Prof. dr. Matjaž Gams: »Vsake tri mesece izgubimo za en Titanik otrok!«

Slovenija se stara, otrok je vse manj, število prebivalcev pa raste predvsem zaradi priseljevanja. Ob predstavitvi zbornika Kako preprečiti izumiranje slovenskega naroda II so sogovorniki opozorili, da demografija ni več samo vprašanje številk. Gre za vprašanje prihodnosti slovenskega naroda, njegove kulture, jezika in identitete.

Slovenija ima nekaj več kot 2,1 milijona prebivalcev. Na prvi pogled število prebivalcev še raste, a za tem podatkom se skriva bistveno manj pomirjujoča slika.

Po zadnjih dostopnih statističnih podatkih se je lani rodilo manj kot 17 tisoč otrok, umrlo pa več kot 21 tisoč ljudi. Naravni prirast je tako znova izrazito negativen. Prebivalstvo Slovenije se ne obnavlja z rojstvi, temveč ga številčno ohranja predvsem priseljevanje. To pa je pri demografiji le del odgovora. Drugi del je precej bolj zahteven in občutljiv.

Kaj se zgodi z narodom, ki ima vse manj otrok, vse manj mladih družin in vse več starejših? Ob predstavitvi zbornika Kako preprečiti izumiranje slovenskega naroda II so sogovorniki opozorili, da Slovenija ne potrebuje le novih analiz, tabel in političnih obljub. Potrebuje resen družbeni premislek o tem, kaj sploh postavljamo v središče. Otroke, družino in življenje ali udobje sedanjosti, v kateri se demografski zlom odriva desetletja naprej.

Otroci niso statistika, ampak prihodnost naroda

Profesor dr. Matjaž Gams je stanje opisal z izrazito slikovito primerjavo. Po njegovih izračunih Sloveniji vsake tri mesece zmanjka približno 1.500 otrok, kolikor bi jih potrebovali za dolgoročno obnavljanje prebivalstva. »Za en Titanik v treh mesecih,« opozarja Gams. V enem letu to pomeni štiri Titanike otrok, ki se ne rodijo.

Po njegovih besedah bi moral biti to podatek, ob katerem bi v državi zazvonili vsi alarmi. Namesto tega se tema pogosto pometa pod preprogo, tiste, ki nanjo opozarjajo, pa se hitro označi za nazadnjake, nacionaliste ali tiste, ki pretiravajo.

Gams poudarja, da nizka rodnost ni obrobno socialno vprašanje. Po njegovem je to eno ključnih vprašanj prihodnosti slovenskega naroda. Narodi namreč ne izginejo nujno čez noč. Najprej se starajo, nato številčno krčijo, potem izgubljajo samozavest, vpliv, jezikovno in kulturno moč, na koncu pa tudi sposobnost, da sami odločajo o svoji prihodnosti. Zato se mu zdi nevarno, da družba ob tako resnih podatkih ostaja skoraj brezbrižna. Če bi v treh mesecih dejansko izginilo 1.500 otrok, bi bila država pretresena. Ko se ti otroci preprosto ne rodijo, pa to pogosto ostane le statistična opomba.

Denar pomaga, a sam ne rodi otrok

Kot najpogostejše razloge za odlaganje starševstva mladi navajajo stanovanjsko stisko, negotove zaposlitve, visoke življenjske stroške in občutek, da prihodnost ni stabilna. Vse to so realne ovire. A Gams opozarja, da denar sam po sebi ne reši demografije. Na to kažejo tudi primeri bogatih in razvitih držav, kjer je rodnost še nižja kot v Sloveniji. Južna Koreja, Japonska in nekatere druge gospodarsko močne države so v pronatalitetne ukrepe vložile ogromno denarja, a demografskega preobrata niso dosegle. Zato po Gamsu rešitev ni v enem čudežnem ukrepu, ampak v spremembi celotnega družbenega ozračja.

Problem vidi predvsem v tem, kakšna sporočila mladi dobivajo od šole, medijev, politike in kulture. Po njegovem se materinstvo in očetovstvo pogosto potiskata na rob življenjskega načrta. Najprej študij, potem kariera, potem potovanja, potem osebna izpolnitev, otrok pa pride šele, če ostane čas.

Veliko žensk se za prvega otroka odloča pozno, pogosto šele v tridesetih letih, ko je biološko okno bistveno krajše. Medicina lahko pomaga, ni pa vsemogočna. Prav zato se po njegovem številni otroci, ki bi bili sicer zaželeni, nikoli ne rodijo.

Gams posebej opozarja tudi na odnos do klasične družine. Ne gre za to, da bi bilo narobe spoštovati ljudi, ki živijo drugače. Problem po njegovem nastane takrat, ko se klasična družina moža, žene in otrok prikazuje kot nekaj zastarelega, medtem ko se druge oblike življenja predstavljajo kot naprednejše, modernejše in družbeno bolj zaželene. Če družba želi več otrok, pravi Gams, potem ne more biti vseeno, kakšen način življenja vrednotno postavlja v ospredje. Družba, ki družine ne spodbuja, se po njegovem ne sme čuditi, če se otroci ne rojevajo.

Domoljubje je postalo sumljiva beseda

Državni svetnik in organizacijski urednik zbornika Marko Staroveški opozarja, da sta v preteklosti rodnost in domoljubje v Sloveniji postali temi, o katerih se skoraj ne govori več sproščeno. Kdor ju odpre, je hitro označen za nacionalista ali skrajneža. To se je po njegovih besedah pokazalo že leta 2018, ko je bil organiziran prvi posvet o umiranju slovenskega naroda. Reakcije so bile burne, kritike ostre.

A danes, pravi Staroveški, je jasno, da tema ni bila izmišljena. Nasprotno, postala je še bolj aktualna. Demografija po njegovem ni igra številk. Je socialno, ekonomsko, kulturno in narodno vprašanje. Če je otrok vse manj, to najprej občutijo vrtci in šole, nato univerze, trg dela, pokojninski sistem, zdravstvo in dolgotrajna oskrba. Na koncu pa tudi narodna skupnost, ki brez otrok ne more ohraniti svoje polnosti.

Staroveški posebej poudarja, da migracije lahko pomagajo ekonomskemu sistemu, ne morejo pa rešiti slovenske rodnosti. Tuji delavci lahko zapolnijo delovna mesta, ne morejo pa nadomestiti otrok, ki se ne rodijo v slovenskih družinah. Prav tako priseljevanje samo po sebi ne more ohraniti slovenskega jezika, kulture in narodne zavesti. Zato zbornik po njegovem ni namenjen strašenju, ampak opozorilu politiki, da mora demografijo postaviti med ključne državne naloge. Ne kot ideološko temo, ampak kot vprašanje obstoja.

Na predstavitvi je Staroveški spomnil tudi na misel, da Slovenci nismo majhen narod, ampak maloštevilen, a velik narod. To se kaže v športu, gospodarstvu, znanosti, kulturi in številnih dosežkih, ki presegajo velikost države. A tudi velik narod, če je maloštevilen, ne more dolgoročno obstati brez otrok.

Migracije lahko zapolnijo delovna mesta, ne pa praznih zibelk

Demograf prof. dr. Janez Malačič je bil pri izrazu izumiranje bolj zadržan, vendar tudi sam poudarja, da je slovenska demografska slika resna. Po njegovih besedah problemi niso nastali včeraj, ampak so se nalagali desetletja. Zato jih tudi ni mogoče rešiti v nekaj letih. Opozarja, da je število živorojenih v Sloveniji v zadnjih desetletjih padlo za približno 40 odstotkov. Nekoč se je pri nas rodilo okoli 30 tisoč otrok na leto, danes se jih rodi med 17 in 18 tisoč, zadnja leta celo manj kot 17 tisoč. To pomeni tudi manj deklic, ki bodo čez dve ali tri desetletja lahko postale matere.

Tudi če bi se število otrok na žensko povečalo, bo zaradi spremenjene starostne strukture število rojstev težko hitro zraslo. Posledice se že poznajo. Najprej v vrtcih, nato v šolah, kasneje na univerzah in trgu dela. Še bolj izrazito se bo to poznalo pri pokojninah, zdravstvu in dolgotrajni oskrbi. Danes je v Sloveniji več kot petina prebivalcev starih 65 let ali več. V nekaj desetletjih bi lahko ta delež presegel 30 odstotkov.

Malačič zato opozarja, da bo moral nekdo financirati vse večje nesorazmerje med delovno aktivnimi in upokojenci. Če družba ne bo ukrepala pravočasno, bodo lahko poznejši rezi veliko bolj boleči in nepravični do posameznih generacij. Pri migracijah zagovarja selektivno politiko. Slovenija in Evropa po njegovem ne smeta dopustiti, da migracijske tokove vodijo tihotapci ljudi, ampak bi morale države same premišljeno privabljati ljudi, ki se lahko vključijo, izobražujejo, delajo in dolgoročno prispevajo k družbi.

A tudi to ni idealna rešitev za nizko rodnost. Najboljša rešitev bi bila, da bi se v Sloveniji spet oblikovalo ozračje, v katerem bi bila dva otroka na družino nekaj normalnega, dosegljivega in družbeno podprtega.

Politika življenja ali politika izgovorov

Na predstavitvi zbornika je bilo slišati tudi opozorila, da Slovenija potrebuje več moralne, vzgojne in materialne podpore družinam. Ne samo stanovanj, čeprav so ta pomembna. Ne samo dodatkov, čeprav tudi ti pomagajo. Potrebna je jasna državna in družbena usmeritev, da so otroci vrednota.

Sogovorniki so bili pri tem kritični do politike, ki se hitro ukvarja z vprašanji smrti, evtanazije, drog in individualnih pravic, precej manj odločno pa z rojstvi, družino, mladimi starši in prihodnostjo naroda. Če lahko država najde denar za obrambo in druge velike projekte, se po njihovem postavlja vprašanje, zakaj ga ne bi mogla najti tudi za družino in demografijo.

Zbornik Kako preprečiti izumiranje slovenskega naroda II zato ni le strokovna publikacija. Je tudi politično in družbeno opozorilo. Na naslovnici je vprašanje, ki ga ni mogoče odpraviti kot pretiravanje. Če se v Sloveniji rojeva premalo otrok, če se prebivalstvo stara, če se število državljanov zmanjšuje, potem to ni samo skrb demografov. To je vprašanje vseh, ki jih zanima, kakšna Slovenija bo ostala prihodnjim generacijam.

Demografija je počasna, zato se njene posledice dolgo zdijo oddaljene. A prav zato je nevarna. Ko se prazni vrtci, šole in porodnišnice enkrat spremenijo v prazne generacije, je za hitre rešitve prepozno. Slovenija tako stoji pred izbiro. Lahko še naprej govori, da so podobne težave tudi drugod po Evropi. Lahko se tolaži, da skupno število prebivalcev zaradi priseljevanja še raste. Lahko pa si prizna, da narod brez otrok nima prihodnosti.

Vsake tri mesece, opozarja Gams, izgubimo za en Titanik otrok. Vprašanje je, koliko takšnih Titanikov si narod še lahko privošči, preden ugotovi, da ne izginja v teoriji, ampak v resničnem življenju.