Raznolikost, enotnost, dialog. Katoliški Cerkvi domača ali tuja praksa?

Je Katoliška Cekrev sposobna dialoškega delovanja? Zna spoštovati raznolikost znotraj nje same in družbe na splošno ter pri tem ostati enotna v svojih naukih in stališčih? Mnogi menijo, da temu ni tako in v turbolentnih časih aktualne sinode pričakujejo notranji razkol, podoben zgodovinskemu pojavu protestantizma.

A znotraj sinode poteka intenziven dialog in kot piše p. Branko Cestnik, je Cerkev preživela 2000 let prav zaradi svoje dialoškosti.  

Hierarhična, disciplinarna, monolitna ...

V slovenskih šolah nas učijo, da je Cerkev skupaj z vojsko, policijo in podobnimi struktuarami hierarhična, disciplinarna, monolitna in malodane totalitarna organizacija.

Dokaz, da je nezmožna dialoga, naj bi bil v piramidalni komandni strukturi, strogi delitvi na laike in klerike, na ovčice in pastirje, ter odsotnosti notranje kritike, našteva Branko Cestnik in jih označi za "antiklerikalne razsvetljenjsko-fdvjevske predsodke".

A kdor pozna Cerkveno zgodovino malo bolje, ve, da je dve tisočletji preživela prav zato ker je bila vedno dialoška in kritična do same sebe, piše katoliški pater.

"Kdaj so propadli režimi in civilizacije? Takrat ko so se zapirali vase, ko so izgubili stik z ljudstvom in okoljem, ko ni bilo kritične refleksije o danem stanju, ko ni bilo želje in moči po prenovi."

Cerkev je dialoška sama po sebi

Dialog je v Cerkvi bistvena lastnost, saj celo Cerkev – Ekklesia v grškem izvirniku pomeni “sklic” ali “shod” z namenom javne debate, pogovora, opozarja Cestnik.

V svojem zapisu, ki ga lahko v celoti preberete tukaj, kot primer tovrstenga dialoškega (sinodalnega) delovanja Cerkve navede Jeruzalemski koncil iz leta 50.

"Kdaj so propadli režimi in civilizacije? Takrat ko so se zapirali vase, ko so izgubili stik z ljudstvom in okoljem, ko ni bilo kritične refleksije o danem stanju, ko ni bilo želje in moči po prenovi."

Cestnik zaključuje, da je Cerkev več kot demokracija,  ker "razvija in živi tudi eshatološko občestvenost, povezavo med živimi in mrtvimi, med ljudmi in angeli, med človekom in Bogom."

"samo, če je več kot demokracija, ima opravičilo, da ni demokracija in če to ne more zmore biti, naj bo vsaj demokracija," zaokroža pater.

Na sinodi dialoško o enotnosti in raznolikosti v Cerkvi

Medtem na sinodi poteka intenziven dialog o tem, kako naj bo Cerkev enotna in raznolika hkrati.

"Spoštovati moramo mnoge osebnosten in kulturne razlike, ki obstajajo med vernimi. Ampak živimo v času intenzivnih globalnih sprememb, zmede in nemira. Naša največja nuja je enotnost in naša največja nevarnost razdrobljenost," je po poročanju Catholic News Agency zapisal filadelfijski nadškof Charles Chaput.

Pri tem je izpostavil, kako pomembna je pravilna raba izrazoslovja pri podajanju pomembnih doktrinalnih stališč, saj "netočen jezik pripelje do zmedenega razmišljanja."

Ob navedenem primeru "enotnosti in raznolikosti" je izpostavil še pojem "vključenosti".

"Velikokrat slišimo, da bi morala Cerkev biti vključujoča, to je strpna, skromna, potrpežljiva, ponižna, usmiljena in odprta. A zelo težko je vključiti tiste, ki ne želijo biti vključeni, ali pa vztrajajo, da so vključeni pod njihovimi pogoji." 

Nadškof je navedel naslednji primer: "Lahko nekoga povabimo v svoj dom in ga zanj naredimo kar se ga toplega in prijaznega. Ampak oseba zunaj se mora še vedno odločiti za vstop. Če svojo hišo preuredimo po njegovem okusu in željah, bo to na škodo naše družine, kateri to ne bo več dom. "

"V prihajajočih sinodalnih dneh se moramo v polnosti zavedati pomena naše enotnosti in kaj ta od nas zahteva ter kaj prinašajo posledice neenotnosti v vsebinskih zadevah," zaključuje Charles Chaput.