S hrepenenjem po življenju je istočasno povezano upiranje smrti, ki pa je žal neizogibna

Sv. Janez bolj obširno kot ostali trije evangelisti navaja v svojem evangeliju na njemu lasten način Jezusove poslovilne govore, ki so kot oporoka in povzetek Njegovega sporočila. Naj izpostavim sledeči stavek: »Večno življenje pa je v tem, da spoznavajo tebe, edinega resničnega Boga, in njega, ki si ga poslal, Jezusa Kristusa« (Jn 17,3). Vsako človeško bitje želi živeti. Želi si resnično, polno življenje, življenje, ki ga je vredno in z veseljem živeti.

Misli na pristen način življenja, na življenje, ki je v polnosti življenje ter zaradi tega ni podvrženo smrti in se pravzaprav lahko začne že na tem svetu, še več, se mora začeti tukaj.

S hrepenenjem po življenju je istočasno povezano upiranje smrti, ki pa je žal neizogibna. Ko Jezus govori o večnem življenju, misli na pristno, resnično življenje, takšno, ki je vredno, da ga živimo. Ne misli samo na življenje, ki bo prišlo po smrti. Misli na pristen način življenja, na življenje, ki je v polnosti življenje ter zaradi tega ni podvrženo smrti in se pravzaprav lahko začne že na tem svetu, še več, se mora začeti tukaj. Samo če se bomo že sedaj naučili pristno živeti, če se naučimo živeti takšno življenje, ki ga smrt ne more vzeti, dobi obljuba po večnosti pravi pomen. Toda, kako se to uresniči? Kaj v resnici je večno življenje, ki mu smrt ne more škodovati?

Slišali smo Jezusov odgovor: »Večno življenje pa je v tem, da spoznavajo tebe, edinega resničnega Boga, in njega, ki si ga poslal, Jezusa Kristusa«. Na naše presenečenje pravi Jezus, da je življenje spoznavanje. To pa pomeni, da je življenje medsebojni odnos. Nihče nima življenja sam od sebe in samo za sebe. Imamo ga od drugega in v medsebojnem odnosu z drugim. Če je medsebojni odnos v resnici in ljubezni ter v dajanju in sprejemanju, daje življenju polnost in dela življenje lepo. Ravno zaradi tega pa je lahko prekinitev medsebojnega odnosa, ki ga prinese smrt, še posebej boleča, saj lahko postavi pod vprašanje celo življenje samo.

V tem medsebojnem odnosu bomo živeli tudi, ko bomo prekoračili smrt, saj nas On ne zapusti.

Samo v medsebojnem odnosu z Njim, ki je Življenje samo, lahko On obvaruje moje življenje voda smrti ter me čeznje pripelje živega. Že v grški filozofiji je obstajala ideja, da lahko človek najde večno življenje, če se poveže s tem, kar je neuničljivo, v tem primeru z resnico, ki je večna. Tako bi se moral človek, če tako rečemo, napolniti z resnico, da bi tako imel v sebi snov večnosti. Vendar pa me lahko samo, če je resnica Oseba, pripelje skozi noč smrti. Mi se zato oprijemamo Boga, Jezusa Kristusa, in to Vstalega. Tako nas vodi On, ki je Življenje samo. V tem medsebojnem odnosu bomo živeli tudi, ko bomo prekoračili smrt, saj nas On ne zapusti. On, ki je Življenje samo.

Ponovno se vrnimo k Jezusovim besedam: "Večno življenje pa je v tem, da spoznavajo tebe  in njega, ki si ga poslal." Spoznavanje Boga tako postane večno življenje. Jasno je, da s 'spoznavanjem' mislimo na kaj več kot samo zunanje poznavanje, kot na primer, da vemo, kdaj je umrla kakšna znana oseba ali kdaj so kaj iznašli. Poznati v svetopisemskem smislu pomeni postati eno z drugim. Poznati Boga, poznati Kristusa vedno tudi pomeni ljubiti Ga, postati na nek način eno z Njim v spoznanju in ljubezni. Naše življenje postane torej pristno, resnično in tako tudi večno, če poznamo Njega, ki je vir vsake biti in vsakega življenja. Tako postane Jezusova beseda za nas povabilo, naj postanemo Njegovi prijatelji ter naj se trudimo vedno bolj spoznavati Ga. Živimo v dialogu z Njim. Učimo se od Njega prav živeti, postanimo njegovi pričevalci. Tako bomo postali osebe, ki ljubijo in delujejo na pravi način. Če je tako, bomo resnično živeli.

Misli Benedikta XVI. (povzeto po hozana.si)