Proučevalka enakosti spolov: Nič, kar se nam zdi naravno, ni naravno. In to naj učijo šole!

Je igranje fantkov z avtomobilčki in punčk z barbikami stvar proste otroške izbire ali vsiljenih kulturnih vzorcev? Mag. Ana Pavlič z Inštituta za proučevanje enakosti spolov je prepričana o slednjem. Kot tudi, da že takšno "potiskanje v škodljive stereotipe" o fantovskih in dekliških vlogah v otroštvu povzroča družbeno neenakost med ženskami in moškimi, seveda v korist slednjih. 

V nedavni oddaji  Glasovi svetov nacionalnega radia Ars je Pavličeva predstavila projekt Stella, financiran s strani Evropske komisije. V okviru tega v imenu odpravljanja spolnih stereotipov izvajajo seminarje za učitelje in delavnice za učence ter tako tovrstne ideje prenašajo v slovenski izobraževalni sistem.

A obsežne mednarodne študije in strokovnjaki so prišli do ugotovitev, da za izbiro bolj fantovskih in bolj dekliških igrač, pa tudi za zanimanji in izbiro poklica ne stoji vzgajanje v spolne stereotipe, ampak biološke značilnosti posameznega spola. Te pa se ob projektih za čim večjo enakost spolov ne zmanjšajo, ampak nasprotno – še povečajo.

Strokovnjakinja za enakost spolov: Nič kar se nam zdi naravno, ni naravno


Pavličeva je v oddaji izpostavila, da nič v tej družbi, kar se nam zdi naravno ter kar sprejemamo kot univerzalno resnico, ni naravno, ampak kulturno proizvedeno. V oddaji je spregovorila predvsem o spolnih stereotipih, ki se po njenih besedah najprej prenašajo v družinah, nato pa tudi v vrtcih in šolah. Nanje ni imuna nobena izobraževalna ustanova, je v oddaji dejala Pavličeva.

Spolni stereotipi so po besedah Pavličeve tudi del učnih gradiv, saj ne vključujejo znanja o tem, kako so ženske pripomogle k temu, da svet je, kakršen je. Tako se je zavzela za »prevetritev učnih gradiv«, ki bi presegla spolne stereotipe ter uporabo »vključujočega, spolno občutljivega« jezika v izobraževanju

Pri spodbujanju spolnih stereotipov je izpostavila najprej spodbujanje igranja z določenimi igračami, npr. dojenčki za dekleta in orodji za fante, stereotipi o »pridnih deklicah« in »genialnih dečkih«, ki naj bi reproducirali ujetost žensk v manjvrednost in zaznamovali poklicno izbiro deklet. Te zaradi spolnih stereotipov ne morejo izživeti svojih želja in pokazati svoje nadarjenosti ter se prav zaradi spolnih stereotipov, kot je v oddaji nakazala Pavličeva, v večji meri odločajo za pedagoške ter zdravstvene in socialne poklice.

Medtem ko v programih, povezanih z informacijsko-komunikacijsko tehnologijo, študira le 16 % žensk, pa v programih zdravstvenega in socialnega varstva študira le 23 % moških, v programih s področja izobraževanja pa 13 % moških, kar so po njenih besedah dokazi, kako zelo spolni stereotipi škodljivo delujejo v naši družbi. Ob tem je opozorila tudi na nazadovanje Slovenije na letvici enakosti spolov, ki jo je pripravil Evropski inštitut za enakost spolov.

Kljub močnim prizadevanjem za enakost se moški in ženske razlikujemo in imamo ob svobodni izbiri različne poklicne preference


Da spolni stereotipi nimajo jasne povezave s poklicno izbiro posameznega spola, najprej kažejo podatki držav, ki so se na lestvici enakosti spolov odrezale najbolje. Švedska na prvem in Danska na drugem mestu namreč kažeta, da se kljub temu, da sta državi vodilni v EU in na svetu po enakosti spolov, se še vedno velika večina moških odloči za poklice s področja informacijsko-komunikacijske tehnologije, med ženskami pa je takšnih v povprečju EU petina, v Sloveniji pa le nekaj odstotkov manj.

To ni posledica spolnih stereotipov, pač pa svobodnih izbir moških in žensk. Sloviti klinični psiholog dr. Jordan Peterson to dejstvo strni v znanstveno dokazan fenomen: ko družbe postajajo bolj enakopravne po spolih v svojih socialnih in političnih politikah, postajajo moški in ženske v določenih vidikih bolj različni kot pa bolj podobni. Eno takšnih področij je poklicna izbira.

Primer iz Skandinavije, ki je ogromno naredila za enakost spolov, tako kaže, da se moški in ženske ne bodo odločali za enake poklice, če jih pustite, da se odločajo svobodno. »Razmerje medicinskih sester in tehnikov je tam 20:1, enako je razmerje inženirjev proti inženirkam in to v državah, ki največ naredijo za enakopravnost, enake možnosti in podporo enakovrednemu razvoju žensk in moških,« pravi Peterson. Ženske in moške sicer lahko silite, da se v enakem deležu odločajo za vse poklice. A če bodo imeli v družbi z najmanj spolnimi stereotipi svobodno izbiro, se bodo odločali po ključu bolj moških in bolj ženskih poklicev.

Pa ne zato, ker bi bili tako dobro vzgajani v spolne stereotipe, ampak zaradi drugačnih osebnostnih lastnosti, vezanih na spol, ki se ob prizadevanjih za enakost maksimizirajo, ne minimizirajo. V povprečju so, tako Peterson, moški bolj zainteresirani za stvari, ženske pa bolj za ljudi, kar ima biološko, ne družbene osnove, izpostavlja Peterson. Podobno kaže tudi tale raziskava, ki pokaže, da so ženske v tehničnih študijah enako ali bolj uspešne od moških, a se zanje s povečanjem enakosti spolov odločajo v manjši meri. Tudi velika mednarodna študija, objavljena v reviji Science, je pokazala, da bolj kot imajo ženske enake možnosti, bolj se po svojih preferencah razlikujejo od moških.

Otroci tudi brez zunanjega vpliva izbirajo igrače, značilne za njihov spol


Peterson tako ugotavlja, da egalitarne politike zmanjšajo kulturne razlike in s tem dovolijo, da se močno pokažejo biološke razlike. A to je nov problem za zagovornike enakosti rezultatov na področju enakosti spolov, ker kaže na biološko spolno identiteto. A prav tukaj je zašlo družboslovje, ki v zanikanju biologije producira množico raziskav, da bi le podprlo svojo idejo, da je spol družbeni konstrukt. Od tod tudi stremljenje k spolno nevtralnim igračam, spremembi jezika in učbenikov.

Znanstveno je sicer dokazano tudi, da je želja po igri z določenimi igračami prirojena in biološko pogojena, ne le privzgojena. Že majhni otroci v zgodnjem vrtčevskem obdobju (9 mesecev) se namreč brez prisotnosti staršev ali drugega zunanjega vpliva igrajo z igračami značilnimi za njihov spol.

Raziskujejo potrebe po vključevanju LGBTIQ+ vsebin v šole
Poleg preseganja spolnih stereotipov pa v sklopu projekta Preseganje vrstniškega nasilja - še enega mednarodno financiranega programa društvo Parada ponosa, izvaja analizo potreb šol v Sloveniji pri vključevanju LGBTIQ+ vsebin v šolske aktivnosti. V ta namen je po spletu zaokrožila anketa, ki je podlaga za kasnejše oblikovanje smernic in nato vključevanja tovrstnih tematik v šole.


KOMENTAR: Tadeja Zabret
Kaj naj bi bilo diskriminatornega v tem, da smo moški in ženske po naravi različni?!?
V čem je pravzaprav problem, če se različna spola pri izbiri igrač, poklicev in drugih družbenih vlog odločata različno? V temelju to ne bi smel biti problem, če bi skrbstveno, socialno ali pa pedagoško delo ali pa materinstvo kot družba cenili podobno kot cenimo delo pretežno moško delo v IKT poklicu. A pri izpostavljanju teh razlik ne smemo ostati le pri manj ženskah na vodstvenih položajih in v tehničnih poklicih, ampak tudi na manj žensk v gradbeništvu, gozdarstvu, pri delu v jeklarstvu in v nevarnih poklicih. Si bomo prizadevali tudi za 50 % žensk v gradbeništvu? Najbrž ne, vsaj ne, dokler to delo ne bo v zadostni meri avtomatizirano in s tem tudi fizično manj naporno. Ključ do razumevanja in konca ustvarjanja utopične družbe je v razumevanju in sprejemanju, da smo moški in ženski po naravi (pa naj še tako trdijo, da ni nič naravnega) različni in da ne bomo enaki, pa naj v to vlagamo še tako velike napore in še tako velike količine denarja. Vsiljevanje radikalnih ideoloških pogledov na ta vprašanja v naš šolski sistem, kar je cilj levičarskih civilnodružbenih skupin, kot je Inštitut za proučevanje enakosti spolov ali društvo Parada ponosa, je zato milo rečeno problematično.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike