[Prejeli smo] Glas Antigone in slovenska Srebrenica

Zgodovinsko-arheološka odkritja velikega števila prikritih masovnih grobišč v zadnjih tridesetih letih, pobude za spoštljiv pietetni pokop teh žrtev, potrditev resolucije o ohranjanju spomina žrtev povojnih pobojev, osemdesetletnica konca druge svetovne vojne ... Vse to sproža v slovenskem narodu nemir in različna občutja: strahove, zanikovanje, izmikanje na eni strani ter sočutje, bolečino, željo po odkriti razgrnitvi resnice na drugi. Hkrati se zopet razodeva staro dejstvo, da je lažje videti iver v tujem očesu kakor bruno v svojem. Tako lažje obsojamo in sočustvujemo s poboji v Srebrenici, pa s prikritimi grobovi nezakonskih mater in otrok v 'katoliški' Irski, kakor s 30.000 slovenskimi žrtvami državljanske vojne na naših tleh – od katerih jih je bilo 24.000 brez sojenja likvidiranih po ukazu komunističnega vodstva.

Društvo katoliških pedagogov Slovenije ob vseh teh spominih, obujenih v minulem tednu, zavzema sledeče stališče:

• Prvič, prav je, da imamo sočutje do vseh nedolžnih žrtev in prav je, da obsojamo vse krivične poboje, kjerkoli, kadarkoli in nad komurkoli so jih storili krvniki. A pri tem bodimo iskreni in pogumni ter poglejmo najprej v svoje ogledalo. Premerimo sočutje do vseh slovenskih žrtev, povezanih z drugo svetovno vojno. Da, ohranjajmo spomin na najštevilčnejše žrtve, ki so jih povzročili okupatorji nacističnega ter fašističnega režima – več kot 50.000 jih je bilo in spominske plošče smo jim že davno postavili. A sedaj je čas, da izpolnimo svoj civilizacijski dolg tudi do preštevilnih žrtev, povezanih s komunistično-revolucionarnim nasiljem, ki je potekalo vzporedno z narodno-osvobodilnim bojem. Rešimo njihove kosti iz brezen, plastičnih vrečk in zabojev ter jim dostojno uredimo kostnico oz. skupni grob, ki bo kraj spomina in opomina. 
• Drugič, priznajmo zasluge narodno-osvobodilnemu boju, toda obsodimo revolucionarne poboje. Priznajmo legitimnost nesoglasja s komunističnim totalitarizmom, vendar obsodimo kolaboracijo. Zgodovina ni črno-bela in kot taka naj pride tudi v slovenske šole. Mladi imajo pravico, da neobremenjeno izvejo za rane slovenskega naroda; šolski sistem in učitelji pa imamo dolžnost, da jim to povemo. Nihče od nas živečih ni osebno odgovoren za žrtve pred 80 leti, odgovorni pa smo, da sprejmemo kot narod resnico. 

Ko, na primer, zakonca, partnerja ali prijatelja v iskrenem pogovoru razrešita nek problem, osvežita svoj odnos in začneta snovati nove načrte z novim zanosom. Podobno nas bodo kot narod razrešili bremen preteklosti le resnica, iskren dialog in pietetni pokop naših preštevilnih pobitih rojakov. Šele takrat bomo lahko bolj soglasno ter demokratično ustvarjali sedanjost in prihodnost. Ne nazadnje, tedaj bomo kot narod bolj normalno zadihali z desnim in z levim krilom pljuč. 

Izjavo je za DKPS pripravila Klara Levstek