Ruski patriarh invazijo na Ukrajino predstavlja kot legitimen odpor proti zahodnim vrednotam

Foto: www.profimedia.s
POSLUŠAJ ČLANEK


Ruski patriarh Kiril je v nedeljo prekinil svoj molk glede vojne v Ukrajini. Pričakovano je ob tem podprl ruskega predsednika in poskušal invazijo na Ukrajino upravičiti. 

Glede razmer v Donbasu je ponovil Putinove trditve, da se Ukrajina ukvarja z iztrebljanjem tamkajšnjih ruskih lojalistov. Vojno v Ukrajini je opisal kot del boja proti grehu in proti pritiskom liberalnega zahoda, katerega zaščitni znak so »gejevske parade«. V sredo je med pridigo Ruse in Ukrajince zopet označil za »eno ljudstvo« in obtožil Zahod, da oskrbuje Ukrajino z orožjem, da bi oslabil Rusijo zaradi vse večjega strahu pred tem, kako močna je postala.

Malo groteskno je bilo zato brati poročilo v medijih povsem prezrtega srečanja med papeškim nuncijem in moskovskim patriarhom prejšnji teden, pri čemer sta se oba dostojanstvenika, vsaj glede na poročila in posnetke, čehljala in hvalila medsebojne odnose, Kiril pa je celo izjavil, da ruska pravoslavna Cerkve poskuša »zavzeti mirovniško stališče, tudi glede na obstoječe konflikte, ker Cerkev ne more biti udeleženka v konfliktu - lahko je le mirovniška sila.« 

Skratka, šef moskovske cerkve rusko vojno invazijo na Ukrajino predstavlja kot legitimen odpor proti zahodnim vrednotam.

V skladu s Putinovo linijo poročanja o dogajanju v Ukrajini Kiril prav tako ni uporabil besede »vojna«, ampak je raje govoril o »dogodkih« in »vojaških akcijah«.

Cerkev v službi Kremlja

Kaj drugega se žal od kontroverznega moskovskega patriarha sicer niti ni pričakovalo. Ko je bil mlajši, je veljal za »modernista« in zapadnika, zahodnjaka. Še danes zato ni priljubljen v nekaterih zelo tradicionalnih krogih ruske Cerkve, sicer pa je trenutno njegova vloga v Cerkvi tako ali tako pol-politična. Skozi leta je namreč doživel počasno prerojenje, in danes kot opazovalci od zunaj njegovo vlogo težko vidimo kako drugače, kot še enega od predsednikovih podrepnikov.

Z vrnitvijo Vladimirja Putina na predsedniški položaj leta 2012 se je Kiril sčasoma uveljavil kot ključni duhovni zaveznik uradno sekularnega Kremlja, s tem pa močno zabrisal mejo med Cerkvijo in državo. Bližina z državo je bila sicer vedno pravoslavna tradicija, vendar je patriarh Kiril to povzdignil na povsem nov in moderen nivo.

Če se kdo še spomni »punkovske molitve« Pussy Riot leta 2012, ko so aktivistke oskrunile moskovsko katedralo, se lahko spomni časov, ko se je v Rusiji še lahko zgodil protest proti krepitvi političnega zavezništva med državo in Cerkvijo.

Hkrati pa je verjetno vsakemu, ki dogajanje v teh letih spremlja malo od bližje, jasno, da Putin potrebuje Cerkev le kot orodje, ki ga lahko občasno uporabi. In Kiril se je izkazal kot »patriarh na zahtevo«. Medtem ko je njegov predhodnik denimo še pozival k dialogu v konfliktu z Gruzijo, je Kiril podprl rusko posredovanje v sirski državljanski vojni in tudi v zadnjih letih glede Ukrajine strumno podpiral Kremelj.

Patriarh Kiril s Kremljem deli vizijo za prihodnost Rusije, Russkiy Mir (»ruski svet«), torej idejo družbene celote ruske kulture. To je sicer že prastara ideja, vendar danes precej povezana z revanšističnimi idejami o vrnitvi »vélike Rusije« ali vsaj njenega vpliva nazaj na meje Sovjetske zveze. In očitno so sanje o Rusiji, ki da bo svet rešila sekularizma, močnejše od bratomorne vojne, ki je Kremljevo sredstvo za dosego cilja, podprtega od ruskega patriarha.
Očitno so patriarhove sanje o Rusiji, ki da bo svet rešila sekularizma, močnejše od bratomorne vojne, ki je Kremljevo sredstvo za dosego cilja, podprtega od ruskega patriarha.

Razkol v ruski pravoslavni Cerkvi


Številni pravoslavni kristjani v Ukrajini so seveda zgroženi nad Kirilovim stališčem, tako kot večina opazovalcev. Ne glede na zgodovinske in politične apetite, ki jih ta Jezusov predstavnik na Zemlji vsaj na zunaj deli s Kremeljsko linijo, je patriarh s svojo držo v zadnjih letih od lastne cerkve odtujil mnoge Ukrajince, ki so ostajali zvesti Moskvi. Tako so se številni duhovniki in celo škofje prenehali spominjati moskovskega patriarha pri bogoslužju, kar je v pravoslavju pomembna gesta.

Alternativa seveda obstaja, in to je od leta 2019 s strani ekumenskega patriarha Bartolomeja priznana ukrajinska pravoslavna Cerkev kijevskega patriarhata (ki jo vodi kijevski metropolit Epifanij), katere status pa moskovski patriarhat seveda zavrača. Večina župnij pa še vedno priznava Onufrija, metropolita ukrajinske pravoslavne Cerkve moskovskega patriarhata - in s tem seveda patriarha Kirila. Ob tem pa je posebej na zahodu Ukrajine zelo pomembna grkokatoliška Cerkev, ki jo vodi nadškof Svjatoslav Ševčuk.

In medtem ko mnenje grkokatoliškega škofa (pa tudi rimokatoliških škofov) glede vojne v Ukrajini ni bilo pod vprašajem, veliko pove to, da se je jasno na stran Ukrajine postavil tudi »ruski« metropolit Onufrij, sicer sam Ukrajinec, a seveda v odnosu do Moskve previden škof. Vojno v Ukrajini je označil za bratomorno in jo primerjal z zgodbo o Kajnu in Abelu in pozval Kirila, naj posreduje v Kremlju.

Pomenljiva vest prihaja z jedrne evropske države. Zaradi pritiska ruskega zunanjega ministrstva, ker niso podprli vojne, se je Ruska pravoslavna cerkev na Nizozemskem morala obrniti na policijo.

Ob vseh drugih posledicah Ukrajinske katastrofe bo torej verjetno treba računati tudi na večji ali manjši razpad ruske pravoslavne Cerkve, kar ni nepomemben dejavnik. Mnogi verniki namreč sebe dojemajo kot »pravoslavne«, a gre pri tem predvsem za vprašanje narodne identitete. Tako sta obe Cerkvi zbirali sredstva in blagoslavljali vojake in orožje, eni za eno, drugi za drugo stran.

Smo na točki, ko se kruši enotnost ruske pravoslavne Cerkve. Več kot dvesto  duhovnikov in diakonov Ruske pravoslavne cerkve se je podpisalo pod pismo, v katerem pozivajo k premirju in zaustavitvi vojne v Ukrajini. To je sicer malo v primerjavi z oceno, da ima ruska pravoslavna cerkev okrog 36.000 duhovnikov, pa vendar je očitno, da zadeva začenja najedati tudi Ruse. Enemu ruskemu duhovniku so te dni celo dali finančno kazen, ker je v pridigi podobno kot metropolit Onufrij obsodil bratomor.
Ko se država in Cerkev sparita, gre to na dolgi rok na škodo Cerkve in predvsem njenega oznanila.

Žrtvovati idejo ali življenja vernikov? 

Kaj nam vse to sporoča? Prvič, če bo Ukrajina premagala rusko invazijo, bo moskovska Cerkev v Ukrajini doživela veliko spremembo. Če bo zmagala Rusija, bo ukrajinska Cerkev v Ukrajini težko preživela.

Drugič, ko se država in Cerkev sparita, gre to na dolgi rok na škodo Cerkve in predvsem njenega oznanila. Ruska pravoslavna Cerkev v Ukrajini je bila po mnenju mnogih opazovalcev v zadnjih desetletjih bolj orodje ruske zunanje politike kot orodje v Božjih rokah. V tem smislu je ukrajinski metropolit Epifanij dobro ubesedil občutke Ukrajincev: Kirilu je zabrusil, da se zdi, da ga očitno bolj skrbi, »da bi Putin in rusko vodstvo ostala angažirana«, kot da bi skrbel za Ukrajince, »od katerih so Vas nekateri pred vojno imeli za svojega pastirja«.

Tretjič, vse skupaj je zelo tragično. Poleg vsega trpljenja je treba gledati še »njegovo svetost«, enega najvplivnejših voditeljev krščanskega sveta, ki se je znašel v igri med dvema ognjema. Verjetno (upam da) z obžalovanjem gleda na prelivanje krvi vernikov in bratov, zaupanih njegovi oblasti. Na drugi strani pa ga z idejo velike Rusije, borke proti pokvarjenemu Zahodu (ki jo je patriarh sam pomagal zgraditi) za vrat drži Kremelj.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Prihajajoči dogodki

FEB
24
FEB
25
Intervju: Franc Cukjati
21:00 - 21:45
FEB
27