Saga o samih pridnih birmancih in zoprnem župniku

Zajem slike Siol.net, Vestnik.si

Na nekaterih slovenskih portalih se je ta teden pojavila novica, da bo v župniji Sveti Jurij ob Ščavnici letos k birmi odšla le polovica veroučencev. Drugi – »ker niso bili pridni« – bodo k zakramentu verjetno lahko pristopili jeseni. Ti veroučenci in njihovi starši pa so sedaj menda »neznansko razočarani«.

Novinarka enega od teh portalov gledalce prispevka obvesti, da bo birma letos le za »pripravljene otroke«. In s tem (nenamenoma) pove vse: drugi veroučenci so nepripravljeni. Če na nekaj nisi pripravljen, rezultati po vsej verjetnosti ne bodo dobri, nikjer in nikoli.

Še bolje postane, ko novinarka vpraša, »če otroci neopravljanje nalog obžalujejo?«, in od gospe mame (verjetno od enega od »nepridnih« veroučencev) dobi odgovor: »Ja, zelo razočarani so.« No, eno je obžalovanje, drugo je razočaranje, bistvena razlika.

Zvočni posnetek Kavčičevega komentarja je na voljo na dnu članka

Na drugi strani pa je gospod župnik Boštjan Ošlaj, ki ga podpira tudi soboški škof Peter Štumpf, svojo odločitev primerno razložil: »čas birme ni vezan na čas epidemije, ampak na sodelovanje in pripravljenost birmancev, staršev in botrov.«

V času epidemije je župnik kljub omejitvam na različne načine, na daljavo, izvajal katehetsko dejavnost. Večina veroučencev je redno sodelovala, druga polovica pa se na povabila v več kot pol leta sploh ni odzvala.

Župnik še dodaja: »Če to velja za šoferski izpit in za vse poklice in druge veščine, velja to tudi za prejem zakramentov … kot duhovnik si želim, da bi vsak otrok preko vzgleda svojih staršev imel dobro krščansko vzgojo z dobro katehezo, redno molitvijo in prejemanjem zakramentov.«

Besedam gospoda župnika ni kaj dodati, povedal je vse. Prvič, za vsako stvar je potrebna priprava, kaj šele na prejem svetih zakramentov. Drugič, vloga staršev in botrov je bistvena.

Dodajmo samo štiri opažanja, da se iz tega katoličani kaj naučimo.

Ne more vsak presojati o svetih stvareh

Iz prebranega je razvidno, da imamo tu opravka z župnikom (in škofom), ki vesta, kaj hočeta, in očitno želita kar najboljše za veroučence. Pa še občutek za svete stvari je zraven; glede teh pa je Gospod Jezus v sedmem poglavju Matejevega evangelija precej strog, za današnji čas pravzaprav žaljiv.

Duhovnikom in škofom je kot prvim zaupana skrb za svete reči; in ne more vsak presojati in se vtikati v odločitve o svetih stvareh. Sveta birma ni potrdilo o opravljeni pasji šoli, niti o opravljenem verouku, temveč je confirmatio, potrditev v sveti veri.

O primerni pripravljenosti torej ne more odločati vsak. Vprašanje je tudi, komu gre bolj za sveto vero in komu bolj za novi skuter ali kaj podobnega.

Imeli bi vse … za to storili pa bore malo

In s tem smo pri drugem opažanju: marsikdo danes bi rad vse imel, ne bi se pa kaj resno potrudil/a in poglobil/a.

In take »afere« pridejo ven, ko se na sveto birmo gleda kot na tradicionalni okrasek ali produkt. To je lahko težava ne samo pri »nepridnih«, ampak tudi pri »pridnih« veroučencih.

Prvi mislijo, da jim kar vse pripada, druge pa lahko zavede občutek, da si vse lahko kupiš ali prislužiš, celo svete reči.

Noben zakrament ni pravica, temveč velik Božji dar. Če bi v pripravo več vložili, bi znali to tudi bolj ceniti. Sicer se pač obkljuka še en zakrament in se odmaršira iz cerkve.

In na tej točki je župnik opravil svojo nalogo, nekateri veroučenci tudi, kdo drug pa ne. Vsaj osnovne priprave je treba dati skozi za to, da smo lahko vsaj približno prepričani, da bo škof vredno podelil zakrament svete birme.

Noben zakrament ni pravica, temveč velik Božji dar. Če bi v pripravo več vložili, bi znali to tudi bolj ceniti. Sicer se pač obkljuka še en zakrament in se odmašira iz cerkve.

Nedopustna infantilizacija veroučencev

Sedaj pa k tisti točki, ki se mi zdi še najbolj pomembna: pri tejle zgodbi imamo na skoraj vseh straneh opravka z nedopustno infantilizacijo, pootročenjem veroučencev.

Niti enkrat do tega stavka, razen v citatih, nisem zapisal besede »otrok«. Birmanci (posebej če gredo k birmi z zamikom zaradi covida-19), so ponavadi skorajšnji dijaki.

Patetično je brati, da so »otroci« menda razdeljeni na »pridne in poredne«, ali pa »da se drugi sošolci sedaj delajo iz tega norca«. Že besedišče pove, da se tukaj nekdo igra vrtec.

In če že vztrajamo pri vrtcu, bi se v primeru “birme za vse” zgodilo obratno: vsi, ki že mesece nič ne delajo, bi se režali onim, ki so se trudili, na koncu pa je itak vseeno.

Otroke se pripelje k zakramentu birme ob krstu, kot to počno vzhodni kristjani; v latinskem obredu pa je birma redno namenjena mladim kristjanom.

Zato vprašanje podelitve zakramenta nikakor ne temelji na tem, ali je »otrok priden«, ampak mora temeljiti na tem, da je »mladi kristjan pripravljen«. In pristojni župnik je v tem primeru statistično in drugače ugotovil, da niso izpolnjeni niti osnovni pogoji pripravljenosti.

Skorajšnji dijaki niso otroci. Morali bi biti osebe na začetku nujnega dozorevanja za odraslo dobo. Župnik je opravil svoj delež pri omogočanju njihovega odraščanja, in bistven del tega odraščanja je vzgoja v veri. Čas bi bil, da bi se začeli kot odrasli kristjani obnašati tudi vsi ostali.

Bedasta in škodljiva medijska pozorost

Zato bi bilo bolj primerno, če bi novičarski portali, ki so zadevo spravili v javnost, ne igrali vrtca, ampak bi pustili, da vsak dobro opravi svoje dolžnosti: župnik, starši in »mladi odrasli«.

Predvsem zato, ker si v družbi – ne samo v Cerkvi – ne smemo pustiti, da bodo v medijih kot očrnjeni pristali tisti, ki dobro opravijo svojo službo, v tem primeru župnik, škof, starši in predvsem veroučenci, ki so se marljivo pripravili na izjemno pomemben dogodek njihovih mladih življenj.

34 komentarjev

  1. Zakaj ne poveste resnice, da je modernizem uničil vero in da modernistični duhovniki uporabljajo Sv. Birmo kot zadnji adut, oziroma kot sredstvo izsiljevanja, da kdo sploh pride v verouku. Dejstvo je, da so modernisti izgubili vero in da je zato tudi prenašati ne morejo dalje in da pri verouku ne učijo katoliške vere, ampak kvečemu protestantizem, zato katoliško vero pri otrocih uničujejo, zato je za katoliške otroke bolje, da k takšnem verouku ne hodijo, ampak naj jih učijo starši ali pa se izobražujejo sami.
    Ta dobri, pokončni in menda super konzervativni škof Štumf v svoji škofiji ne dovoljuje katoliške maše ( to je tradicionalne katoliške maše, ki je bila dokončno potrjena na Tridentinskem koncilu ) in preganja duhovnike, ki poskušajo biti katoliški. Sedaj pa se verjetno skupaj z župnikom čudita, da otroci ne hodijo k protestantskem verouku.

    • Ah dajte Janez, vsi ti vpijoči “anti modernisti” so ponavadi spreobrnjenci in se radikalizirajo iz new age v “trdo religioznost”. Poglejmo samo primer voditelja scutum fidei. Spreobrnjenec, ki ni bil katoliško vzgojen, bi rad sedaj spreobračal škofe. To je norost in napuh.

    • Hvala Bogu da se kdo spreobrne, ne pozabimo da po Božji milosti, vendar spreobrnjenec ne sme pozabiti na svoja stara zmotna pota in pota svojih prednikov, s katerimi je mnogo prispeval k stanju v katerem smo. Najprej pomazati in demolirati in potem kritizirati zakaj je vse narobe! Novokrščenci, se morajo paziti, da ne padejo v hudičevo zanko, govori Sv. Pavel.

      Velikokrat se sveže spreobrnjeni gorečneži obnašajo kot sloni v porcelanasti trgovini, ko mislijo da so ujeli duhovnost in znanje vsega sveta. Cerkev je kompleksna zadeva z vso občutljivo zgodovino odrešenja. Vodi jo Sveti Duh in ne interesne skupine.

      Zakaj bi kar na enkrat morali delati tridentinsko mašo? To ni tako enostavno, stvari se odvijajo postopoma. Sejati nemir med vernike ni majhna reč! To se ne da narediti kar iz danes na jutri. In to kar od enkrat, ko nek čustveno polpismen gorečnež brez močne in preizkušene podstati zahteva, da je to tista prava stvar.

      Lahko da bo kdaj to mogoče, vendar je treba stvari premolit. Kako je Frančišek reformiral Cerkev? Škofa Štumfa spoštujem, je moder človek, njemu je Jezus zaupal vodenje škofije. Lk 17, 20 »Božje kraljestvo ne pride takó, da bi zbujalo pozornost. Lk 17,21 Tudi ne bodo govorili: ›Glejte, tukaj je‹ ali ›Tam je,‹ kajti glejte, Božje kraljestvo je med vami.«

  2. Se strinjam z napisanim, kdor ni pripravljen, ne sme k birmi. Dobro bi bilo, če bi se tega držalo več župnikov. Po drugi strani, pa nekateri župniki pogosto želijo, da veroučenci in med njimi tudi birmanci, pridno pišejo odgovore na neskončna vprašanja, ob tem pa jim pozabijo dati zgled osebnega odnosa z Bogom. Zame je tudi skrajno žalostno, da v naši, sicer veliki župniji, kaplan ne pozna niti imen vseh birmancev, kaj šele da bi vedel, kje je njihova vera in kaj potrebuje vsak od njih za njeno rast. Tako da je po mojem odgovornost na obeh straneh- starši in otroci ne opravijo svojega dela naloge, pogosto pa tudi duhovniki in občestvo ne. Seveda na obeh straneh obstajajo tudi svetle izjeme.

  3. “Sam še birmo naredim, pol sem pa frej” To je miselnost premnogih v Cerkvi. Birmanec mora izpovedati vero, drugače je to samo spektakel in miselnost, da si vstopnico za nebesa kupimo?! “O primerni pripravljenosti torej ne more odločati vsak. Vprašanje je tudi, komu gre bolj za sveto vero in komu bolj za novi skuter ali kaj podobnega.”

    Stvari so prepoceni, zato nobenega spoštovanja, ljudje mislijo, da jim nekatere stvari kar pripadajo?

  4. Kaj je danes še sploh ostalo od birme?! Katekizem glede birme:

    1316 Birma izpopolni krstno milost; birma je zakrament, ki podeli Svetega Duha, da bi nas globlje zakoreninil v božje sinovstvo, nas tesneje včlenil v Kristusa, naredil našo vez s Cerkvijo trdnejšo, nas bolj pridružil njenemu poslanstvu in nam pomagal pričevati za krščansko vero z besedo, ki jo spremljajo dejanja.

  5. Kaj je danes še sploh ostalo od birme?! II. del:

    KKC 1319 Kandidat za birmo, ki je dosegel starost razsodnosti, mora izpovedati vero, biti v stanju milosti, imeti namen prejeti zakrament in biti pripravljen sprejeti svojo vlogo Kristusovega učenca in Kristusove priče v cerkvenem občestvu in v časnih zadevah.

    Je tu še kaj dodati? Vsi župniki bi morali biti dosledni glede katekizma, prepričan sem da bi se stvari obrnile v Cerkvi na bolje, pa če prav bi nas bilo na začetku manj…

  6. Odlična tema, ki ponazarja, kako se neverni ljudje radi spuščajo v oceno sposobnosti, dela, … in na koncu verovanja, še posebej, če gre za katoliško vero. Toliko napora so po vojni napravili, toliko onečaščenj so storili, sedaj pa bi radi sodili. O čem, le ??? O samemu sebi!!!!
    Župnik je učil otroke za pripravo sprejema sv. duha. sedaj pa bo študentka post-komunistične FDV sodila kaj je po cerkvenem pravu prav in kaj ni. Ta potomki, ki so ji člani SD naročili, da je gledala in anketirala nedeljnike zato, da jih je blatila in smešila.
    Ko bo dozorela kot oseba, ko ji bo življenje dosodilo zrela leta se bo lahko spomnila, kakšne neumnosti je počela.
    Če je levičarka, naj raje pogleda, kako UE enota Ljubljana sistematično uničuje partizanske spomenike z namenom zasebnega prilaščanja zemljišča ob vodi? Zakaj že??? zato ker sedaj vpije proti Zakonu o vodah, ki to preprečuje. Res so nori ti levičarski vzorci obnašanja. Ali pa je prišel čas katarze, po desetletjih norenja materializma. IN zmaj norosti zadnjič opleta z repom, kar tako, ker ne ve kaj bi.

    • Al pa tud ne!
      Župnik je le pokazal na meter, kje morajo pokazati minimalno pripravljenost na prejem zakramenta.

      Če so starši tako strašno razočarani nad župnikom, kako šele trpijo pri rdečem semaforju, redarjih, vrsti na blagajni, maskah in policijski uri.

      Dilema je le med KRIVDO in ODGOVORNOSTJO:
      Če bi rekli; “poba, zamočili smo. Dajmo se sedaj potrudit, da boš šel jeseni k birmi” ,bi dali otroku prepotrebno lekcijo iz odgovornosti. A so z opletanjem krivde raje zataknjeni v coni udobja. Žal.

      • Bodite brez skrbi, da g. Kavčič zelo dobro ve, kako papež Frančišek neprestano biča duhovnike kot zadrte rigoriste. Vendar o tem g. Kavčič ne sme pisati, če ne želi nekam odleteti.

  7. Pohvalno, da je gospod Gabriel Kavčič komentiral ta dogodek, ki pa sploh ni presenetljiv. Kot so že predhodni komentatorji napisali, in kot je predvsem napisal uporabnik ‘janez’, je srčika težav v t.i. ‘modernizmu’ oz. dekatolizaciji katolištva v Sloveniji v zadnjih desetletjih (še posebej intenzivno po letu 2000).

    Sveti krst, obhajilo, birma so že postali vedno bolj spektakel, kjer se pokažemo v lepih oblačilih, dobro jemo in pijemo, ter se veselimo, podružimo in se delijo bogata darila.
    Rezultati birme v bistvu nato najbolj očitno pokažejo ”sadove” takšnega pristopa. Le-ti niso bistveno drugačni od ”sadov” pokoncilskega časa.
    Dejstvo je, da je Cerkev na Slovenskem recimo da v zadnjih 20 letih ”zmetala” ogromno denarja v pastoralo mladih. Le-ta pa ne pomaga iz dveh razlogov: 1) Pristop je infantilen in otročji in podcenjujoč do otrok in mladih (popolno nasprotje še predvojni vzgoji mladih): igrice, zabava, zgodbice, pesmice, kitara, nezahtevnost. 2) Pastorala mladih ne da rezultatov, ker ni pastorale odraslih. Kjer se v družini vere ne živi trdno osmišljeno (torej ne samo temelječe na čustvih, trenutnemu razpoloženju) na vsakodnevni molitvi, rednem zakramentalnem življenju in učenju katoliškega Nauka (izhajajoč iz Svetega pisma podprtega s Katekizmom in iz Tradicije Katoliške Cerkve), tam ne pomaga noben pastoralno-didaktični pristop.

    Bistvo svete birme je priprava, ki obsega: 1) Pouk, ki temelji na katoliškem nauku 2) Redno molitev za prejem milosti Svetega duha in 3) Očiščevanje srca. Sveta birma daje rast v milosti in pomoč v bojih duhovnega življenja; zlasti nas potrjuje v veri, da jo moramo stanovitno spoznavati in po njej živeti. Vir: Katoliški verouk za višje razrede srednjih šol, dr. Gregorij Pečjak, Ljubljana 1927.

    • Dobro povedano.
      Sv. birma je za mlade koristna, vendar to morajo svojim otrokom tudi tako predstaviti tudi starši.

      Če niso delali nalog, so sokrivi tudi straši, ker jih v tem niso podpirali.
      Ni lahko župnikom, ko dobijo otroke k verouku, če jim starši ne predstavijo, da delajo sebi v korist in ne župniku.

      Poznam pa primer, da se je neka nona zeli trudila, da bi vnukinja dobila zakramente, vendar je župnik zahteval, da naj pridejo to zaprosit starši. Starši niso prišči in deklica ni dobila zakramentov.

      Deklica je odrasla in je danes poročena žena. Ko jo gledam, kot mamo, mi je žal, da ji župnik ni “malo pogledal skozi prste”. Tako bi ta mlada mamica mogoče danes krstila svojega otroka. Tega kar sama nima, pa tudi svojemu otroke ne more dati.

  8. Kopirano iz foruma. Odtipkal sem birma forum:

    “Večina smatra, da so birme zato, da birmanec nabira denar in da zato vabi.
    Mogoče je tudi, da je povabil nekoga, ki si nista nekaj zelo blizu?
    Ali pa nekoga, ki je nedružaben in mu ni do teh zadev?
    Jaz sem bila pri birmi pa mi ni nič pomenila. Aja, mi je, odrešitev, da ne bo treba več hoditi v cerkev. Do takrat so me silili v cerkev in verouku in mi je birma pomenila odrešitev od tega. In res mi potem ni bilo treba več hoditi v cerkev.”

  9. Čestitke g. župniku za pogum in odločnost. Malo je takšnih župnikov, ki se tako odločno zavzamejo za vredno prejemanje zakramentov. Večina se boji užaljenih staršev, užaljenih birmancev, ne da se jim ukvarjati z brezbrižneži, neodzivneži … Potem pa sami sebe opravičujejo s tem, da prejema zakramentov ne smeš nikomur braniti. Ali niso oni prvi varuhi zakramentov? Niso oni postavljeni za to, da ljudi vodijo k pravi pobožnosti? Jih pravilno usmerjajo, opozarjajo, učijo, ne pa prepuščajo samim sebi? Namesto tega pa vse prepogosto naletimo na duhovnike, ki bi radi zakramente samo »spravili skozi«, tistim, ki so brez vsakega odnosa do tega, kar prejemajo in imajo pred očmi le draga darila, pa za spodbudo dajo še kakšno častno nalogo pri birmanski slovesnosti … Pa ne samo, da veroučence nepripravljene spuščajo k birmi, nekateri jih sploh pripravljajo ne …
    Če bi bilo več takšnih župnikov, kot ga imajo pri Svetem Juriju ob Ščavnici, bi se marsikdo poslovil od verouka že preden bi z brezbrižnostjo oskrunil zakrament svete birme, ostali pa bi vero vzeli bolj zares in resnično začeli graditi oseben odnos z Bogom.

  10. pisete nekaj za kar ne veste za kaj se sploh grd.pisete kot,da smo vsega starsi krivi.ja halo?zakaj tudi on ne prevzame svoje krivde saj jih je 8 let ucil kaj pomenijo zakramenti.kaj jih je potem 8 let ucil,ce ne vejo tega.tudi njegova nalog je bila,da jih pripravi na to ampak ocitno jih v 8 letih ni znal.to pove potem marsikaj o zupniku

Komentiraj