Robert Golob se sklicuje na Skandinavce, ampak ali sploh razume, zakaj so Vikingi uspešni?

Pretekli teden se je Robert Golob v Odmevih odzval na kritike, ki jih je bila s strani gospodarstvenikov deležna koalicijska pogodba prihajajoče vlade. Pristopi, ki jih ima namen uvajati nova vlada, so po njegovem »najbolj napredni pristopi skandinavskih držav in zahodne Evrope«.

Skandinavske oziroma "protestantske" države je v kontekstu visoke vrednosti blaginje omenil tudi v današnjem predstavitvenem govoru v vlogi kandidata za mandatarja pred poslanci državnega zbora. 

Švedska, Danska, Finska, Norveška in Islandija sodijo med gospodarsko najrazvitejše dežele z visokim bruto domačim proizvodom, nizko stopnjo neenakosti in visoko stopnjo socialne zaščite. Se skriva za uspehom skandinavskega ekonomskega modela močno kapitalistično gospodarstvo, močna redistributivna vloga države – ali oboje?

Skandinavski oziroma nordisjki družbeno-ekonomski model je pred skoraj desetletjem analiziral britanski tednik Economist. Naslov obširnega poročila se je glasil Skrivnost njihovega uspeha. Med drugim se jim je zapisalo: »Če bi moral biti človek s povprečnimi talenti in dohodkom še enkrat rojen kjerkoli na svetu, bi želel postati Viking.«

Produkcija in razdelitev

Desetletje kasneje Vikingi še vedno kraljujejo na vrhu različnih lestvic, ki merijo kakovost življenja. Poročilo o najsrečnejših narodih, ki ga pripravlja Organizacija združenih narodov, uvršča tudi letos med prvih osem vseh pet vikinških držav. Na prvih treh mestih so Finska, Danska in Islandija, Švedska je sedma, Norveška pa osma. Slovenija zaseda 22. mesto.

Mnogi si zaradi visokega življenjskega standarda, predvsem pa zaradi egalitarne družbe z najnižjimi neenakostmi na svetu, močno socialno zaščito in kakovostnimi javnimi storitvami skandinavski ekonomski model upravičeno jemljejo za zgled. Interpretacije, za kaj pri skandinavskem modelu pravzaprav gre, se osredotočajo predvsem na razdelitveni del oziroma na izzide (majhna neenakost, visoka socialna zaščita, dostopno šolstvo, zdravstvo), manj pa na produkcijo, ki nastopi pred razdelitvijo in zaradi katere je ta sploh možna.

Produkcija je naravnana bolj tržno kot v marsikateri veliko manj egalitarni državi. Po indeksu ekonomske svobode, ki vključuje več postavk – na primer državno trošenje, zdravje javnih financ, podjetniško svobodo in regulacijo trga dela –, so prav vse skandinavske države celo pred državami, ki so pogosto označene za izrazito neoliberalne – denimo pred ZDA in Veliko Britanijo.

Na tržnih principih temelječa socialna demokracija

Progresivno krilo ameriške Demokratske stranke, čigar glavni predstavnik je senator Bernard Sanders, označuje nordijske države – Sanders omenja predvsem Dansko – celo kot primere demokratičnega socializma. Lars Løkke Rasmussen, bivši predsednik danske vlade, je zato leta 2015 med obiskom Združenih držav poudaril, da je Danska uspešna tržna ekonomija in nikakor socialistično planirano gospodarstvo.

K debati se je leta 2020 priglasil tudi svetovno znani ameriški ekonomist turškega rodu Daron Acemoglu, sicer specialist za teorijo gospodarske rasti in soavtor poljudne knjige Zakaj narodi propadejo (prevedena tudi v slovenščino). Acemoglu označuje skandinavski model za socialno demokracijo, ki temelji na tržnih principih. Enega glavnih razlogov za dinamično, konkurenčno in produktivno gospodarstvo vidi v načinu določanja plač. Te se določajo na podlagi pogajanj med sindikati in delodajalci, nad procesom pa bdi država. Kompromis, zaradi katerega državno določena minimalna plača sploh ni potrebna, je znan kot »veliki kompromis«. Konfliktu med delom in kapitalom se tako skandinavske države uspešno izogibajo.

Porušeno razmerje med delom in kapitalom

Socialna demokracija, ki je zavladala v skandinavskih državah v tridesetih letih, je ponekod že v šestdesetih zašla v resno krizo, ki je trajala vse do devetdesetih. Gospodarska rast je bila skromna, saj se je ravnotežje med delom in kapitalom močno nagnilo v prid prvega, država pa je hromila gospodarstvo tudi s previsokimi davčnimi stopnjami. Sledil je ekonomski obrat v desno, ki je bil očiten predvsem na Švedskem. Zajemal je zniževanje davkov, deregulacijo in privatizacijo, na področju šolstva celo vpeljavo vavčerskega sistema. Kot piše Acemoglu, so bili na Švedskem in Danskem prisiljeni opustiti tudi ideje o ekonomski demokraciji in podružabljenju dobičkov.

Skandinavske države imajo kljub temu še danes visoke davčne stopnje, močan javni sektor in visoko kakovostne javne storitve. Po podatkih OECD znašajo pobrani davki v odstotku BDP največ ravno na Danskem – več kot 45 %. Po drugi strani pa po davčni obremenitvi dela oziroma davčnem primežu za Slovenijo zaostajajo.

Vladavina prava, svobodna trgovina, družbena kohezija

V Ljubljani se je pred kratkim mudil islandski profesor Hannes H. Gissurarson, s katerim smo naredili tudi intervju, ki bo objavljen na Domovini. Gissurarson, sicer kritik prevelike vloge države, je mnenja, da so skandinavske države uspele kljub socialni demokraciji in ne zaradi nje, saj so bile uspešne, še preden so v tridesetih letih na Švedskem, Finskem in Danskem prevzeli oblast socialni demokrati.

Uspeh pripisuje trem dejavnikom: »Prvič, močna tradicija vladavine prava, vključno z varovanjem zasebne lastnine. Drugič, prosta trgovina – vse skandinavske države imajo odprta gospodarstva, kar pomeni, da so konkurenčna. In tretjič, družbena kohezija in visoka stopnja zaupanja, zaradi česar tudi visoka davčna bremena, ki jih nalaga država, ne povzročajo prevelikih težav. V svojem bistvu so to torej svobodna gospodarstva.«