Predsednik na žaru: bolje da se šalimo, kot da se žalimo

Saj ni bilo tako hudo, mar ne? Na žaru z Borutom Pahorjem je prišel in šel, naša država se ni preobrnila na glavo. Na srečo ne v dobrem in tudi ne v slabem smislu. Rešil pa ni niti vprašanja ali je takšna odločitev predsednika dobra, zaželjena in profesionalna.

Januarska napaka predsednika Pahorja

Zastopniki stališča, da predsednik mora ohranjati privzdignjeno vlogo in položaj, so dogodku videli še en primer tega, da slovenski predsednik znižuje ugled funkciji. Kar so jasno povedali že vnaprej. A praženje ni ponudilo ničesar tako dramatičnega. To ni bil ne škandal, ne triumf. Edini pravi roast na račun predsednika nam je ponudil javnosti manj znani Uroš Kuzman.

Sicer pa se je, ne vem če ste opazili, večina šal vrtela okoli drugih gostov. Glede Pahorja smo slišali še nekaj variacij na temo Piranskega zaliva, prostovoljnega predvolilnega dela in izletov v pogovorni jezik mladih. Tudi najboljši vici niso bili na račun predsednika.

Tresla se je Opera...

Z vidika komičnosti torej ni šlo za presežek. Borut Pahor je pri večini šal na svoj račun deloval manj neprisiljeno kot smo ga vajeni. Mestoma grenak nasmešek je izdajal, da se mu šale morebiti ne zdijo najbolj smešne ali originalne. Kot bi moral pretrpeti dve uri do svojega nastopa. Morda celo slabo prenaša hec na svoj račun.

Zame sta bila vrhunca večera Zmago Sagadin in Alen Kobilica, ki sta dobro pripravljene šale znala tudi dobro podati. Izkazala se je še Eva Irgl, žal pa mi je za potencial, ki so ga imele šale Tine Maze in Helene Blagne.

Še enkrat se je pokazalo (kot že pri prejšnjih izdajah), da je težko z ducat nastopajočimi v dveh urah vzdrževati napetost humorja. To pa niti ni bil glavni namen. Ta je bil v glavnem čisto komercialen. Največja dobitnika večera sta v tem pogledu vsekakor Borut Pahor in POP TV. Sam pa bi raje izpostavil še en dosežek

Potrebujemo majčkeno Italijana v sebi

Ta se skriva v zaključnih dveh minutah predsednikovega nastopa. Opozoril je, da moramo znati sobivati ne glede na naše razlike. Te ne bodo postale manjše, s časom se bodo še povečale. Zato je bolje, da se šalimo. Najraje na svoj račun.

Od vseh naših napak, je zadrgnjenost ena očitnejših. In kot je pravilno ugotovil Lado Bizovičar, predsednik je strelovod za slovenske kolektivne nevroze. Imamo, kar si zaslužimo in on nam to pokaže. V tem smislu vidim predsednikovo potezo in dogodek kot pohvalen korak proti boljši Sloveniji.