Prejeli smo: Covid in Cerkev

Uredništvo
Vir: Pixabay
Prejeli smo razmišljanje bralca, zdravnika Jošta Klemenca, ki ga objavljamo v celoti:

V teh dneh se v zvezi s krizo zaradi Covida javno oglašajo tudi predstavniki Cerkve. Z zanimanjem jim prisluhnem ali preberem njihova razmišljanja, pa sem bil doslej večinoma razočaran nad nizko pronicljivostjo ali pa globino sporočenega s strani ljudi, ki so globljega katoliškega premisleka gotovo sposobni. Sporočila, globljega od agende, da se moramo vsi čimprej pocepiti, da bo čimprej konec te more, verniki v glavnem nismo prejeli.

Konvencionalna medicina boljših rešitev, kot je masovno cepljenje pri epidemičnih virusnih bolezni, za katere ne pozna dobrih virostatikov, ne pozna. Omejevanje stikov med ljudmi je drugi temeljni ukrep spopada z epidemijo, znan že iz starozaveznih časov, če ne od prej. Politika je v imenu vseh državljanov brez širših pomislekov sprejela ti dve temeljni agendi v spopadu z epidemijo in ima sedaj problem, ker ju ne majhen delež prebivalstva iz zelo kompleksnih ter bolj ali manj racionalnih razlogov zavrača. Polarizacija, ki se je zgodila, je precej močna in se z restriktivnimi ukrepi samo stopnjuje. Zanimivo je, da je presegla celo naše običajne ideološke delitve in močno razdelila tudi samo katoliško občestvo.

Ko se Cerkev pri vprašanju ukrepov postavlja samo na en breg, tvega izgubo enotnosti


Bistveno vprašanje tukaj je, ali je cepljenje in omejevanje svobode združevanja in gibanja nekaj, o čemer bi se Cerkev sploh morala izrekati. Ali še bolje ... Je to vse, kar Cerkev v tej krizi lahko občestvu verujočih in širše sporoči? Ali ni osnovno poslanstvo Cerkve, da se dviguje nad razburkanost posvetnih reči in išče duhovno? Boleča polarizacija v občestvu in širše je namreč velik izziv, ki potrebuje modrost, izmoljeno umirjenost v duhu in posledično delovanje v smeri povezovalnosti in pomiritve. Potrebuje dialog in ne navodila, da drugače mislečih »ne poslušati«. Prilivanje olja na katerokoli stran v taki instituciji ne vodi v pravo smer. V Cerkvi se morajo namreč verniki in duhovniki kakršnihkoli covidnih prepričanj vedno počutiti sprejeti in zaželjeni.

Znanstvene ugotovitve so spremenljive


Pretirana povezanost Cerkve s trenutno prevladujočo paradigmo razmišljanja v znanosti ali politično opcijo, ki je na oblasti, je vedno slaba in slabi ugled Cerkve. Cerkev mora biti vedno nekoliko dvignjena nad temi spreminjajočimi se zemeljskimi resničnostmi. Kdor se hoče danes ponorčevati iz Cerkve, bo izpostavil (nepotrebne) dileme Cerkve, katero nebesno telo kroži okoli katerega iz začetka novega veka. Kakorkoli že pogledamo na tisti čas, lahko ugotovimo, da je Cerkev samo čvrsto zasledovala uveljavljeno znanstveno prepričanje tedanjega časa. Danes se še vedno dogaja, da nek donedavni znanstveni koncept zaradi najnovejših, bolj preverjenih opazovanj konča na smetišču zgodovine. Znanost lahko preživete koncepte elegantno opraviči z novimi dognanji, če pa jih je priporočala Cerkev, ostane posmeh še dolgo. Ker danes ne moremo zanesljivo vedeti, kateri znanstveni koncept se bo tudi v prihodnje obdržal in kateri ne, je najbolj primerno, da se Cerkev do aktualnih znanstvenih ugotovitev in rešitev opredeljuje bolj zadržano.

Sodelovanje s politiko


Prepričan sem, da se vodstvo Cerkve zaveda, kako kočljivo je njeno sodelovanje s posvetno oblastjo. Vedno je treba loviti pravo ravnovesje in zdravo sodelovanje. Spodbujati njene dobre prakse in se zoperstavljati tistim, ki krnijo versko svobodo. Nimam občutka, da bi bila naša Cerkev nezdravo povezana s trenutno oblastjo, a menim, da je bila do sedaj vsaj dvakrat premalo odločna.

Prvič na začetku epidemije, ko je oblast omejevala srečevanje ljudi in v teh ukrepih izenačila vse dejavnosti. Povsem statično bogoslužje, kjer je možnost prenosa izjemno nizka, je bilo v ukrepih obravnavano enako kot npr. gostinske dejavnosti, kjer je verjetnost prenosa nekajkrat večja. To nelogičnost bi morali oblastem jasno  predočiti in za verske dejavnosti izpogajati drugačne pogoje.

Če se nekako lahko zagovarjamo, da takrat še nismo veliko vedeli o prenosu virusa in bili zato raje bolj previdni, kot bi bilo potrebno, pa bomo težko opravičili letošnjo velikonočno zaustavitev javnega življenja. Se ni moglo zgoditi en teden prej ali kasneje, ampak se je moralo ravno tedaj?

Župniki poročajo nekje o 20-30% postkovidnem osipu nedeljnikov. Bržkone tistih, bolj mlačnih, a vendar v stiku z božjim Kruhom, Krvjo in Besedo, ki so se sedaj prestavili med “oddaljene” in jih bo izredno težko priklicati nazaj. To doživljam kot velik poraz za Božje in se sprašujem, koliko je tu objektivne, koliko pa tudi subjektivne odgovornosti zaradi premalo odločnosti, iznajdljivosti in poguma.

Ali vse človeštvo, vključno z verujočimi in njihovimi predstavniki, polaga končno (od)rešitev v znanost?


Epidemija nam nastavlja zanimivo ogledalo. Tam, kjer je bil nekoč oltar, je sedaj vrhunska tehnologija. Častimo jo prav po božje z vsemi atributi popolnosti, dobronamernosti, neškodljivosti in absolutne odrešilnosti. Če ima kdo pomisleke, da je znanje in védenje sodobne znanosti morda nepopolno, premalo preskušeno in ne dovolj kritično vrednoteno v pozitivnih in negativnih učinkih, je kar po teološko izobčen. Prebrali smo lahko, da »hudo greši proti ljubezni«, »daje veliko pohujšanje«; če je duhovnik, pa je tako “etično neverodostojen”, da naj verniki “ne bi več hodili k njegovim mašam”.

 

Včasih so ljudje v naravnih katastrofah in preizkušnjah več molili, se postili, zadoščevali, obhajali bogoslužja in različne pobožnosti, s procesijami, romanji in čaščenjem Najsvetejšega ter se priporočali priprošnji svetnikov. Poglobili so vero, ker so vedeli, da ni najhuje, kar človeka lahko doleti, telesna smrt, ampak duhovna. Svetemu Roku so Slovenci posvetili štiriintrideset cerkva. Vojska, kuga in lakota so naše prednike vedno spremljali in jim pomagali postavljati posvetno na svoje mesto, božje pa na Božje. Do epidemije smo uživali daljše obdobje, ko tega ni bilo, pomehkužili smo se in se začeli bati, da bomo to gotovost, v kateri ni potrebe po Bogu, izgubili. Ko se je pojavila kuga, pa nevrotično želimo ohraniti zatečeno stanje še naprej in na Božjem oltarju kot največjo rešiteljico ohraniti znanost. To stanje ni n(a)ravno, je za vero pogubno in ga bo Bog preko zakonov, ki jih je položil v naravo, vedno sesuval, saj želi človeštvu dobro. Če ne v tej, pa v naslednji epidemiji ali preizkušnji.

 

Kaj, če nas znanost ne bo mogla rešiti?

Polni napuha in strahu smo se začeli obnašati, kot da z našo znanostjo zmoremo obvladati vse hudo, kar nas doleti. Ne zavedamo se dovolj, da nam je “ugoden čas” lahko le podarjen. Ne zavedamo se, da je ta pandemija od vseh možnih in tistih, ki so se doslej zgodile, najbolj blaga in “humana” v smislu, da kosi večinoma (poudarjam: večinoma) med tistimi, ki jih življenjsko najbolj ogrožajo vse vrste resnejših infekcijskih bolezni. Prizanaša otrokom in mladostnikom, katerim pretekle epidemije otroških nalezljivih bolezni niso, večinsko prizanaša nosečnicam porodnicam, ki so bile pogoste žrtve preteklih epidemij in večinoma prizanaša delovno najbolj aktivnim in tistim, ki za svoje zdravje odgovorno skrbijo.

V covidu-19 in različicah, ki trenutno krožijo po svetu, vernik lahko razbere tudi Božjo prizanesljivost in precej nežen opomin k streznitvi. Vsak človek ve, da lahko kadarkoli pride pandemija, ki bo bistveno bolj agresivna tako po smrtnosti kot nalezljivosti in takrat znanost z razvojem cepiva ne bo samo en korak za njo, pač pa tri. Bog naj nas je obvaruje. Vsak, kdor malo ve o medicini, ve tudi, da obstaja možnost, da se lahko že v tej pandemiji pojavi različica virusa, proti kateri dosedanja cepiva ne bodo učinkovita. Bog nas tega obvaruj. In strokovnjaki vedo, da se lahko pojavi različica, ki ne bo samo imuna na sedanja cepiva, pač pa bo povzročila hujše klinične poteke bolezni pri cepljenih. Kljub temu, da je tak scenarij malo verjeten, je še vedno možen. Bog nas tudi tega obvaruj, ker si ni znam predstavljati, kako bi to svet vrglo s tečajev. Četudi bo šlo nadaljnje dogajanje naprej optimistično ob visoki precepljenosti, nimamo nobenih zagotovil, da ne bo čez nekaj mesecev prišel nov val in ugotovili, da cepiva pač časovno zelo omejeno delujejo in bo potreben četrti odmerek. Pa seveda čez nadaljnjih nekaj mesecev zaradi novega vala peti in tako naprej v nedoločeno prihodnost. Virusi so si zelo različni in zna biti, da cepljenje proti koronavirusom ne bo dolgoročno tako učinkovito, kot je npr. cepivo proti mumpsu, črnim kozam ali ošpicam. Bog nas obvaruj tudi takega poteka.

Bog nas obvaruj…


V tesnobni nevrozi po ohranjanju iluzije varnosti človeštva brez Boga, ki nam jo je jasno predočila trenutna epidemija, vidim povsem drugo poslanstvo Cerkve. Ima priliko, da svetu zopet malo vrne Boga, nam pomaga poglobiti vero in molitev, utrdi pravo upanje in razvname našo in naših bližnjih ljubezen. Da v svet, ki se preveč zanaša na znanost in premalo na Boga, zanese močan pridih ponižne prošnje zase in za vse ljudi: “Bog nas obvaruj.” Da obudi, posodobi in nadgradi stare pobožnosti pred kugo, lakoto in vojsko. Naj se iz ust vernikov sliši prej: “Reši nas, o Gospod”, kot kaj drugega. Razne pozive v smislu: “osamitev, maske, cepljenje” pa prepusti politikom, zdravnikom in epidemiologom.

Človek obrača, Bog obrne, so včasih rekli. Danes verujemo, da bo epidemijo končalo cepljenje. Pridigar bi to poimenoval nečimrnost. Kristjani se raje zanašamo na Božje usmiljenje. Vemo, kaj vse se lahko zgodi in kako hitro gre vse človekovo prizadevanje lahko po zlu, pa če je še tako dobronamerno in ima dobre obete. Doslej so naši predniki izmolili konec vsake epidemije. O tem še danes pričujejo kapelice in znamenja. Je v sodobnem katoličanu še potreba po čem takšnem?

Jošt Klemenc, dr. med.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike
Natisni Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Povezani članki