Razlog za vračanje k pralikom je v poplitvenem dojemanju spolnosti, ki postaja resen problem vse več mladih

Ustvarjeno s pomočjo UI.
POSLUŠAJ ČLANEK

Ob branju drugega berila prejšnje nedelje ste se gotovo vprašali, kako naj razumete sv. Pavla, ki pravi, da želi samska ženska ugajati Gospodu, poročena pa možu. Po tem nauku naj bi bila druga izbira, poročenost, manj vredna kot prva. Preden te Pavlove misli postavimo v širši svetopisemski kontekst, naj spomnimo, da ima Pavel zaradi svojega ostrega in paradoksnega izražanja od nekdaj veliko nasprotnikov. Filozof Tine Hribar v svojih študijah dokazuje, da Pavlov moralni in teološki nauk ni konsistenten. Hrvaški filozof Branko Bošnjak (1923–1996) je celo trdil, da je krščanstvo nekakšna Pavlova potvorba Kristusovega evangelija. Z razumevanjem sv. Pavla ima težave tudi marsikateri katoliški teolog, kaj šele sociologi, zlasti leve provenience.

Vrnimo se k berilu, ki je del sedmega poglavja Pavlovega pisma Korinčanom. V prvem stavku tega poglavja Pavel zapiše: »Zdaj pa k vprašanjem iz vašega pisma.« Skupnost korintskih kristjanov je namreč Pavla v posebnem pismu prosila, naj odgovori na njihova vprašanja glede zakonskega življenja, devištva, mešanih zakonov, vdovstva, samskega stanu in o zaročencih. Na vsa ta konkretna in obenem zelo kompleksna vprašanja je Pavel odgovoril karseda kratko, v enem samem poglavju, kajti v Korintu je bilo spomladi leta 56, ko je pismo nastalo, še veliko drugih tem, ki so begale in razdvajale skupnost, zato ni čudno, da obsega pismo kar šestnajst poglavij.

Dva tisoč let kasneje se je nesmiselno zatakniti v vsako Pavlovo trditev posebej, dokazovati njeno enostranskost, ali, kar tako radi počnejo Pavlovi nasprotniki, ga razglašati za pradavnega ideologa patriarhata, ki naj bi vse do danes gnjavil ženske in zatiral njihove pravice. Prave možnosti, da bi Pavel vsa omenjena vprašanja sistematično obdelal, ni bilo, zato v sedemnajsti vrstici sedmega poglavja vse skupaj povzame in reče: »Sicer pa naj vsak živi tako, kakor mu je odmeril Gospod in kakor je koga poklical Bog.« Ali drugače: če boste živeli iz milostne povezanosti s Kristusom, boste vedeli, kaj je prav. Kljub temu, da so Pavlovi odgovori na težka vprašanja korintskih kristjanov zelo kratki, je v njegovem izvajanju vendarle mogoče najti zametke sistematične teologije zakona, družine, devištva, spolnosti, samskosti, vdovstva itd. Pavel v tem poglavju pove bistveno več in mnogo bolj usodne stvari, kot je na prvi pogled videti. Zariše namreč popolnoma novo duhovno in kulturno paradigmo, ker že zgolj s tem, kar zapiše v sedmem poglavju, naredi radikalen prelom z judovskim, še bolj pa z grškim modelom razumevanja ženske, moškega, devištva, zakona, spolnosti, odnosa do telesa, vdovstva ipd. O vsem tem Pavel spregovori tako drugače, da v judovskem in grškem kulturnem izročilu povzroči potres in trajno zamaje temelje obeh kultur.

»Sicer pa naj vsak živi tako, kakor mu je odmeril Gospod in kakor je koga poklical Bog.« Ali drugače: če boste živeli iz milostne povezanosti s Kristusom, boste vedeli, kaj je prav. 

Preden Pavlova stališča vzamemo v pretres, je potrebno ugotoviti, kaj je vgrajeno v temelje katere koli kulture. Veliko stvari, vendar se na ravni psihe in telesnosti vse vrti okoli spolnosti. O tem, da se sodobna družba danes definira skozi doživljanje spolnosti, vlada splošno soglasje. Gotovo bo tej trditvi kdo ugovarjal in v središče današnje kulture postavil kaj drugega, denimo politiko, umetnost, ekonomijo, zdrav način življenja, znanost, zlasti naravoslovje, mnogi pa osnovni gradnik kulture vidijo v religiji.

Vse našteto je res vgrajeno v temelje vsake kulture, a naj izhodiščno trditev, da je psiho-fizično doživljanje spolnosti os in presečišče vseh drugih elementov kulture, potrdim tudi z naslovom obsežnega filozofskega teksta, prevedenega v več tujih jezikov; v mislih imam knjigo filozofa Gorazda Kocijančiča, »Erotika, politika itn.«, s podnaslovom Trije poskusi o duši. Če bi tisti, ki se jezijo na sv. Pavla, posebej zaradi tega odlomka iz prvega pisma Korinčanom, prebrali Kocijančičev filozofsko-teološki tekst, bi svoj pogled na spolnost močno korigirali.

Kocijančičevo razpravo bo predelal malokateri teolog in filozof, gotovo niti odstotek Slovencev. Toda vsi, ki imate vsaj srednjo šolo, ste za obvezno branje predelali Homerjevo Odisejo. Kdo je vzpostavil distanco do Homerjeve mitologije? Seveda sv. Pavel in pred njim Platon. Vprašanje torej je, kdo je danes v slovenski in nasploh v zahodni kulturi pripravljen kritično motriti Odisejevo zgodbo. Malokdo. Celo nasprotno. Številni predstavniki mlade generacije se vračajo k pradavnim mitom. Razlog za vračanje k pralikom je prav v poplitvenem dojemanju spolnosti, ki postaja resen problem vse več mladih. Popolna prežetost vseh por življenja s spolnostjo mlade utruja, bega in sili v deviantnosti. Ker elementi spolnosti zasedajo prostor instagrama, tiktoka, spleta, medijev, zabavne industrije, mode, reklam, prihaja do zasičenosti. Vse, kar vidimo okoli sebe, nosi elemente spolnosti. S spolnostjo prežeta družba in kultura spodjedata tudi vse njune podsisteme, zaradi česar prihaja do postopnega preobrata, do reakcije na vse to.

Videti je, da bo človeštvo iz razdrapane kulture, katere presečišče je spolnost, spet moralo prehoditi pot, ki jo je enkrat že prehodilo.

Toda kam naj se mladi obrnejo? Dejansko obstaja samo pogled nazaj. Potreba po mitologiji sovpada s stanjem duha mlajše generacije, ki odrašča s telefoni ter čudnimi, fantastičnimi, grozljivimi in banalnimi svetovi, skoncentriranimi v nekajsekundne posnetke, ki se menjajo kot blisk, dražijo možgane in razkrajajo zavest, osebno identiteto, vsakršen globlji smisel in razumevanje bivanja nasploh. Prebuja se vse bolj ozaveščena potreba po nečem globljem, ki se, tako mnogi upajo, nahaja v nečem starodavnem, ki bi posamezniku omogočilo, da se nekam zasidra in ubrani nasilja dražljajev. To starodavno, pogosto magično, je največkrat navzoče v zgodbah. Ob branju starodavnih zgodb, tudi Odisejeve, naj bi se tisti, ki bi se prepoznali v arhetipih, znova povezali na neki globlji ravni.

Videti je, da bo človeštvo iz razdrapane kulture, katere presečišče je spolnost, spet moralo prehoditi pot, ki jo je enkrat že prehodilo. V umetnosti se namreč povečuje zanimanje za umetniško in psihološko predelovanje likov, opisanih davno pred sv. Pavlom, na primer za mitološko čarovnico Kirko, ki je Odisejeve može spremenila v svinje, z njim pa imela dva ali tri sinove. K povratku že doživetega vabi nimfa Kalipso, Atlantova hči, ki je na samotnem otoku po brodolomu sedem let zadrževala Odiseja in mu obljubljala nesmrtnost, če postane njen mož. Rodila naj bi mu tudi sina Avzona. Za novodobne avtorje je posebej zanimiva Persefona, Zevsova in Demetrina hči, ki jo ugrabi Had, da bi postala kraljica podzemlja. Fantazijo nagovarjata tudi Ahil in princ Patroklos ter njuna homoerotična ljubezen. Ti in mnogi drugi liki grške mitologije dandanes spodbujajo prevpraševanje večnih tem. V novih družbenih razmerah pisatelji, slikarji, glasbeniki in drugi umetniki premišljujejo že davno predelana vprašanja, kot so: ideal lepote ženskega in moškega telesa, erotična privlačnost med spoloma, romantična ljubezen, način, kako si ženska prilasti moškega in moški žensko, kako eden in drugi ob stalni partnerski zvezi išče ljubimca, kakšna je usoda otrok, ki se rojevajo v legalnih in nelegalnih zvezah, nastalih po psihičnih ali fizičnih ugrabitvah, kaj v vsem tem navzkrižju partnerskih odnosov velja za prešuštvo, moralno sprejemljivo oz. nesprejemljivo, všeč bogovom in od njih zavrženo, vzrok za vojne, bolezni itd.

Vse te predelave arhetipov povedo zgolj to, kot bi rekla Freud in Kafka, da je človeška narava zapletena in nikoli dokončno opisljiva; da je ambivalentna, zaznamovana s temnim in svetlim jedrom. Pa nič več. V teh predelavah ni nobenega trdnega sidrišča, zato Pavel oznanja novo paradigmo partnerskih odnosov, odrešenih v Kristusovi milosti. Tako kot je Pavel prelomil z grškimi arhetipi, ker v njih ne pride do preboja, ampak imamo opravka le z nikoli dokončanim mešanjem svetlobe in teme, tako je prelomil tudi z judovskim neprečiščenim razumevanjem spolnosti in partnerstva. Mojzesova postava sicer začne na najgloblji možni ravni, ko zapiše, da bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi, da bosta v Bogu ena duša, eno srce in eno telo. Vendar se je judovska praksa od tega oddaljila. Obdržali so mnogoženstvo, svetne in verske oblasti so iz pragmatičnih razlogov dopuščale višine, sveto prostitucijo, v peti Mojzesovi knjigi pa je dopuščena ločitev, ki ponižuje žensko: Če vzame kdo ženo v zakon in ona potem ne najde milosti v njegovih očeh, ker je našel na njej nekaj mrzkega, naj ji napiše ločilno listino ter jo odslovi iz svoje hiše.

Nasproti starim Grkom in Judom, nasproti modernim predelavam arhetipov, Cerkev na drugem vatikanskem koncilu povzema Pavlov nauk z besedami: Mož in žena v zakonski zvezi nista več dva, ampak eno telo, zato si medsebojno pomagata in se podpirata. Takšno tesno zedinjenje, obstoječe v medsebojni podaritvi dveh oseb in v blagor otrok, zahteva popolno zvestobo zakoncev in terja njuno nerazvezno enoto. Kristus, ki je temelj te zveze, se zakoncema milostno podarja, da je njuno življenje njima v srečo in blagoslov, obenem pa podoba prihodnjega veka, ko bo Božja ljubezen napolnjevala vse. To nam danes oznanja sv. Pavel, to je tudi oznanilo Katoliške cerkve.                                                                                                    

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike