Prejeli smo: Sinodalni po-misleki

Jaz bi dal eno pripombo na vse to.
Po moji osebni izkušnji je precej odvisno od tega, kakšna je struktura mentalitete v neki župniji. Tako nekako potem deluje tudi ŽPS. Sam namreč izhajam iz župnije, ki je bolj podeželska, vendar tudi postaja vse bolj misijonska (mlade generacije si dom ne ustvarijo več v tem kraju, ampak gredo v večje mesto, ker je treba pač najti stanovanje, medtem ko se v samem kraju gradi vedno več hiš priseljencev iz urbanih okolij, ti pa v veliki večini niso katoliki - prebivalstvena struktura v župniji se tako spreminja in to se pozna tudi v odstotku tistih šolarjev, ki obiskujejo verouk, sedaj je ta 50%, v mojih časih skoraj 100%). Kljub temu pa je bila mentaliteta še vse do nedavnega zelo zarustana. ŽPS je bil po moji izkušnji, ker sem bil kaki dve leti član, bolj neke vrste debatni krožek, kjer smo v zamislih, kaj bi novega naredili, vedno prišli do sklepa, naj ostane vse po starem, ker je tako najbolj sigurno. ;) Plus, nekaj jamranja zaradi premajhnega sodelovanja župljanov pri starih navadah, denimo nošenje Marije po podružnicah v času božične devetdnevnice (seveda, saj je bila dejavnost izvajana ISTOČASNO z mašo, na to pa nihče ni pomislil??). Moja izkušnja z ŽPS je tako precej kilava, če pomislim, da sem kot predstavnik molitvene skupine predlagal organizacijo seminarja za poglobitev vere/evangelizacijo, seveda samo v treh delih. Javnih ugovorov ni bilo nobenih, ker so nasprotniki ubrali drugačno taktiko, najavili so delegacijo pri župniku in pritisnili nanj, zato je umaknil soglasje, nato pa je vendarle pristal, ko je dobil od drugega duhovnika nasvet, naj Duha ne ugaša. Seminar smo izpeljali, ampak so nanj prišli bolj ljudje iz drugih župnij, iz moje smo bili tisti, ki smo bili v molitveni skupini (skupaj nas je bilo okoli pet).
Tako da je veliko odvisno od večinske mentalitete, pa tudi od samega župnika, ker so tudi duhovniki precej različnega karakterja. Nekateri so zelo ujetniki določenih vplivnežev v župniji, zato ne upajo kaj dosti narediti in nekako vzdržujejo za silo stanje, ki ga imajo. Na koncu pa postanejo stečajni upravitelji župnije...

Hm, zanimiv zapis avtorja in komentatorjev, toda ali smo lahko prepričani, da so ŽPS-ji res ključ do rešitve težav? Navsezadnje število župnij upada, ljudje tudi niso več tako povezani z aktivnim verskim življenjem župnije. Morda se preveč osredotočamo na vedno nove neke strukture, pristope, projekte. Le-ti nato dajejo smisel in občutek pomembnosti vedno istim ljudem v župnijskih občestvih, ki 'komandirajo' in 'upravljajo' z zadnjimi hipsterskimi pristopi že zadnja desetletja. Vedno sinoda na sinodo, projekt na projekt, in vsakič je to priložnost za neka imena, da 'zasijejo' na katoliškem medijskem nebu :) Prejšnje generacije ŽPS-jev niso potrebovale, prišle so k maši tudi med tednom in molile tako v cerkvi kot doma čez dan ter zavestno živele ritem cerkvenega leta. To pa ni nobena umetnost in visoka znanost, kajne? ;)