Prejeli smo: Sinodalni po-misleki
Po našem članku o začetku "sinode o sinodalnosti" smo prejeli odziv bralca Marka Cimermana, ki ga objavljamo v celoti
Cerkev brez zdrave sinodalnosti, zdrave občestvenosti, ni zdrava. Težave, stanje in trendi v slovenski Cerkvi so brez dvoma zelo povezani tudi s šibko sinodalnostjo. Krepitev zdrave občestvenosti oz. sinodalnosti je zato za Cerkev življenjsko nujna. Glede sinode o sinodalnosti, ki je pred nami, pa za slovensko Cerkev menim, da bo smiselna le pod nekaterimi bistvenimi pogoji na osnovi nekaterih temeljnih po-mislekov:
Kaj o načrtovani in dejanski sinodalnosti menijo slovenski župniki in kaj škofje? Za kakšno sinodalnost si prizadevajo? Kakšna je ocena sinodalnosti med škofi in župniki? Kdo in kako sinodalnost spodbuja, krepi, kdo, kako in koliko jo dopušča, kdo ovira? Za kakšno sinodalnost so župniki vzgojeni (formirani)? Za kakšno škofje? So v teku ali v načrtu na področju formacije župnikov in škofov za sinodalnost kakšne spremembe in od kdaj; kdaj si lahko obetamo prve sadove? Kako je s formacijo župnikov in škofov za vodenje in upravljanje, predvsem ljudi, ter delo z ljudmi?
Brez jasnejše slike kleriških odgovorov na zgornja vprašanja je smiselnost vključevanja laikov v množice ur posvetovanj na (premnogih?) sinodalnih srečanjih zelo vprašljiva.
- če bo v vsaki skupinici sodeloval usposobljeni zunanji moderator, ki bo posebno skrbel tudi za osredotočenost na iskanje predlogov oz. rešitev
- če bo skupinica odgovore, predloge, mnenja jasno in celovito zapisala v zapisnik in ga soglasno potrdila za javno objavo
- če bo tudi povratno informacijo za druge udeležence, ki jo predvideva priročnik, skupinica oblikovala tudi pisno in jo večinsko potrdila
- če bodo vsi sodelujoči informativno glasovali o posameznih glavnih točkah oz. predlogih skupnega povzetka, namenjenega škofijski ravni
- če bodo vsi zapisniki in povratne informacije malih skupinic ter povzetki sinodalnih posvetov javno dostopni
Cerkev brez zdrave sinodalnosti, zdrave občestvenosti, ni zdrava. Težave, stanje in trendi v slovenski Cerkvi so brez dvoma zelo povezani tudi s šibko sinodalnostjo. Krepitev zdrave občestvenosti oz. sinodalnosti je zato za Cerkev življenjsko nujna. Glede sinode o sinodalnosti, ki je pred nami, pa za slovensko Cerkev menim, da bo smiselna le pod nekaterimi bistvenimi pogoji na osnovi nekaterih temeljnih po-mislekov:
- Koncil in desetletja, ki so mu sledila, so prinesli mnogo sinodalnega: dokumente, sklepe, srečanja, celo narodno sinodo, sinodalna telesa vključno z ŽPS, pastoralne načrte in še kaj. Žal z veliko pomanjkljivostjo: sinodalnost je, z očmi laika, slabotna – ker jo nekaj najdemo na ustnicah in papirju, v življenju pa ne kaj prida. Težavo med drugim predstavlja (ne)udejanjanje sklepov in načrtov ter (ne)ustrezno preverjanje. Glede na prevladujoč hierarhični ustroj Cerkve so pomembna izhodiščna vprašanja - župnikom in škofom:
Kaj o načrtovani in dejanski sinodalnosti menijo slovenski župniki in kaj škofje? Za kakšno sinodalnost si prizadevajo? Kakšna je ocena sinodalnosti med škofi in župniki? Kdo in kako sinodalnost spodbuja, krepi, kdo, kako in koliko jo dopušča, kdo ovira? Za kakšno sinodalnost so župniki vzgojeni (formirani)? Za kakšno škofje? So v teku ali v načrtu na področju formacije župnikov in škofov za sinodalnost kakšne spremembe in od kdaj; kdaj si lahko obetamo prve sadove? Kako je s formacijo župnikov in škofov za vodenje in upravljanje, predvsem ljudi, ter delo z ljudmi?
Brez jasnejše slike kleriških odgovorov na zgornja vprašanja je smiselnost vključevanja laikov v množice ur posvetovanj na (premnogih?) sinodalnih srečanjih zelo vprašljiva.
- Laiki sinodalnost živimo in presojamo v domači župniji. ŽPS kot formalna sinodalna oblika je tako najbolj pogosto in stalno sinodalno telo, ki vsaj na papirju lahko deluje zelo sinodalno. Zdrava sinodalnost narekuje pravilne, poštene in pregledne volitve in sestavo ŽPS ter njegovo delovanje v skladu s Statutom ter javno dostopnost podrobnih izidov volitev in vseh zapisnikov. Javno dostopnih podatkov oz. analiz o delovanju slovenskih ŽPS pa za zadnja leta skorajda ni, sploh ne celovitejših. Za sinodalno iztočnico s strani škofov potrebujemo vsaj oceno stanja sinodalnosti v slovenskih ŽPS in predstavitev škofijskih konkretnih zamisli za naprej.
- Za Cerkev značilna oblika delovnih srečanj »v malih skupinah« je predvidena tudi za tokratna srečanja sinodalnih posvetov. Sinodalni priročnik Vademekum ta način imenuje metoda duhovnega pogovora (Priloga B, točka 8). Velika škoda je, da je ta edina omenjena metoda pomanjkljivo razdelana in dodelana. Metoda zahteva velik vložek zavzetih, nadarjenih in dobro usposobljenih moderatorjev, od katerih bo sad posvetov, raven sinodalnosti in pisni povzetek za škofijsko raven zelo odvisen. Posvetovanje v malih sinodalnih skupinah bo sinodalno, rodovitno in smiselno,
- če bo v vsaki skupinici sodeloval usposobljeni zunanji moderator, ki bo posebno skrbel tudi za osredotočenost na iskanje predlogov oz. rešitev
- če bo skupinica odgovore, predloge, mnenja jasno in celovito zapisala v zapisnik in ga soglasno potrdila za javno objavo
- če bo tudi povratno informacijo za druge udeležence, ki jo predvideva priročnik, skupinica oblikovala tudi pisno in jo večinsko potrdila
- če bodo vsi sodelujoči informativno glasovali o posameznih glavnih točkah oz. predlogih skupnega povzetka, namenjenega škofijski ravni
- če bodo vsi zapisniki in povratne informacije malih skupinic ter povzetki sinodalnih posvetov javno dostopni
Povezani članki
Zadnje objave
Evrska inflacija se umirja, Slovenija ostaja nad evropskim povprečjem
2. 7. 2026 ob 8:35
Od Trubarja do Pučnika: zgodba o slovenskem domoljubju
2. 7. 2026 ob 6:00
Prof. dr. Matjaž Gams: »Vsake tri mesece izgubimo za en Titanik otrok!«
1. 7. 2026 ob 20:19
Pred srečanjem NATA v Ankari – turški odnosi v regiji
1. 7. 2026 ob 17:05
Milanu Kučanu se godi krivica
1. 7. 2026 ob 14:30
Lotrič Bratuškovi očita zlorabo seje, vložil je kazensko ovadbo
1. 7. 2026 ob 14:17
Skica o slovenski politični satiri
1. 7. 2026 ob 12:00
Ekskluzivno za naročnike
Od Trubarja do Pučnika: zgodba o slovenskem domoljubju
2. 7. 2026 ob 6:00
Skica o slovenski politični satiri
1. 7. 2026 ob 12:00
Domovina št. 258: Kdor ne sprejme naše kulture, naj odide
1. 7. 2026 ob 6:10
Prihajajoči dogodki
JUL
03
Mučenci med slovenci – 28
19:00 - 20:00
JUL
03
Matičina odprta vrata
19:00 - 21:00
JUL
03
54. Festival narodno-zabavne glasbe Števerjan 2026
20:00 - 14:51
JUL
04
Video objave
Izbor urednika
Domovina št. 258: Kdor ne sprejme naše kulture, naj odide
1. 7. 2026 ob 6:10
Domovina št. 257: 35 let Slovenije – kam smo prišli?
24. 6. 2026 ob 6:10
Domovina št. 256: Pri nekaterih je še danes prisoten smrtni strah
17. 6. 2026 ob 6:10
Domovina št. 255: Gradnja NEK 2 je ključna
10. 6. 2026 ob 6:10
Domovina št. 254: V šolah bi morali iskati potencial
3. 6. 2026 ob 6:10
Domovina št. 253: Konec Golobove ere
27. 5. 2026 ob 6:10
Domovina št. 252: Župan in institucije uničujejo kulturno dediščino
20. 5. 2026 ob 6:10
2 komentarja
Črni Peter
Jaz bi dal eno pripombo na vse to.
Po moji osebni izkušnji je precej odvisno od tega, kakšna je struktura mentalitete v neki župniji. Tako nekako potem deluje tudi ŽPS. Sam namreč izhajam iz župnije, ki je bolj podeželska, vendar tudi postaja vse bolj misijonska (mlade generacije si dom ne ustvarijo več v tem kraju, ampak gredo v večje mesto, ker je treba pač najti stanovanje, medtem ko se v samem kraju gradi vedno več hiš priseljencev iz urbanih okolij, ti pa v veliki večini niso katoliki - prebivalstvena struktura v župniji se tako spreminja in to se pozna tudi v odstotku tistih šolarjev, ki obiskujejo verouk, sedaj je ta 50%, v mojih časih skoraj 100%). Kljub temu pa je bila mentaliteta še vse do nedavnega zelo zarustana. ŽPS je bil po moji izkušnji, ker sem bil kaki dve leti član, bolj neke vrste debatni krožek, kjer smo v zamislih, kaj bi novega naredili, vedno prišli do sklepa, naj ostane vse po starem, ker je tako najbolj sigurno. ;) Plus, nekaj jamranja zaradi premajhnega sodelovanja župljanov pri starih navadah, denimo nošenje Marije po podružnicah v času božične devetdnevnice (seveda, saj je bila dejavnost izvajana ISTOČASNO z mašo, na to pa nihče ni pomislil??). Moja izkušnja z ŽPS je tako precej kilava, če pomislim, da sem kot predstavnik molitvene skupine predlagal organizacijo seminarja za poglobitev vere/evangelizacijo, seveda samo v treh delih. Javnih ugovorov ni bilo nobenih, ker so nasprotniki ubrali drugačno taktiko, najavili so delegacijo pri župniku in pritisnili nanj, zato je umaknil soglasje, nato pa je vendarle pristal, ko je dobil od drugega duhovnika nasvet, naj Duha ne ugaša. Seminar smo izpeljali, ampak so nanj prišli bolj ljudje iz drugih župnij, iz moje smo bili tisti, ki smo bili v molitveni skupini (skupaj nas je bilo okoli pet).
Tako da je veliko odvisno od večinske mentalitete, pa tudi od samega župnika, ker so tudi duhovniki precej različnega karakterja. Nekateri so zelo ujetniki določenih vplivnežev v župniji, zato ne upajo kaj dosti narediti in nekako vzdržujejo za silo stanje, ki ga imajo. Na koncu pa postanejo stečajni upravitelji župnije...
Rajko Podgoršek
Hm, zanimiv zapis avtorja in komentatorjev, toda ali smo lahko prepričani, da so ŽPS-ji res ključ do rešitve težav? Navsezadnje število župnij upada, ljudje tudi niso več tako povezani z aktivnim verskim življenjem župnije. Morda se preveč osredotočamo na vedno nove neke strukture, pristope, projekte. Le-ti nato dajejo smisel in občutek pomembnosti vedno istim ljudem v župnijskih občestvih, ki 'komandirajo' in 'upravljajo' z zadnjimi hipsterskimi pristopi že zadnja desetletja. Vedno sinoda na sinodo, projekt na projekt, in vsakič je to priložnost za neka imena, da 'zasijejo' na katoliškem medijskem nebu :) Prejšnje generacije ŽPS-jev niso potrebovale, prišle so k maši tudi med tednom in molile tako v cerkvi kot doma čez dan ter zavestno živele ritem cerkvenega leta. To pa ni nobena umetnost in visoka znanost, kajne? ;)
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.