Pozabljeni Slovenci: Prvi slovenski kardinal Jakob Missia

Leta 2006 smo v Sloveniji doživeli senzacijo, ko je Franc Rode postal kardinal. Mnogi so mislili, da je to prvi slovenski kardinal. Res je, da smo Slovenci kljub izpričani tisočletni globoki katoliški pobožnosti ostali nekoliko izven katoliških središč, ki so ostajala na robu slovenskega ozemlja ali še dlje. Na kakšno veliko cerkev, škofijo in tako dalje smo v primerjavi z veliko večino drugih evropskih narodov čakali dolgo in malo Slovencev je postalo pomembnih škofov, čeprav nam primer Jurija Slatkonje kaže tudi na izjeme. Vendar pa smo vseeno dobili prvega princa Cerkve – kardinala več kot sto let prej, kot se večina zaveda. Jakob Missia je s svojo izjemnostjo postavil katoliško Slovenijo na zemljevid že konec 19. stoletja.  

Jakob Missia se je rodil 30. junija 1838 v Hrastju – Moti blizu Ljutomera v nekdanjem avstrijskem cesarstvu. Bil je najmlajši otrok v kmečki družini Martina Misla ali Mislja in Neže, rojene Pintarič. Priimek je bil kasneje latiniziran. Po očetovi smrti je skrb za njegovo šolanje prevzel starejši brat Anton, duhovnik. Jakob je začel osnovno šolo na Kapelskem Vrhu pri Radencih, nadaljeval pa v Radgoni in Mariboru. Obiskoval je tudi glasbeno šolo. Nato se je pod vplivom brata že pri enajstih letih odločil za duhovniški poklic. Leta 1849 je vstopil v gimnazijo v sklopu malega semenišča v Gradcu, študij teologije pa je začel pri devetnajst letih v istem mestu. 

Takrat je gimnazija trajala osem let, in ker je od petega razreda naprej bolehal, je počitnice preživel pri sekovskem škofu Otokarju Marii grofu Attemsu, v njegovi počitniški rezidenci v bližini Lipnice, kjer se je kot kmečki fant naučil aristokratskega vedenja, ki mu je kasneje pomagalo kot škofu, da se je znašel v komunikaciji z vodilnimi, celo s cesarjem. Je pa to plačal s tem, da se dolgo ni več vrnil v domači kraj niti v slovensko okolje. 

Nato je študij nadaljeval v Rimu, v bogoslovnem semenišču Germanicum za nemško govoreče bogoslovce, kjer je bil leta 1863 posvečen v duhovnika, leto kasneje pa je na papeški gregorijanski univerzi že doktoriral iz filozofije in teologije. Eden od njegovih prijateljev med študijem je bil tudi kasnejši sarajevski nadškof Josip Stadler, tudi ustanovitelj kongregacije sester služabnic malega Jezusa ter bosanski kandidat za svetništvo. 

Delovanje v Gradcu 

Po vrnitvi iz Rima je sprva od leta 1864 deloval v Gradcu kot ravnatelj malega semenišča, kjer je tudi učil petje, nato pa je bil v letih 1866–1871 kaplan in tajnik sekovskega škofa Attemsa in nato Johanna Baptista Zwergerja, prav tako v Gradcu, saj je bil takrat sedež sekovske škofije iz Seckaua že prenesen v Gradec. Od leta 1871 do 1879 je bil kancler in svetnik škofije, nato pa poleg še nekaterih drugih služb od leta 1879 še kanonik stolnice. Med opravljanjem te službe si je pridobil sloves briljantnega in predanega duhovnika, ki je vzgojil številne generacije duhovnikov. Leta 1879 je bil imenovan za zasebnega komornika njegove svetosti – papeža. 

Ljubljanski škof 

Cesar Franc Jožef I. ga je 14. junija 1884 predlagal za knezoškofa Ljubljane, predlog pa je odobrila rimska kongregacija 10. novembra 1884. Tako sta ga papež in cesar imenovala za ljubljanskega škofa, s čimer je nasledil Janeza Zlatoustega Pogačarja. Škof Zwerger ga je 7. decembra v Gradcu posvetil v škofa, po ustoličenju v ljubljanski stolnici pa je začel proces konsolidacije med vero in šolstvom v Sloveniji. Missia si je prizadeval za dvig kakovosti duhovništva in prenovo pastorale. Uvedel je jutranje meditacije za bogoslovce, z namenom spodbujanja novih duhovnih poklicev je odprl vrata bogoslovja kandidatom za duhovništvo iz Češke (pa tudi dosegel porast slovenskih duhovnih poklicev) in pomagal izboljšati kakovost duhovniškega izobraževanja in glasbe. 

V Ljubljani je bil ključna osebnost v katoliškem preporodu, čeprav so ga močni slovenski ideologi v mestu – vključno z županom Ivanom Hribarjem – kritizirali, da je preveč nemški in zmeren. Župan Hribar se je glede njegove domnevne naklonjenosti Nemcem celo pritožil na Sveti sedež, češ da Missia deluje protinarodno. Vendar pa je škof večkrat poudarjal tudi pomen vere za narodno enotnost. Njegovi komentarji o neizmerni narečni raznolikosti slovenskega jezika so bili izkrivljeni tako, da naj bi rekel, da slovenski jezik ne obstaja. Njegov ugled se je tako pri naprednih intelektualcih postopno krhal. Vendar pa je v njegov zagovor duhovnik Ignacij Žitnik slovenskemu dunajskemu poslancu v pismu zapisal: »Verjemite mi, da se on čuti Slovenca, z vsakim le slovensko občuje, nagovori ga slovensko, ako le sluti, da došlec slovenski ume itd., se ve, Slomšek on ni, kriva je njegova vzgoja itd.«  

Do danes je njegova (ne)narodna vloga pri nekaterih sporna, a kar se tiče Kranjcev, ki jim je kot škof služil najdlje, se mu včasih pripisuje tudi zasluge za »drugo renesanso« katoliških Slovencev. Ne glede na to je v teh in drugih sporih vedno vzdrževal samonadzor in le redko spregovoril s tršo besedo. 

Škofovanje v Ljubljani je zaznamoval na različne načine. V nekem smislu je v veliki meri on »ustvaril« legendarnega Janeza Evangelista Kreka, ki ga je kot mladega duhovnika poslal študirat na Dunaj (veliko bogoslovcev je sicer pošiljal v »svoje« bogoslovno semenišče Germanicum v Rim), kjer se je podrobneje srečal s krščanskosocialnimi idejami, ki so zaznamovale njegovo delo in pečat, kasneje pa ga je tudi postavil za profesorja filozofije in sociologije v ljubljanskem bogoslovju (teološka fakulteta še ni obstajala).  

Poleg tega in mnogih drugih dosežkov je dosegel tudi nov katekizem, liturgične knjige, v škofijo je pripeljal nekatere nove redove in podpiral laiška združenja ter spodbujal in obujal številne intelektualne dogodke, ki so obravnavali razne aktualne teme, med drugim leta 1892 prvi slovenski katoliški shod. Skoraj vsako leto se je tudi udeležil duhovnih vaj skupaj s svojimi duhovniki, ki jih je že v nagovoru ob ustoličenju pozval k edinosti. Glede političnega delovanja jim je zapovedoval: če kandidirajo na volitvah, naj ne kandidirajo tam, kjer je že dober katoliški laiški kandidat, ob tem pa še poudarjal, da je edini upravičen vzgib za politično udejstvovanje stremljenje k služenju in skupnemu dobremu.  

Omeniti velja še njegovo odprtost do Slovanov in zavzemanje za javno moralo, npr. treznost in družinske vrednote. Za delo pri oživljanju cerkvenega življenja mu je cesar 30. decembra 1884 podelil naziv tajnega svetnika, leta 1897 pa še najvišji avstrijski naziv, red železne krone 1. razreda.  

V Ljubljani je bil ključna osebnost v katoliškem preporodu, čeprav so ga močni slovenski ideologi v mestu – vključno z županom Ivanom Hribarjem – kritizirali, da je preveč nemški in zmeren. 

Goriški nadškof in prvi slovenski kardinal 

marca 1898 je bil postavljen za goriškega nadškofa, kjer je teden dni kasneje prejel papeški palij kot znak svoje na novo pridobljene neodvisnosti. Nadškofija Gorica je bila takrat, kot manj izrazito tudi danes, kot naslednica oglejskega patriarhata najprestižnejši apostolski sedež v slovenskih deželah. Kot nadškof je nadzoroval popolno obnovo nadškofije, gradnjo nove katedrale z neoromansko kapelo leta 1900 in posvetitev goriške škofije Presvetemu Srcu Jezusovemu. Sprejel je tudi cesarja Franca Jožefa I. med njegovim obiskom Gorice 29. septembra 1900, v spomin na 400. obletnico priključitve k habsburškemu cesarstvu. Sicer pa je nadaljeval svoje škofovsko poslanstvo na enak način kot v Ljubljani. Tako je razširil malo semenišče, spodbujal laiške družbe in številne katoliške shode.

Junija 1899 ga je papež Leon XIII. imenoval za kardinala z naslovno cerkvijo svetega Štefana na Celiju, ki še danes spada k bogoslovnemu semenišču Germanicum, kjer je desetletja pred tem doktoriral. S tem je postal prvi kardinal slovenskih korenin v zgodovini. Kardinal Missia je tako simbolično predstavljal vez med slovenskim duhovnim svetom in vatikansko skupnostjo. Potem ko je prvega sklical sam, se je kot goriški nadškof in kardinal septembra 1900 udeležil drugega slovenskega shoda v Ljubljani.  

Missia je umrl zaradi srčnega infarkta v Gorici 24. marca 1902, star 63 let. Pokopan je bil na Sveti Gori, v kapeli svetega Mihaela, kakor je sam želel in zapisal v oporoki. Eden od njegovih sorodnikov je bil nečak Francis Missia (1884–1955), ki je kot dolgoletni direktor cerkvene glasbe v semenišču v Minnesoti postal pomembna osebnost ameriške liturgične glasbe. 

Missia je bil vizionar pri modernizaciji duhovniškega izobraževalnega sistema. Z uvedbo meditacije, reformo verskih šol in osredotočanjem na glasbo je postavil temelje za življenje intelektualnega in duhovnega popotovanja, ki je preseglo lokalne meje. Obnova samostanov v Ljubljani, zlasti pa v Gorici, kjer je dodal neoromansko katedralo, kaže na njegovo zanimanje za umetnost in arhitekturo: organizacija Cerkve je sprejela vizualni slog, ki se je prilagajal tudi tradiciji vernikov. Kot prvi slovenski kardinal je Slovenijo vključil v mednarodno hierarhijo Cerkve. Njegovo delo in vodstvo sta dala slovenskemu katolištvu močnejši glas na mednarodnem odru. 

Za delo pri oživljanju cerkvenega življenja mu je cesar leta 1884 podelil naziv tajnega svetnika, leta 1897 pa še najvišji avstrijski naziv, red železne krone 1. razreda. 

(D205: 46-47)