Prejeli smo: Prometej, ki je Slovencem prinesel ogenj - In memoriam Kajetan Gantar

Ob smrti prof. dr. Kajetana Gantarja smo prejeli zapis patrologa brata Jana Dominika Bogataja, ki ga spodaj objavljamo v celoti:

»Najžlahtnejših sem jih naúčil ved:

številk, iz črk sestavljati besede,

ki so spomin vsegà in mati Muz.«

(Ajshil, Vklenjeni Prometej)

Navedene Prometejeve besede iz Ajshilove tragedije neovrgljivo natančno povzemajo življenjsko poslanstvo klasičnega filologa akademika dr. Kajetana Gantarja (*11. 10. 1930), ki je svojo zemeljsko odisejo v 92. letu sklenil sinoči, 16. junija 2022, med oddihom na severnem koncu Sredozemlja, na otoku Krk. Ne zdi se naključno, da nas je zapustil na praznik Svetega Rešnjega telesa, morda pa je še bolj pomenljivo, da je odšel ravno ob zahodu nad tem morjem, ki ga je tako ljubil, po katerem so jadrali tako njegovi grški junaki kot krščanski apostoli, ob katerem so nastajale največje literarne mojstrovine človeškega duha.

Prepričan sem, da prav tako ni naključje, da je za svoj prvi prevod izbral to véliko Ajshilovo delo Vklenjeni Prometej, ki je sprva izšlo leta 1962, ob avtorjevi 90-letnici pa so pred dvema letoma pripravili ponatis, ki bo ostal obenem tudi njegovo zadnje delo, izšlo za časa življenja. Ni naključje: vendar ne zgolj zaradi tega, ker je pokojni Prometejev upor proti diktaturi razumel v smislu boja zoper tedanjo jugoslovansko oblast, marveč ker lahko že z malo interpretativne svobode uvidimo, da gre za globljo, duhovno sorodnost med tragiškim junakom in prevajalcem.

»Poslušajte, kaj so nekdáj ljudje / trpeli in kako sem, nebogljenim, / podáril jim razumnost in modrost!« vzklika Prometej, ki je ljudem izročil ogenj. Z dolgoletnimi intelektualnimi napori, za ceno svobodomiselnega kljubovanja in z neugasljivim žarom je pokojni vse do zadnjih dni svojega tuzemskega življenja slovenski kulturi prinašal plamteč ogenj razumnosti in modrosti, besedne lepote in temeljnih občečloveških vrlin.

Številnih žalnih govorov, besed spominov in tudi temeljitejših obravnav pokojnikovega kolosalnega opusa gotovo v prihodnje ne bo manjkalo. Kljub temu, da so mu različne slovenske in tuje znanstvene in kulturne ustanove že za časa življenja namenile najvišja priznanja – je edini Slovenec, ki je prejel tako Zoisovo nagrado za znanstveno delo kot Prešernovo nagrado za umetniški opus –, močno upam, da se bo spomin nanj in na njegovo zapuščino trdno usidral v zavest in srca Slovencev. Pa ne samo tja, njegova veličina zasluži mesto v učbenikih, študijah, na knjižnih policah, na oznakah trgov in ulic, na bronastih spomenikih, kajti v njem proslavljamo predano delavnost, neomajno poštenost, kleno domoljubje, božanski navdih Lepote.

Njegov upor krivici, zatiranju, totalitarnosti, malomarnosti, posvetnosti in poplitvenju lepo ubesedujejo besede Prometejevega kljubovanja Zevsu: »Do korenin izrujejo naj / divji viharji zemljo iz tal, / morski valovi naj zaženó se / kvišku v nebo, kjer zvezdam so ceste! / Moje telo naj v burnih vrtincih / krute Usode pahne globoko / v Tartar temačni: naj dela, kar hoče, / níkdar ne bo me do smrti uničil!«