Revizijsko poročilo kot zaključni prizor slovenske politično-medijske tragedije, ki odstira odrsko medijsko zagrinjalo

No, pa smo ga dočakali. Zaupni osnutek Veselovega revizijskega poročila, ki je bil namenjen, da "razveseli" slovensko parlamentarno, medijsko ter nevladniško opozicijo, je tu. Gre sicer le za osnutek, končni dokument še čakamo, a imamo že prve odzive. In po prvih komentarjih sodeč, v nasprotju s (predvsem medijskimi) pričakovanji poročilo ne upravičuje orkestrirane histerije, s katero smo se ukvarjali skozi celotno prejšnje leto.



Prvi medijski odziv dejansko izraža nekakšno sramežljivost ter celo razočaranost, ker dokument očitno ni dovolj ''bombastičen''. A vendarle, način razkritja poročila ter prvi odzivi nanj pa so dejansko odgovor na vprašanje, zakaj je potrebno Janševo vlado zrušiti za vsako ceno, ne glede na zdravstveno krizo, gospodarske ali politične posledice.

Bolečina levo usmerjenih elitnežev po enoletni odsotnosti od vzvodov oblasti je tako huda, da celotno politično-medijsko postopanje okoli poročila bolj spominja na ščitenje interesov politično-gospodarskih elit pred neljubimi disidenti v neki afriški ali centralno-azijski državi tretjega sveta kot pa v polnopravni članici evroatlantskih zavezništev.

Tako je npr. dostop do zaupnega osnutka Veselovega revizijskega poročila v roke "povsem po naključju" dobil časopis, ki je v lasti podjetja, ki predstavlja pomembnega igralca na slovenskem gradbenem trgu in ki je posledično kandidat za številne gradbene posle, ki bodo v prihodnosti financirani z evropskimi milijoni iz naslova pokoronskega paketa za okrevanje držav po epidemiji.

Dodatno se je avtor revizijskega poročila, kljub temu, da gre za neodvisni upravni organ, na nacionalni televiziji aktivno in pristransko vključil v politično vojno med vlado in opozicijo, ter s tem ogrozil samo integriteto funkcije, ki jo predstavlja.

In navsezadnje, politična opozicija je bila pripravljena za višje cilje, brez možnosti zagovora, obtožiti ter oblatiti ministra ter stranko, ki sta še pred kratkim bila njihova politična sopotnika in od katerih že v bližnji prihodnosti pričakuje polno kooperativnost ter sodelovanje. Je to res delovanje idejno sorodnih politikov, ali morda bolj delovanje po mafijskih načelih, ko se nekomu "Da ponudbo, ki je ne bo mogel zavrniti"?!

Dejstvo, da je anti-Janša blok pripravljen vsem na očeh poteptati vse politične, postopkovne in demokratične standarde, nam sporoča, da v ozadju gre za veliko igro. To ni samo politični boj, ki na vsake štiri leta popravi kompas usmeritve vodenja države. Če bi bilo v igri samo to, potem ne bi videli vsesplošne mobilizacije vseh ključnih medijskih ter t.i. "preverjenih" državno-upravnih akterjev.

Temne lise raziskovalnega novinarstva

Spomnimo, slovensko preiskovalno novinarstvo je zatajilo pri vseh velikih gospodarsko-političnih zgodbah slovenske tranzicije. Naštejmo samo nekatere: 1) številne afere v slovenskem sodstvu od nakopičenih sodnih zaostankov do nezmožnosti slovenske kriminalistike, da bi jasno in dokončno razrešila odmevne sodne primere, od primera Kramberger do primera Novič, 2) gradnja preplačanega avtocestnega križa ter delovanje slovenskih gradbenih baronov, 3) mastno preplačevanje medicinske opreme od operacijskih miz do žilnih opornic, 4) afera podeljevanja bančnih kreditov ter davkoplačevalske sanacije bank po krizi leta 2008.

Tu ne gre le za vprašanje "Koliko je še takšnih bolj ali manj prikritih zgodb?", ampak toliko bolj za vprašanje "Kaj vse novinarji vedo, pa državljanom ne razkrijejo?" Navsezadnje novinarji (ne)pomembnost določene zgodbe za javnost lahko uravnavajo že s povsem osnovnimi prijemi, kot je (ne)izpostavljenost člankov na prvih medijskih straneh.

Vedno bolj očitno je, da obdobje zadnjih desetih let predstavlja dokončno utrditev položajev igralcev iz ozadja v številnih državnih podsistemih ter vzpostavitev močnih denarnih tokov, ki skrbijo za polne žepe "posvečenih" ter za prazne žepe povprečnega slovenskega državljana.

A v nasprotju z raziskovalno vnemo ter aktivizmom, ki so ju novinarji prikazali v zadnjem letu, ob omenjenih prej navedenih primerih takšnega javnega odmeva ni bilo. Če slednje primerjamo s številom "prelomnih" Tarč v lanskem letu, je bilo raziskovalnih oddaj na omenjene teme pravzaprav bore malo in državljani nismo bili deležni niti delčka intenzitete medijskega poročanja, ki smo mu bili priča v celotnem letu 2020 in jo mediji kot kaže uravnavajo po svoji lastni volji od tedna do tedna.

Edinokrat, ko smo bili poleg trenutne t.i. "afere Maske" državljani deležni medijskega angažmaja, je bilo to v dveh osamljenih, domnevnih aferah: to sta t.i. "domnevna afera" Patrija ter "domnevna afera" Depala Vas. Prepričljivih dejstev slovenski medijski konglomerat v obeh domnevnih aferah kakopak ni bil zmožen predstaviti, je pa presenetljivo dejstvo nekaj drugega. Medijski angažma je v Sloveniji v zadnjih 30 letih sprožil en sam politik, in to je Janez Janša. Da bi zakrili to očitno pristranskost, so nam mediji v preteklosti servirali ter izpostavili afere, kot je npr. 'afera kante' bivšega ministra ter trenutnega nesojenega mandatarja ter zopet rehabilitiranega Karla Erjavca. A 'kante' pač niso isto kot 'stenti'.

Razkrito zaodrje

Politično dogajanje, ki bo v januarju kulminiralo najprej z nezaupnico ter nato še s celotnim razkritjem revizijskega poročila, je vsem zunanjim opazovalcem, ki so to seveda pripravljeni videti, odstrlo odrsko medijsko pregrinjalo ter odprlo pogled na slovensko politično zaodrje. In ta pogled ni nič kaj lep. Vedno bolj očitno je, da obdobje zadnjih desetih let predstavlja dokončno utrditev položajev igralcev iz ozadja v številnih državnih podsistemih ter vzpostavitev močnih denarnih tokov, ki skrbijo za polne žepe "posvečenih" ter za prazne žepe povprečnega slovenskega državljana. V tujini takšnim okoliščinam pogosto rečejo 'Ugrabljena država'.

A slovenski levi pol je pozabil, da je politična cena za vzdrževanje tega "statusa-quo" vedno višja, kar se odraža tudi na slovenskem političnem ter širšem družbenem prizorišču. Leva histerija je tako dokončno poglobila politični prepad med slovensko desnico in levico, in v prihodnje niti za levico sprejemljiva Nova Slovenija verjetno ne bo preskočila tega slovenskega 'Velikega Kanjona' v zameno za drobtinice iz "gospodarjeve" mize. Še huje je trenutno dogajanje opustošilo politično sredino, saj je blok, ki mu načeluje stranka Levica, zasejal klice zamer, razočaranj ter nezaupanja med še donedavnimi partnerji na slovenski demokratični levi sredini.

A najhuje je celoletna medijska pristranskost oz. pravzaprav navijaštvo, če ne celo škodoželjnost, podrla zaupanje med slovenskimi državljani, ki so se po odzivih sodeč še bolj strnili v dve politični grupaciji, med katerima sodelovanje ni možno.

Ne glede na to, kako se bo zgodba o nabavah medicinske opreme razpletla, je sedaj jasno, da bo cena celoletnega medijsko-aktivističnega, oprostite izrazu - mešanja dreka (pre)visoka. Po enem letu kolobocij je jasno, da sta se velik del medijev ter civilne družbe, ki bi oba morala biti branik demokratičnih standardov ter pluralizma v državi, bila pripravljena ponižati na nivo plačancev ter spustiti v igro denarja in moči, ki prej spominja na kazino kot pa na resno politično dogajanje.

Politična cena za ''vplačila'' je visoka, a očitno jo je ob takšnih potencialnih ''dobitkih'' marsikdo pripravljen plačati. Slovenski mainstream medijski agitatorji pa ob tem pozabljajo na sledeče: v tvegani igri visokih vložkov ''kazino'' na koncu vedno zmaga.