Rejniki – ujeti med otroki, biološkimi starši in Centri za socialno delo

Tadeja Zabret

POSLUŠAJ ČLANEK
Kljub temu, da se dnevno soočajo z izzivi, ki so pogosto zahtevnejši od običajnega starševstva, rejniki niso deležni strokovne pomoči, ki bi jim bila redno na voljo.

Kljub temu, da bi jo, kot pravijo, močno potrebovali.

Trikrat v petih letih sicer imajo obvezna predavanja, ki so jim v pomoč, so pa premalo.

Nekateri večji Centri za socialno delo organizirajo srečanja rejnic in rejnikov, kjer si ti lahko izmenjujejo izkušnje, mnenja, strahove in dobre prakse, a so ta namenjena le rejnikom, ki spadajo pod ta center. Obstajajo pa tudi plačljive skupine za rejnike. Obisk dodatne podporne skupine za rejnike in rejnice tudi v času, ko že dobijo otroka, priporoča tudi socialna delavka Uršula Bizant, ki v tem vidi možnost medsebojne podpore in učenja o otrokovem notranjem svetu.

Strokovno pomoč in podporo potrebujejo


»Predvsem so rejniki in rejnice po navadi zelo nemočni, saj ne vedo več, kaj narediti, da se bo otrokovo obnašanje spremenilo. Težave imajo pri postavljanju meja, nerazumevanju otrokovega obnašanja in burnih izpadov ter ne razumejo, kako otroci ne zmorejo sprejeti vsega dobrega, kar jim želijo nuditi,« pravi Bizantova, ki v okviru tedenskih srečanj dela z rejniki.

Za strokovno pomoč  se mora tako vsak rejnik znajti po svoje. »Otroci, ki pridejo v rejništvo, so velikokrat zelo oškodovani psihično, socialno in nekateri tudi fizično. Zato je zelo pomembno, da imamo pravi pristop do otroka in mu pomagamo na vseh razvojnih področjih kolikor se da. V našem primeru so nam v veliko pomoč pediater, razvojna ambulanta, v vrtcu dodatna strokovna pomoč, samoplačniška dodatna strokovna pomoč za premagovanje senzornih težav in seveda skupno delo s CSD-jem,« pravi rejnica Sandra.

»Rejništvo ni urejeno, to je dejstvo«


»Rejništvo ni urejeno, to je dejstvo,« pravi rejnica Maja (pravo ime je znano uredništvu), ki pripoveduje, da ji ob namestitvi malčka v rejništvo ni pripadal niti en dan dopusta, čeprav jo je otrok nedvomno potreboval doma. »Enostavno sva ga zvečer pripeljala domov, drug dan pa naj bi šla v službo - pri njemu je bilo to totalno neizvedljivo, ker se je bal vsega. Ni mi jasno, kako strokovnjaki ne razumejo, da so ti otroci preživeli že toliko travm, namestitev v novo družino pa je še dodatna, ne razumejo, da bi bilo nujno, da smo čim več časa skupaj, da otrok dobi zaupanje

Težave so tudi širše. Rejniki pogrešajo več reda na tem področju, saj ne vedo, kaj jim pripada in kaj ne ter kaj za otroka lahko urejajo in česa ne. »Pri vsaki stvari, ki jo urejam za otroka, sem v pisarnah uradnih institucij namesto 10 minut po 1 uro, ker iščejo informacije ali sploh lahko jaz to urejam ali ne,« pripoveduje rejnica Maja.

Tudi dolgoročno imajo rejenci težave, saj ne vedo, kje je njihov dom in kako naj se znajdejo, ko dopolnijo 18 let.  Največji del jih tako ob polnoletnosti išče možnosti za samostojno življenje.

Problem se pojavlja tudi zato, ker vsak CSD dela drugače - ni neke enotne prakse in nihče ne ve, kaj lahko pričakuje. »Centri za socialno delo delajo zelo različno. Ne bom rekla, da slabo delajo, vendar v nekaterih CSD-jih imajo več znanja s področja rejništva, kot drugod. Verjamem, da se vsi trudijo po svojih najboljših močeh. Včasih nismo ravno slišani in uslišani, saj naj bi delali za dobrobit otrok in kar je v njihovo korist,« pravi rejnica Sandra. Nekateri Centri za socialno delo so bolj na strani bioloških staršev, drugi bolj na strani otrok, pripovedujejo rejnice. Velik problem je tudi pomanjkanje socialnih delavcev, ki bi pokrivali rejništvo ali pa ti delujejo še na množici drugih področij in so tako preobremenjeni.

»Roditelji naših otrok so ranjeni ljudje s težkimi zgodbami«


Izziv so tudi stiki z biološkimi starši. Situacije se sicer od primera do primera razlikujejo, se pa dogaja, da starši rejnike večkrat zmerjajo in jim očitajo, da se ne trudijo dovolj in ne delajo prav. Nekateri ne vedo, kako se pogovarjati s svojimi otroki, kaj z njimi sploh početi. Drugi jim obljubljajo nemogoče. Otroci tako iz srečanj s starši pogosto prihajajo zmedeni, raztreseni in izgubljeni, doživljajo nočne more in so zelo utrujeni. Nekateri starši (in otrokovi sorodniki) se z leti naučijo, kako ravnati s svojimi otroki, drugi ne. Nekatere otroci pogosto obiskujejo in pri njih tudi prespijo, drugi si tega ne želijo ali pa zaradi preteklih dejanj otroka ne smejo videvati.

»Roditelji naših otrok so ranjeni ljudje s težkimi zgodbami v ozadju in upam si trditi, da imajo svoje otroke zelo radi in se trudijo po svojih močeh. Mi rejniki smo tisti, ki bi jim morali  priskočit na pomoč, za dobro naših otrok. To je sicer garanje, ki pa v nekaj letih prav gotovo obrodi sadove,« pravi rejnica Darka Rački.

»Rejništvo je težka stvar in nekaj najtežjega, kar sva z možem v življenju dala skozi. Otroka vzljubiš, ga imaš rad, tako kot svojega, mu nudiš vse, kar je možno (finančno, čustveno, telesno ...), hkrati pa nikoli ne veš, kdaj boš dobil poleno pod noge in kdaj in če sploh, bodo otroka vrnili,« sklene rejnica Maja.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Prihajajoči dogodki

JUN
20
16. Festival Arsena
21:00 - 23:59
JUN
21
JUN
27