Sanjska predsedniška tekma: Borut Pahor proti Chucku Norrisu

V Sloveniji je Chuck Norris in ko je ravno tu, bi ga lahko uporabili za kakšno koristno stvar – recimo da bi se na predsedniških volitvah pomeril s slovenskim nepremagljivežem Borutom Pahorjem.

Saj ne, da bi si pretepaškega bradateža želel za svojega predsednika, ampak za našo nedonošeno demokracijo bi bilo dobro, če bi se s Pahorjem soočil nekdo, ki ima realne možnosti za zmago. Mimogrede pa bi še preverili mit o njegovi nepremagljivosti. Chuckovi in Borutovi seveda.

Zadnji poraz državnika novega kova

Od zadnjega Pahorjevega poraza je namreč minilo že dolgo dolgo časa. Kmalu bo 5 let, če sem natančen. Takrat sem v komentarju z zgornjim naslovom na blogu ugotavljal, da ima Pahor nepogrešljivo lastnost velikih: tepež in teptanje ga delata zgolj močnejšega:

»Politiki prve klase eksistirajo v večni win-win situaciji – sicer ne zmagujejo vedno, a tudi kadar izgubljajo, nikoli niso poraženci. Borut Pahor je primer za v učbenike – v zadnjih letih je izgubil vse, kar je mogoče – referendume, koalicijske partnerje, Milana Kučana, Simono Dimic, vlado, parlamentarno predsedniško mesto, politične prijatelje in na koncu še lastno stranko. Vse to in še kaj povrh, pa je še vedno drugi najpriljubljenejši politik v državi. Ali morda celo prvi? No, počakajmo do jesenskih predsedniških volitev,« sem takrat zapisal.

Vsi vemo kako se je tisto jesen razpletlo in ne poznam nikogar, ki bi menil, da bo letos kaj drugače.

Saj ne, da bi si pretepaškega bradateža želel za svojega predsednika, ampak za našo nedonošeno demokracijo bi bilo dobro, če bi se s Pahorjem soočil nekdo, ki ima realne možnosti za zmago.

Ampak, je to dobro?

To me po svoje skrbi in straši. Čeprav na predsedniškem mestu lažje prenašam nezrelega samovšečneža Boruta kot arogantnega samovšečneža Danila, menim, da je Borut Pahor daleč od idealnega predsednika.

Vsaj tako daleč, da konsenz o njegovi nepremagljivosti enostavno ne more izhajati iz racionalne predstave volivcev, kaj naj bi predsednik zrele demokratične države poosebljal.

Poskušajmo ta zapleteni stavek, ki ga težko razumem še sam, ponazoriti na kakšnem banalnem primeru.

Kralj spektakla

Recimo, da Borut Pahor ne bi kandidiral za predsednika Republike Slovenije, ampak za čezvesoljnega kralja big brother šovov slovenskih televizij. S svojimi instagram delfinčki in »to mi deli miška moja« eskapadami bi osvojil srca množic od Poncija do Pilata, od Nine Osenar do Angelce Likovič.

Daleč za seboj bi pustil vse prsate La Toye, kosmatoprsne Arturje Šterne ter nekajvmes Salomeje. Zmaga bi bila popolna. V limbični reženj možganov bi se zajedel tako zelo, da si raja za kralja svojih večernih TV sprostitev nikoli ne bi več želela kogarkoli drugega.

Vidite, to je nekaj, s čemer bi jaz z lahkoto živel.

Večji problem pa imam s tem, da Borut na tak način osvaja ljudska srca za najbolj resno javno glasovanje. Najsi to počne načrtno ali ne, meje simpatične prisrčnosti so že zdavnaj presežene. Časi, ko se je od poraza do poraza do končne zmage vzpenjal na častitljiv način, so mimo.

Včasih je bil pri širjenju demokratičnih obzorij svetilnik ljudem, zdaj so ljudje svetilnik njemu pri širjenju poneumljenega nastopaštva. In ta svetilnik ne usmerja k poti zrelostne demokracije.

Strinjam se z Brglezom, da je v takšni tekmi s Pahorjem, če nisi ravno Chuck Norris, nemogoče tekmovati. To je približno tako, kot da bi žongler Mirande Orfei Lionela Messija iz nogometnega igrišča zvlekel v cirkuško areno, nato pa mu zažugal: "ajde mali, sad da vidimo ko je jaći!"

In čeprav je naredil marsikaj dobrega, česar Türk in predhodniki niso želeli ali bili sposobni, Pahor s svojim prvim predsedniškim mandatom razvijajoči se slovenski demokraciji pušča veliko breme; politični parket je spremenil v cirkuški spektakel.