V tem tednu je predsednik državnega zbora zavrnil sklic izredne seje, na kateri naj bi na zahtevo ustavno legitimiranih predlagateljev državni zbor vrednostno ocenjeval ustavnost programskih dokumentov ene od političnih strank.

Predsednik državnega zbora je to storil po pridobitvi pravnega mnenja zakonodajno-pravne službe DZ. Ta je, na kratko, ocenila, da kljub formalno izpolnjenim pogojem za sklic izredne seje, le-ta ni dopustna, ker predlagana razprava ne bi bila skladna z načelom delitve oblasti iz 3. člena ustave, še posebej pa ne s svobodo združevanja iz 42. člena, ki ima v primeru delovanja političnih strank še bolj zaostren pomen.

V tem svojem javnem odzivu se nikakor ne želim opredeljevati do politične oportunosti in primernosti tovrstne razprave. Zanima me zgolj in samo, ali je taka razprava dopustna v ustavni demokraciji. Odgovor je jasen in enoznačen. Taka razprava je in mora biti dopustna.

Posnetek komentarja prof. dr. Mateja Avblja je na voljo na koncu prispevka.

Pravno mnenje zakonodajno-pravne službe DZ je ustavnopravno popolnoma deklasirano. Izhaja iz nerazumevanja tako načela delitve oblasti kot spoštovanja temeljnih človekovih pravic in svoboščin. Bistvo parlamentarne demokracije je, da parlament lahko razpravlja o vseh zadevah javnega pomena. To je srž političnega govora, ki mora biti v demokraciji, kar se da neomejen. Če niti v parlamentu ne smejo razpravljati o morebitnem protiustavnem programu neke politične stranke, se nujno zastavi vprašanje, v katerem javnem forumu pa je potemtakem taka razprava sploh dopustna?!

Pravno mnenje zakonodajno-pravne službe DZ je ustavnopravno popolnoma deklasirano. Izhaja iz nerazumevanja tako načela delitve oblasti kot spoštovanja temeljnih človekovih pravic in svoboščin.

Nič v načelu delitve oblasti ne prepoveduje sklicevanje tovrstne izredne seje. Nasprotno, prav načelo delitve oblasti v smislu obstoja zavor in ravnovesij, ki služi varovanju svobode posameznika, terja, da se ob morebitnih protiustavnih usmeritvah neke politične stranke o tem opravi čim bolj odprta, vključujoča in prepričljiva javna razprava. Pri čemer je popolnoma jasno, da nobena javna razprava, pa naj bo še tako ostra, na noben način ne more poseči v svobodo zbiranja in združevanja kot temelja delovanja političnih strank.

Pri tem pa velja še dodati, da nikakor ni v pristojnosti zakonodajno-pravne službe DZ, da, kot je to storila tokrat, ocenjuje primernost, koherentnost in morebitno protislovnost sklicanih sej. To, kot tudi morebitni predlagani sklepi DZ, takšni ali drugačni, so stvar politične presoje, ki je v pristojnosti DZ in ne njegove strokovne službe.

Dobivamo pravilo utišanja nepriljubljene javne razprave

Raven nepoznavanja osnov ustavnega prava, ki veje iz zadevnega pravnega mnenja zakonodajno-pravno službe DZ je frapantno nizka. Kritični opazovalec se ne more izogniti občutku, ki ga objektivno narekuje neprepričljivost obrazložitve, da je strokovna služba DZ pravno argumentacijo prilagodila političnemu cilju, namesto da bi razvila najbolj prepričljivo in tudi primerjalno-pravno podprto argumentacijo, kaj pravo v tovrstnih zadevah samo na sebi zares zahteva. Tovrstno rezultatsko usmerjeno pisanje pravnih mnenj je še en dokaz več, da v Sloveniji namesto vladavine prava, prakticirajo vladanje s pravom.

Vse več dokazov priča o tem, da se v Sloveniji krepi trend cenzuriranja javnih razprav o javnih zadevah.

Nazadnje velja opozoriti, da opisano pravno mnenje, kljub svoji popolni neprepričljivosti, žal ni več izjema, temveč postaja pravilo. Pravilo poskusa utišanja nepriljubljene javne razprave. V imenu delitve oblasti, ki mora biti deljena zaradi varstva svobode posameznike, ne pa zaradi zaščite institucij države, je ustavno sodišče že odločilo, da v Slovenij institucionalni predstavniki niti naknadno ne smejo komentirati sodnih odločb. V državnem zboru smo že slišali proceduralne zahteve, da se ne sme razpravljati o delovanju ustavnega sodišča. Zdaj pa se je pojavilo še stališče, da je v naši državi protiustavno, če želijo ustavno legitimirani predlagatelji razpravljati o javni zadevi par excellence, to je o morebitnih protiustavnih ambicijah ene od parlamentarnih strank.

Vse več dokazov, ne le indicev, torej priča o tem, da se v Sloveniji krepi trend cenzuriranja javnih razprav o javnih zadevah. Sprva v medijih, kjer smo nekoč preganjali sovražni govor v “sociološkem” smislu, in ki itak delujejo po svojih avto-cenzorskih uzancah, zdaj pa še celo v instituciji, ki je, kot potrjuje njeno ime parlament (parlare – govoriti), primarno namenjena prav javnim razpravam. Trend takega ravnanja je popolnoma nezdružljiv z ustavno demokracijo. Utišanje glasov pomeni vsiljevanje ene same politične resnice, kar je vedno bila in bo totalitarna praksa. Strokovna vest in integriteta nam nalagata, da se temu javno zoperstavimo.

Avtor komentarja je redni profesor za evropsko pravo na Novi univerzi, dr. Matej Avbelj

24 KOMENTARJI

  1. Končno se reče bobu bob!

    Končno je dozorelo spoznanje, da je treba rušenje slovenske ustavne demokracije ustaviti, če hočemo slovenskemu narodu in slovenski državi ter slovenskim državljanom dobro.

  2. Je pa neverjetno, da tisti, to je levica, ki ruši slovenske ustavne demokratične temelje kaže s prstom na desnico, češ, da ona ruši to.

    To je le potrditev zgodovinske resnice, da je slovenska levica vedno gradila svoj program na laži.

  3. Bo že držalo, če profesor tako pravi.
    Tisto pa, kar mene zanima je ali je taka razprava oportuna ali ni? In po moje ni, saj samo promovira Levico. Le zakaj bi se toliko ukvarjali s tako marginalno stranko, ki nabira glasove z neumnimi provokacijami? Za napad na njihov “program” je prilika v predvolilni kampaniji. Tam se izpostavijo neumnosti, ki jih predlagajo. Več % kot jih imajo tako in tako ne morejo zbrati. Še dobro, da imajo tako neumen program. Pa tudi, če bi na kak čudežen način bili del nove koalicije po volitvah, vsi zakoni, ki bi jih predlagali ne bi dobili podpore niti v koaliciji, kaj šele v parlamentu. Preprosto ne morejo zrušiti vsega, kar smo v 30 letih uzakonili. Časi za revolucionarne spremembe so že davno minili. Kapitalizma praktično ni mogoče zrušiti. Lahko se ga pa amandmira s tem, da se vzame politična moč npr. multinacionalkam; kar tudi ne bi bilo slabo.
    Včasih res ne vem zakaj SDS bije jalove bitke?

  4. V Sloveniji se restavrira diktatura Komunističnega režima, proti kateri, v preteklosti, ni smel nihče niti misliti, kaj šele reči, da dela narobe. Tedaj razen Komunistične partije, so bile vse druge stranke prepovedane.

    Nasledniki Komunistov so sedaj v Združeni Levici in Fajonovi – SD.
    Če se tudi v parlamentu še vedno uporablja Revolucionarno pravo iz leta 1945, je čisto razumljivo, da je tam prepovedana razprava, o delovanju Levice.

    V Sloveniji se ruši DEMOKRACIJO in namesto volitev, Levica uporablja ULICO.
    Nekateri tožilci in sodniki, pa pravijo, da Levica lahko celo upije in poziva k poboju!
    Tisti pravnik, ki to tolerira, pokaže, da je del Levice.

    Ali so SLOVENCI, ki gojijo tradicionalne konservativne vrednote in demokratične politične poglede, še vedno BREZPRAVNA raja?

    Zorčič je presodil tako, da je samo Levim dovoljeno vse, zato je presedlal in stol obdržal! Vedno bolj se kaže, da je prav ON – v resnici DIKTATOR.

  5. Razprava o odločitvi pravnika, predsednika Državnega zbora je pomembna zato, da se razčistijo temeljne dileme demokratične države.
    Morda je stranka Levica pri prijavi celo oddala drug programski dokument.
    Raziskovalni novinarji bi se lahko potrudili in odšli na Bethovnovo, tam kjer se stranke prijavljajo. Program stranke pri prijavi je javen dokument.
    Če pa je razlika med prijavljenim programom in programom napisan na spletnih straneh je pa vprašanje za Koritnika, pa Hojsa in se v normalnih državah, če seveda državljani želijo imeti državo ali pa razjahano združbo, ki pravi da ima državo.
    Torej dela je za resne pravnike kolikor hočeš.
    Tile profesorji pa lahko modrujejo in zagotavljajo zakonitost ukrepov.
    Vsekakor pa bi morala vlada nujno obvestiti EU komisijo, da imamo pri nas zametke stranke, ki temelji na nasilnem prevzemu demokratičnih institucij kjer so kolovodje FAJONOVA, BRGLEZ in njim podobni.
    No če pa sedaj NATO podpira tako politiko pa bi bilo sploh dobro izvedeti. Natov predstavnik v Sloveniji morda celo hodi na pasulj in čevapčiče na Rožnik, morda mislijo da se tam zbirajo tako ljubki levičarji.

  6. Friderik soglašam z vašim komentarjem zlasti z delom ko pravilno ugotavljate : bolj ko bo imela Levica ekstremističen program in bolj kot se bo po komunistično fokusirala na preživete teorije o razrednem boju manj bo imela volivcev. Že sedaj ima volilno bazo pri mlajši generaciji, ki ji je revolucionarnost oz. ekstremnost všeč brez, da bi globlje razmišljala kakšne bi bile posledice uvedbe programa levice prav za tiste, ki ustvarjajo novo vrednost (delavce in male obrtnike) in za socialno ogrožene. Mladini je treba strpno ob razložiti kako in zakaj ta model ne more dati svetlega cilje enakosti za vse in zakaj je ta model propadel.
    Najbolj nevaren del programa pa je del, ki zagovarja državno oz javno lastništvo. V tem delu levica pridobi del birokracije kot tudi tiste sloje, ki jim tak sistem upravljanja z javnim ustreza ker jim omogoča varnost in moč torej upravljanje z javnimi sredstvi na način da dejansko ne prevzamejo odgovornosti. Ta del programa je za blaginjo ., demokracijo in debirokratizacijo bolj nevaren kot floskule o splošni razlastitvi, ki je dejansko nedosegljiv že znotraj Slovenije je dovolj sil, ki bi se temu uprle po demokratični poti, vsekakor ba bi v tem primeru intervenirala tudi EU in Nato.

  7. Sledovi komunistične revolucije (1941-1945) se bodo kazali še stoletja, če revolucije ne bodo obsodile vse pomembne državne institucije.
    Najprej je država dolžna to storiti, potem s problemi levice ne bo nobenih problermov več.

  8. Profesor dr. Avbelj upravičeno opozarja na vse pogostejše izsiljene in zavestno vsebinsko sploščene “ciljne” pravne presoje, po katerih t. i. pravni strokovnjaki iščejo “iz petnih žil” naročeno ciljno argumentacijo, npr. po naročilu oz. diktatu aktualnega predsednika DZ RS ali drugega političnega mogočneža.
    Kot je znano, se znajo in zmorejo “ciljno” opredeljevati v svojih odločbah celo mnogi ustavni sodniki aktualnega Ustavnega sodišča RS.
    Zadeva grozljivo spominja na čase revolucionarne komunistične oblasti, revolucionarnega prava in revolucionarnega državnega terorja po osvoboditvi, ko so partijski šefi Oznovcem brezprizivno naročili, da kolikor mogoče hitro in z vsemi sredstvi pridobijo zadostno argumentacijo za čim prejšnjo javno obsodbo in razlastitev, včasih celo za likvidacijo tarčno določenih “razrednih sovražnikov”, “izdajalcev” ipd.

  9. Second name, strinjam se, če si mislil naš tip demokracije, To je posredno demokracijo, oz. politokracijo, kjer je demokracije le toliko, da lahko enkrat na 4 leta oddaš glas strani za katero upaš, da bo sploh prišla v parlament, In tudi če pride še vedno ni nobenega zagotovila da bo dejansko zagovarjala stališča zaradi katerih si ji dal glas.
    Zato je tako pomembno ozaveščanje, da obstajajo tudi oblike ”neposredne ”demokracije” ki ljudem omogočajo permanentno sodelovanje in soodločanje zlasti še v za družbo ključnih vprašanjih. Seveda naš volivec sploh ne more razumeti in verjeti da je kaj takega možno.
    Demos ni imel časa nadaljevati osamosvojitve v smeri bolj neposredne demokracije, leve politične stranke, ki so bile večino časa na oblasti pa nimajo nobenega interesa, da bi se demokracija razvijala v smeri neposredne demokracije. Zakaj bi se prostovoljno odrekli moči, oblasti in denarju. Posledično skozi vpliv na medije subtilno dokazujejo, da drugačen tip demokracije sploh ni možen. Če bo desnica dlje časa na oblasti bo zelo verjetno dojela, da je tak sistem boljši tudi zanjo.

    • Peter, hvala za odgovor. Spet te imam rad.
      Vendar po 40 letih pranja je bil en Demos brez moči.
      Še sedaj ne morem verjet, da je bil 1. predsednik Slovenije Kučan, ki bi ga ocenjevalci na Domovini sigurno razglasili za svetovnega politika vseh časov, če bi bil uradno še aktiven.

  10. A bi SDS rada izdala t.i. Obznano(zakon o zaščiti države)? O programu stranke v prvi vrsti odločajo volivci, če se prepoznajo v njem! Čudno, vsi razumejo bistvo demokracije, le SDS in njeni podrepniki NSi ne!

  11. Igor kot vidim gledaš Faktor. To je dobro in poučno.
    Ali je SDS izbral pravilno varjanto za sprožiti problem Levice, ki hodi po robu, bo pokazal čas. Glede Obznane, o kateri smo se zelo natančno učili v šoli pa samo to. Če bi Obznano sprejel nemški parlament leta 33, Hitler ne bi imel možnost legitimno zmagati na volitvah in posledično uvesti diktaturo, da o vsem drugem sploh ne govorimo. Toliko o razumevanju bistva demokracije.

  12. Levičarji se izogibajo vsake argumentirane razprave, ker njihove ideje ne prenesejo razumske presoje in bi v debati izgubili na celi črti. Naredili bojo vse, da ne pride do soočenja. Resnica ni na njihovi strani. Resnice sploh ne iščejo in niti ne priznajo, da obstaja.
    Njihove ideje in program slonijo na čustvih ne na resnici. Potrebujejo jezne množice.
    A si predstavljate Lukca, Vijolico in Mihca, kako zagovarjajo socializem in komunizem v parlamentu brez jeze in zamer, brez čustev. Prezirajo vsaka pravila, prezirajo zahodno družbo, prezirajo demokracijo, pravo izrabljajo za vladanje.

  13. Glede na to, da so moji starši živeli pod fašizmom in kasneje skupaj z mano v komunizmu, lahko mirno rečem, da v Slovenji ni diktature. Kdor jo vidi očitno verjame, da je bila prava demokracija v času fašizema in komunizema.

  14. Ko slišimo o časih Hitlerjevega demokratičnega prihoda na oblast z njegovo nacional-socialistično delavsko stranko (NSDAP), nam večkrat dopovedujejo, kako zelo so bile “demokratične sile” v tedanji Nemčiji politično nepozorne ter neučinkovite, da so dopustile prihod na oblast stranki poznejšega “velikega diktatorja” (“Führerja”) in enega najhujših množičnih zločincev 20. stoletja.
    Nekaj podobnega so dopustile stranke oz. organizirane družbene sile tudi v post-carski revolucionarni Rusiji, ko so si s politično demagogijo in množičnim terorjem prisvojili totalitarno oblast enako množično zločinski Leninovi in Stalinovi boljševiki.
    No, v drugi Jugoslaviji, po 2. svetovni vojni, se Titovi KPJ in Kidričevi KPS sploh ni bilo potrebno več niti v izhodišču nove oblasti uprizarjati demokratičnega videza kot da demokratičnega osvajanja oblasti, saj so vso politično potencialno konkurenco že med vojno, zlasti pa po njej, brutalno zatolkli in odpravili ter si na široko odprli prosto pot do nekaj desetletij neovirane eno-partijske diktature brez vsakršne politične konkurence in brez dolžnega spoštovanja univerzalnih temeljnih človekovih svoboščin ter pravic.

    Zgodovinarji nas pogosto opozarjajo, kako smo se bili doslej iz zgodovine naučiti le to, da se nikoli nismo ničesar naučili.
    Ob tem večkrat potrjenem spoznanju domačih in tujih zgodovinarjev se zdi torej precej brezupno opozarjati na politično in ustavno-pravno izredno problematična ter izzivalna programska politična stališča parlamentarne Levice, s katerimi omenjena za zdaj še manjšinska stranka političnih skrajnežev, anarhistov in socialističnih utopistov neposredno napada, ogroža in spodjeda plebiscitarno izborjeno državno samostojnost, suverenost, neodvisnost ter demokratično večstrankarsko parlamentarno demokracijo v RS, njeno demokratično uveljavljeno ustavno ureditev in njeno plebiscitarno podprto prostovoljno polnopravno pridružitev skupnosti EU in evro-atlantskemu obrambnemu zavezništvu NATO.

    “Mesečniki” Levice in njihovi simpatizerji s svojimi skrajnimi programskimi načeli ter svojimi sprotnimi operativnimi političnimi nastopi v parlamentu in na ulicah brez dvoma pomenijo resno grožnjo veljavni ustavni ureditvi ter delovanju vseh demokratično izvoljenih organov oblasti v RS. Ni pa nobenega zagotovila za to, da bodo večinske demokratične in parlamentarne družbene sile to nevarnost za veljavni ustavni red in vladavino prava v RS pravočasno prepoznale in se ustrezno ter pravočasno in nepopustljivo odzvale na realno nevarnost novega zdrsa v že videno in že doživeto obdobje “revolucionarnega” oz. totalitarnega terorja in diktature ene ideologije, ene stranke in ene “vladajoče elite v imenu ljudstva”.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime