Proti človekovemu dostojanstvu so evtanazija, splav, smrtna kazen, pa tudi zakoni proti homoseksualnosti

POSLUŠAJ ČLANEK

Dikasterij za nauk vere je objavil težko pričakovano deklaracijo z naslovom Dignitas infinita (Neskončno dostojanstvo, DI), ki jo je prefekt, kontroverzni kardinal Fernandez, napovedoval že nekaj časa. Dokument uvodoma utemelji izvor »neskončnega dostojanstva«, ki pripada vsakemu človeku, nato pa izpostavi njegove največje kršitve v današnji družbi – od teorije spola do trpljenja migrantov.

Deklaracijo je katoliška javnost sprejela mnogo bolje kot zadnji dokument tega dikasterija, ki je govoril o blagoslavljanju istospolnih parov, vseeno pa tudi tokrat teologi niso brez pomenljivih pripomb. Na kaj opozarjajo in kaj točno pravi besedilo?

Da je dokument prišel do končne, objavljene verzije, je trajalo kar 5 let, enak pa je ostal njegov namen: poudariti nepogrešljivost dostojanstva človeške osebe ter pokazati pomen tega pojma na različnih področjih. Dikasterij je pri pisanju upošteval željo papeža Frančiška, naj izpostavi teme, ki so posebej tesno povezane s pojmom dostojanstva, denimo revščino, situacijo migrantov, nasilje proti ženskam itd. Kot je v predstavitvi še zapisal Fernandez, temeljne ideje deklaracije izvirajo iz Frančiškove enciklike Fratelli tutti, Vsi bratje, v kateri papež poudarja, da človeško dostojanstvo obstaja »onkraj vseh okoliščin«.

Človekovo dostojanstvo

»Vsaka človeška oseba ima neskončno dostojanstvo, ki je neodtujljivo utemeljeno v samem njenem bitju in ki prevlada onkraj vseh okoliščin, stanj ali situacij, s katerimi se oseba kdaj sreča,« uvodoma zapiše Dikasterij in zatrdi, da je to dejstvo moč spoznati že s samim razumom, potrjuje pa ga Cerkev. Dokument večkrat poudari pomen Deklaracije o človekovih pravicah, ki je bila sprejeta pred 75 leti in je »v sodobni kulturi najbližje sklicevanje na načelo neodtujljivega človeškega dostojanstva«, ter na več mestih citira Frančiškova predhodnika na Petrovem prestolu ter nekatere cerkvene očete. Posveti se definiciji dostojanstva in koncept razdeli na štiri dele: ontološko dostojanstvo, ki je najpomembnejše in vedno pripada vsakomur preprosto zato, ker obstaja, ker je želen, ustvarjen in ljubljen od Boga; moralno dostojanstvo, ki ga človek lahko izgubi, če zlorabi svojo svobodo in dela stvari, »nevredne človeka«; socialno dostojanstvo, ki predstavlja življenjske okoliščine posameznika in je odvzeto denimo človeku v skrajni revščini; ter eksistencialno dostojanstvo – izgubo slednjega občutijo tisti, ki kljub temu, da imajo vse potrebno za življenje, ne morejo bivati v miru ali pa svoje razmere zaradi bolezni, zasvojenosti itd. doživljajo kot nedostojanstvene. 

DI v nadaljevanju pojasni razvoj pojma človeškega dostojanstva: odkrivali so ga že v poganski antiki, predvsem pa je utemeljen v Bibliji – v Stari zavezi, ko Bog človeka ustvari »po svoji podobi« ter skrbi zanj, še posebej za najbolj uboge, in v Novi zavezi, v kateri naš Gospod povrne dostojanstvo tudi »najmanjšim«. 

Kot nadaljuje dokument, Cerkev enako dostojanstvo ljudi izpeljuje iz treh prepričanj. Najprej dostojanstvo človeške osebe izhaja iz ljubezni Stvarnika, ki ji je vtisnil neizbrisne poteze svoje podobe in jo kliče k ljubezni do Sebe, pa tudi k življenju v bratstvu, pravičnosti in miru z drugimi. To dostojanstvo se tako ne nanaša le na dušo, ampak na enotnost duše in telesa. Drugo prepričanje izhaja iz dejstva, da je bilo dostojanstvo človeške osebe v polnosti razodeto, ko je Oče poslal svojega Sina, ki je popolnoma privzel človeški obstoj, se utelesil in združil s človekom ter oznanjal Božje kraljestvo, ki pripada ubogim. Tu pa je še tretja resničnost, ki zadeva končni cilj človeka: to je klic k občestvu z Bogom, ki bo trajalo večno in ga je razkril Kristus z vstajenjem od mrtvih. 

Naše dostojanstvo pa lahko raste in se razvija, če se obrača k dobremu in odziva na Božjo ljubezen – in manjša v nasprotnem primeru, čeprav zaradi naše ustvarjenosti po Božji podobi nikdar ne more biti izbrisano. Dikasterij poudari tudi, da dostojanstvo ne pripada le razmišljanja zmožnim osebam, ampak vsakemu človeku, tudi nerojenemu otroku ali neprisebnemu ostarelemu. Prepoznava pa sodobne težnje, da bi pojem preveč razširili in med temeljne, objektivne pravice uvrstili tudi subjektivne zahteve posameznikov.

Zlorabe svobode

Deklaracija dalje piše o odnosnem značaju osebe in zlorabah naše svobode, nato pa se posveti hudim kršitvam človeškega dostojanstva, ki jih prepoznava danes; najprej kratko omeni smrtno kazen, za katero v nasprotju s tradicijo Cerkve pravi, da v vsakih okoliščinah krši človeško dostojanstvo. Nato našteje »dramo revščine« in vojno, ki nikdar »ni vredna smrti niti enega človeka«, pri čemer citira Frančiška, ki pravi, da je »danes /.../ zelo težko govoriti o možnosti 'pravične vojne'«, konceptu, ki ga pozna katoliška teologija, vendar ga Frančišek opušča. 

Zatem dokument omeni stiske migrantov, katerih sprejemanje je »pomemben in pomenljiv način obrambe 'neodtujljivega dostojanstva vsakega človeka, ne glede na izvor, raso ali religijo'«. Obsodi trgovino z ljudmi in nasilje nad ženskami, tako v obliki neenakih možnosti zanje kot spolnega nasilja, poligamije, femicida itd. Zelo neposredno je poglavje o splavu, ki kritizira tudi razširjeno uporabo dvoumne terminologije, denimo poimenovanja »prekinitev nosečnosti«, ki »zakriva pravo naravo splava«. Nobena beseda ne more spremeniti resničnosti, da je »umetni splav, napravljen na kakršenkoli način, namerna in neposredna usmrtitev človeškega bitja v začetni fazi njegovega obstoja, ki traja od spočetja do rojstva«, piše. 

Kritičen je tudi do nadomestnega materinstva (ki je trenutno vroče politično vprašanje v Italiji), do evtanazije in samomora s pomočjo, ki »obrača koncept dostojanstva proti življenju samemu«, pa do marginalizacije ljudi s posebnimi potrebami in do teorije spola. Pri tem kontroverznem vprašanju Dikasterij najprej poudari, da se je treba pazljivo izogibati vsakršnemu znaku nepravične diskriminacije do ljudi na podlagi spolne usmerjenosti, zato je po njegovem treba obsoditi dejstvo, da je ponekod homoseksualnost kriminalizirana. Nato obsodi teorijo spola, za katero piše, da skuša zanikati največjo možno različnost, ki obstaja med živimi bitji: spolno različnost; dodaja še, da biološki spol in njegova družbeno-kulturna vloga ne moreta biti ločeni. Zavrne tudi spreminjanje spola in digitalno nasilje. 

Zakoni proti homoseksualnosti

Samo predstavitev novega dokumenta je prefekt Victor Manuel Fernandez sicer nekoliko nenavadno izkoristil za ponoven poskus obrambe prejšnjega dokumenta, Fiducie supplicans, ki je močno razdelil Cerkev. Dejal je, da je boleče videti katoličane, ki podpirajo zakone proti homoseksualnosti (ki jih poznajo v 50 državah). Fernandez je na vprašanje, ali bi Cerkev lahko spremenila jezik, ki pravi, da so homoseksualna dejanja sama po sebi nenaravna, celo odgovoril, da je to res zelo močan izraz, ki potrebuje veliko razlage, in da bi morda morali najti jasnejšo definicijo. 

Posvetni mediji so se pri poročanju osredotočili skoraj izključno na dejstvo, da Vatikan kot kršitev človekovega dostojanstva (še naprej) označuje nadomestno materinstvo in splav.

Odziv večine katoličanov je bil doslej pozitiven, mnogi so pozdravili jasno besedo glede splava in podobnih moralnih vprašanj. Nekatere kritike prihajajo s strani progresivnih vernikov, ki pravijo, da je tekst preveč evropocentričen in osredotočen le na zahodne probleme ter da gre v podpori ženskam in »LGBT osebam« premalo daleč. Nekateri teologi pa opozarjajo na vprašljivo pisanje o »neskončnem dostojanstvu«, češ da to v resnici pripada le Bogu, naša ustvarjenost pa poseduje intrinzično dostojanstvo, ki je omejeno, končno, čeprav hkrati neizmerno in absolutno, torej neodvisno od okoliščin.

Opozarjajo tudi na novo, morebiti dvoumno delitev dostojanstva – v preteklosti ga je katoliški nauk delil na naravno in nadnaravno, pri čemer slednje poseduje le človek v posvečujoči milosti, greh, ki je v DI omenjen le dvakrat, pa ga lahko izniči. Iz takšnih temeljev tudi izhajajo prepričanja o popolni nedopustnosti smrtne kazni in pravične vojne – čeprav sta o podobnem govorila tudi Frančiškova predhodnika, je sedanje argumentiranje novo. Nekateri opozarjajo tudi, da je v tekstu povsem odsotna obsodba homoseksualnih dejanj. 

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Ekskluzivno za naročnike

ansambel, Stopar, narodno-zabavna, glasba
Vsak ne more biti muzikant
19. 5. 2024 ob 9:00
Čušin, šotor
Binkošti – Andrew Wyeth
19. 5. 2024 ob 6:00