kljub Putinovi mednarodni izolaciji ostaja eden njegovih redkih sogovornikov. Verjetno je treba priznati, da obstaja določeno spoštovanje med obema voditeljema. Spomnimo se, da je bil pred nekaj leti ubit ruski veleposlanik v Turčiji, medtem ko je Turčija sestrelila ruski avion, ki je neprevidno stopil v turški zračni prostor po uspešno opravljeni misiji v Siriji. Oba dohodka bi lahko pomenila povod za začetek oboroženega konflikta med državama, vendar zanj voditelja nista imela posluha. Zanimivo je tudi, da sta Erdogan in Putin imela povsem različne interese v Siriji, kjer sta obe državi podpirali nasprotujoče si sile, kar pa kljub vsemu ni vplivalo na njune odnose.

Po drugi strani pa Turčija po začetku ruske invazije v Ukrajino ni sledila zahodnim sankcijam proti Ruski federaciji in zaradi tega še naprej brez težav uvaža ruski plin. Kljub temu Turčija še naprej podpira Ukrajino s pošiljanjem ključne vojaške opreme, ki jo potrebuje ukrajinska vojska v boju proti ruskemu napadalcu. V tej diplomatski šaradi se je torej Erdogan znašel v dokaj dobrem položaju. Idealni položaj mu je sedaj ponudil še novo vlogo "prodajalca miru", ki ga je odlično odigral v duetu z generalnim sekretarjem OZN pri sklepanju ukrajinsko-ruskega dogovora o izvozu ukrajinskega žita preko Črnega morja.

Diplomacija kot propagandno orodje


Ves diplomatski trud, ki ga vlaga Erdogan, seveda ne prihaja iz njegove dobronamernosti ali dobrodušnosti. Ne, glavni razlog za Erdoganov mednarodni angažma je predvsem notranjepolitične narave. V določeni meri je seveda motiviran tudi zaradi Erdoganove potrebe po geopolitičnem kapitalu pri dogovorih z globalnimi in regionalnimi igralci. A vendar Erdogana predvsem skrbi razpoloženje turškega ljudstva, ki počasi postaja vedno bolj kritično do njegove vlade, kar ga skrbi v času, ko se približujejo naslednje predsedniške volitve.

V preteklosti si je Erdogan že poskusil povečati podporo domače javnosti s turškimi vojaškimi misijami v Siriji, Libiji in Azerbajdžanu. A vsi ti poskusi so bili neuspešni oziroma so iz daljše perspektive preveč negativni, da bi jih Erdogan lahko štel kot zmage. Podobno se je zgodilo tudi s turškimi mediteranskimi sanjami, ki so povzročile jezo s strani Grčije, Cipra, Egipta – in kar je še bolj pomembno – Francije. Erdoganova neo-otomanska geopolitika tudi ni prinesla daljnosežnih rezultatov na Bližnjem vzhodu, kjer se Turčiji kljub vsem naporom med arabsko pomladjo ni uspelo vzpostavitvi kot voditeljica muslimanskih držav.

Erdoganove geopolitične pat pozicije in diplomatski porazi so prinesli še več pritiska na Turčijo, ki je nato našla novo priložnost za izigravanje kandidatur Švedske in Finske za vstop v zvezo NATO. Tam je Turčija že dalj časa nepriljubljena zaradi svoje vloge pri ciprskem vprašanju in njeni podpori azerbajdžanske invazije v Gorskem Karabahu. Turčijo je tokrat motila tiha podpora Švedske in Finske kurdskim političnim organizacijam, za katero sta na koncu obe skandinavski državi s stisnjenimi zobmi obljubili, da jo bosta opustili.

Bližajoči se konec Erdogana


Kljub zadnji geopolitični zmagi nad Finsko in Švedsko se nad Erdoganom še vedno zbirajo črni oblaki. Stalno spreminjanje načrtov in postavljanje novih ciljev na mednarodni ravni je pustilo posledice na Turčiji in njenem ugledu v tujini. Še bolj pomembno, turško gospodarstvo je padlo v recesijo in že dalj časa doživlja gromozansko inflacijo, ki jo Erdoganovi volivci čutijo na lastni koži.

Prvotni nesorazmerni ukrepi so še poslabšali situacijo in odtujili mnoge tradicionalne volilne podpornike Erdogana. Padec podpore Erdoganu se vidi tudi v zadnjih volilnih porazih Erdogana in njegove stranke. Na zadnjih lokalnih volitvah je opozicija celo premagala vladnega kandidata v Carigradu in si s tem zagotovila prestižno zmago.

Zato se lahko samo vprašamo, ali bližajoče turške predsedniške in parlamentarne volitve počasi napovedujejo konec Erdoganovo »belle epoque«?
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Prihajajoči dogodki

FEB
24
FEB
25
Intervju: Franc Cukjati
21:00 - 21:45
FEB
27