Predsednica državnega zbora po gostilniško o “ločitvi države od cerkve”

Foto: dz-rs.si, Matija Sušnik

V petek je Mladina objavila intervju z novo predsednico državnega zbora Urško Klakočar Zupančič. V zelo sproščenem pogovoru je napletla kar nekaj svojih misli, sproti pa si je, v spregi z novinarjem, ki je svojo intervjuvanko obravnaval izrazito naklonjeno, privoščila tudi nekaj izjav, ki so povsem neprimerne za pravnico, nekdanjo sodnico in sedanjo predsednico državnega zbora.

Novinar je namreč namignil, da naj bi “Janševa vlada odlično sodelovala s katoliško cerkvijo. Dajala ji je finančno podporo, cerkev pa je vernike pri mašah svarila pred kolesarji in drugo zalego.” Novinarju se je zazdelo, da naj to ne bi bilo v skladu z razsvetljensko idejo “ločitve države od cerkve”. Mladina si je tako privoščila še en fiasko. In, mimogrede, očitno ne premorejo niti lektorjev, ki bi znali prav napisati velike začetnice, a to je že druga tema.

Klakočar Zupančičeva je brž pristavila svoj lonček novinarjevemu natolcevanju: “Država in cerkev morata biti ločeni. Ločitev države od cerkve je civilizacijska pridobitev zahodne civilizacije in tukaj ne sme biti popuščanja. Spoštujem vse veroizpovedi, spoštujem vernike, tudi institucije, a minil je čas, ko so se religije vpletale v državne zadeve, minil je čas, ko je katoliška cerkev presojala o hudosti kaznivih dejanj. Katoliška cerkev se lahko politično udejstvuje, vsaka institucija se lahko, vendar le do določene stopnje. V vrhu katoliške cerkve pri nas vendarle sedijo učeni in modri ljudje, ki so končali teološko fakulteto, ki bi morali vedeti, do kam segajo njihove pristojnosti. Če ne vedo ali pa se sprenevedajo, jim lahko slovensko ustavo razložimo še enkrat.”

Vsi se strinjamo

Prvi del njenega odgovora je pravzaprav kar obetaven. Vsi, najprej pa verske skupnosti, se strinjamo, da je treba med državo in verskimi skupnostmi narediti ločnico. Da je to civilizacijska pridobitev, je sicer res samo deloma, ker smo se vsi že v osnovni šoli učili, da imajo nekatere precej starejše zahodne demokracije še danes državno Cerkev, in to države, ki jih Slovenci, kar se stanja naše mlade demokracije tiče, lahko samo z zavistjo gledamo.

Zahodni svet je trdo, počasi, a vendarle doumel, da verskih skupnosti in države ni dobro mešati. Če se namreč zmešajo, gre to predvsem na škodo verskih skupnosti.

Civilizacijski dosežek

Kako pa ta ločitev dejansko je civilizacijski dosežek? Zahodni svet je trdo, počasi, a vendarle doumel, da verskih skupnosti in države ni dobro mešati. Če se namreč zmešajo, gre to predvsem na škodo verskih skupnosti. Najboljši pokazatelj tega pojava je trenutna vojna v Ukrajini, kjer je Ruska pravoslavna cerkev povsem izgubila kredibilnost. Njen patriarh (če si izposodim besede papeža Frančiška) služi kot ministrant ruskemu predsedniku in s tem kaže, da bo ukrajinska vojna morda postala pomembna lekcija v prihodnosti vzhodnih držav glede načela ločitve države in verskih skupnosti. Skratka, kjer država in verske skupnosti niso jasno ločene, je to po navadi zato, ker ima država apetit po izkoriščanju moralne avtoritete verskih skupnosti za utemeljevanje svojih povsem drugačnih ciljev.

Klasična partijska mentaliteta

Klakočar-Zupančičeva, na drugi strani, pa v intervjuju ni imela v mislih takšne, pravilne in potrebne ločitve, ampak klasično partijsko idejo izločitve Cerkve iz družbe, kot je to poznala prejšnja država. Že terminologija namreč pove, da si je predsednica parlamenta, ki bi rada cerkvene dostojanstvenike poučevala o Ustavi, le-to sama slabo prebrala.

Naša, moderna Ustava pač ni več socialistično izključevalna in govori o ločitvi države in “verskih skupnosti”, besede predsednice državnega zbora pa namigujejo, da kljub svoji mladostnosti na našo civilno družbo gleda skozi socialistična, zato pa zamegljena, razbita in izključujoča očala. Predsednica namreč uporablja gostilniško terminologijo “ločitve Cerkve od države”, kar je ustavno netočno, kaže pa, da pred seboj vidi eno samo versko skupnost, in to je Katoliško cerkev. Ta naj bo po njenem raje tiho.

“Rada vas imam, ampak bodite raje tiho”

In zato ne čudi, da gospa po daljšem pomaziljenem uvodu o spoštovanju in tudi zavedanju glede izražanja politične volje takoj pojasni, da to po njenem velja “le do določene stopnje”. V bistvu predsednica ne pove nič drugega kot to, da je katoličane in njihove voditelje sicer pripravljena tolerirati, ampak nas bo lažje tolerirala, če bomo tiho. Lahko bi enostavno dejala da sicer smemo govoriti, ampak da naj vseeno raje utihnemo.

V bistvu predsednica ne pove nič drugega kot to, da je katoličane in njihove voditelje sicer pripravljena tolerirati, ampak nas bo lažje tolerirala, če bomo tiho.

Skratka

Skratka, imamo novo predsednico državnega zbora, ki se je povsem po nepotrebnem skupaj z neprofesionalnim novinarjem spravila na čisto določeno versko skupnost in njenim voditeljem zaželela, da naj se “ne vtikajo” v državne zadeve. Državne zadeve pa so po njeno očitno petkovi protesti, pri katerih je sicer lahko načeloma sodeloval vsak, Katoliška cerkev pa bi očitno morala molčati.

Gospa predsednica, ki sicer apelira na izobraženost cerkvenih dostojanstvenikov, bi zato morala še enkrat premisliti, preden izreče v celofan zavito nestrpnost. Njene besede pravzaprav njo, ne pa Katoliško cerkev, postavljajo onkraj Ustave. Princip ločitve verskih skupnosti in države namreč ščiti verske skupnosti, ne njene ozke vizije družbe bolj in manj “pravih”. S svojo izjavo je, misleč, da ji “titula predsednice” omogoča tudi interpretacijo Ustave, pomembnemu delu družbe odrekla pravico do svobodnega izražanja. Skratka, diši po nekih drugih časih.

To je slab obet za bližnjo prihodnost, ker imamo na čelu državnega zbora očitno osebo, ki deli ljudi na bolj in manj prave, na tiste ki spadajo v javni diskurz, in tiste, ki naj bodo raje tiho.

Katoličani – duhovniki nismo izvzeti – smo enakopravni državljani

Ker pa tale tekst pišem duhovnik, si bom tokrat izjemoma dovolil tudi osebno noto.

Prvič, to, da se glede na moj poklic ne včlanim v nobeno politično stranko in nobene izmed njih javno ne podpiram, je moja osebna odločitev, upoštevajoč trenutno (nikakor pa zgodovinsko) voljo Cerkve glede včlanjevanja duhovnikov v politične stranke. Osebno menim tudi, da bi to bilo škodljivo za pastoralno delo Cerkve, ki mora biti tukaj za vse in vsakogar, ne glede na politična prepričanja.

Imam pa kot državljan še vedno vso pravico, da to storim. Nihče mi kot slovenskemu državljanu ne more preprečiti, da se politično udejstvujem, in kar se mene tiče, lahko na naslednjih volitvah v parlament kandidira tudi kateri izmed škofov. Pred Ustavo moramo biti vsi enaki.

Drugič, svojega političnega nazora še nikoli nisem pojasnjeval ali v zvezi z njim nagovarjal “z ambona”, ker to po mojem ni niti pametno niti smiselno. Še vedno pa lahko to storim, ne glede na to, kateri poklic opravljam in katero vero izpovedujem. Če lahko vsakdo z megafonom tuli po ljubljanskih ulicah, lahko jaz uporabim tudi cerkveni mikrofon.

Če bi me bil pri tem kdo izmed vernikov pripravljen poslušati in če bi me bil moj škof pripravljen tolerirati, je drugo vprašanje. A dokler živimo v demokraciji, si ne dovolim vzeti te pravice, lahko pa se ji odrečem sam, za dobro Cerkve in zavoljo oznanjevanja evangelija.

38 komentarjev

  1. ŠALA
    Se res zdi, da ima ta gospa ali tovarišica ex sodnica
    res nekaj težav s pojmi “LOČENOST, LOČITEV” itd.
    Morda si marsikaj predstavlja – zelo po svoje.
    Tudii “ločenost” PARLAMENTARNIH in PREHRANJEVALNIH prostorov v stavbi DZ – očitno – ni dojela . kar takoj – saj je kot vemo vsi – kar med zasedanjem med sejo DZ
    KAR NEKAJ ŽVEČILA, ČE ŽE NE RAVNO – MALICALA.
    Upam, da nima t.i. “sladkorne”: kolikor jaz vem – precej ljudi
    s t,i, “sladkorno” čuti potrebo, da bi nonstop – nekaj jedli. Konec ŠALE
    L.r.
    vztrajnik Odbora 2014,Janez Kepic-Kern, 70 let, ex OK knjižničar v LJ, nečlan strank in neformalnih združenj, nenaročen, od nikogar plačan – osebni zapis, nealkoholik sem, nekaznovan

  2. Mislim tudi, da gre pri gornjem zapisu za nerazumevanje načela o ločitvi verskih skupnosti od države. Ne gre za to, da se omejuje politične pravice klerikov, gre za to, da verske institucije ne smejo biti zlizane z državo. Verske institucije so avtonomne, a morajo delovati skladno z zakoni države, ki ni v ničemer odvisna ali podrejena verskim skupnostim. V teokratskih oblastnih sistemih pa imajo vrhovno oblast v rokah verske institucije.

    Cilj sekularne države je, da sistem oblasti ni t.i. teokracija. V teokraciji vlada duhovščina, ker se prepostavlja, da ona deluje v imenu Boga in je zato najbolj poklicana, da vlada tudi na zemlji. Teokracija je na primer Iran, kjer ima duhovščina prvo in zadno besedo v politiki, to je pri vodenju države.

    Velika Britanija, ki ima državno vero, ni teokracija in sklicevanje nanjo, češ da tam država in njena cerkev nista ločeni, je netočno. Britanska duhovščina nima nobene institucionalne vloge v britanski politiki.

    Daj cesarju, kar je cesarjevega in Bogu, kar je božjega, je dejal Jezus in s tem pokazal na različnost državnih in verskih zadev.

    Mimogrede: Verniki so v vseh strankah oziroma so volivci vseh strank, zato izrazito preferiranje določenih strank s strani verskih skupnosti ni korektno do njihovih vernikov, ki imajo različna politična prepričanja. Človek od duhovnika ne pričakuje, da mu daje politični, temveč verski nauk.

      • Rasputin, vsaj tele stranke imajo del programa, ki ni v skladu s krščansko moralo: SD, SMC, Levica, ker zagovarjajo splav. Jaz poznam samo te, so pa verjetno tudi druge, pa jih ne poznam dovolj. Nekatere stranke tudi zagovarjajo nespoštovanje zakonov o javnem zbiranju, ilegalnih imigrantih. Kristjani so vedno za spoštovanje pravičnih zakonov. In zakaj je splav napačno dejanje: ker tisti, ki so za splav tvegajo večno življenje, ne glede na to ali vanj verjamejo ali ne. Lahko ne verjameš, da se boš zaletel, če voziš po napačnem voznem pasu, ampak se boš.

      • SD in Levica bi obdavčile nabirke vernikov. So proti javnim šolam, ki niso države (večina je katoliških). V njihovi življenski filozofiji je vera opij za ljudstvo. Če naštejem samo nekaj idej in prepričanj levičarjev, ki ga udejanjajo tudi skozi politični program. Levičarji se katoličanov bojijo, ker sami prodajajo ceneno religijo, ki je že propadla.

      • Katere stranke? Vse katerim je cerkev trn v peti. Od vsega zacetka.
        Ce ne bi bilo programskega konflikta, tudi trna ne bi bilo.
        Ena od zapovedi se glasi: ne zeli svojega bliznjega blaga. Kar bi bilo v modernem jeziku: pravica do privatne lastnine.
        Ve se, kateri materi slovenskih strank to ni slo v glavo.

      • Kraljica ni duhovnik.
        Sicer pa, Britanci tiktakajo drugace, ampak tiktakajo.
        Tudi ustave nimajo in vendar so ustavna demokracija. In kraljica je prvi clovek COE in vendar je cerkev locena od drzave.
        V Franciji je drzava lastnik vseh cerkvenih objektiv, drzava daje placo duhovnikom – in vendar je cerkev locena od drzave.
        To samo kot primera za tezo, da glede „locitve cerkve od drzave“ v SLO brez veze nekaj bluzite, zaradi cisto nekega tretjega motiva.

  3. Spoh ne razumem, zakaj se tako poudarja in poveličuje okoliščina, da je bila gospa predsednica nekoč sodnica.

    Kot da ne bi vedeli, da je ob znani negativni selekciji še vedno veliko sodnikov, ki to ne bi smeli biti, kar velja za vsa sodišča, od zadnjega podeželskega do vrhovneg sodišča. Celo ustavno sodišče ni več izjema.

  4. Izgleda, da punca ni pretirano inteligentna. Če človek konča pravno fakulteto, mu to še ne daje pravice, da trapa neumnosti. In tudi ne, da ustrahuje tiste, ki ji niso všeč. Zato namreč gre v tem intervijuju. Za prikrito ustrahovanje! V tem so bili boljševiki vedno mojstri.
    Med drugim tudi v Grčiji ni ločitve Cerkve od države, pa ji zato nihče ne odreka , da so demokratična država.
    Priporočam še v branje Tomaža Štiha na to temo na portalu SIOL.net.

  5. Ko to prebiram in razmišljam, da DOHOVNIK ne bi smel v cerkvi med pridigo oznanjati, katera stranka je “taprava” in katera stranka je “potoglava”, ga primerjam z Javno TV.
    Tudi novinarji ne bi smeli govoriti – na naši Nacionalki – v svojem imenu in propagirati za TISTO-Levo stranko, ki je njm všeč.

    Tudi NOVINARJEM naj bi tako, kot duhovnikom prepovedati IZKORIŠČATI Nacionalko (ki naj bi bila last vseh nas” – v PROPAGANDO ki opeva Levico.

    Isto, kot za DUHOVNIKE, bi moralo veljati za sodnike, ki bi morali vse DRŽAVLJANE enako obravnavati…

    URŠKA je predsednica NAŠEGA parlamenta in si ga nikakor ne more olastniniti……!
    Njeno govorjenje pa pokaže, kako “mali človek” je, ker ji je oblast stopila v glavo in si misli, da bo sedaj – vse ostale lahko, kar zmerjala in jim omejevala SVOBODO GOVORA.
    Tega pa ustava res ne predpisuje!

    • In zakaj duhovnik v cerkvi ne bi smel “politizirati”?
      Politika se tice vseh in vsega, vseh druzbenih in osebnih zadev.
      Celo bi rekel, da je osnovna dolznost duhovnika, da se izjasni. Gre za kriterije kaj je prav in kaj ni prav glede na religiozni nauk, ki ga zastopa. Religija predvsem fiksira kaj je prav in kaj ne.
      Ce je v religiji zapovedano, da se npr. ne sme ubijati, pa bi drzava rekla kaj drugega, potem so ta cerkveni po sluzbeni dolznosti dolzni to na priznici razjasnit svojim vernikom. V kolikor bi bila dilema.
      V zaresnih drzavah se sicer cerkveni, religiozni nauk precej preklapa z zakoni. Ce to ni, ima druzba problem.

      • Peter Klepec, očitno ne ločiš med politiziranjem in moraliziranjem. Cerkev seveda lahko in mora širiti svoj moralni nauk, svojim “ovčicam” pa mora prepustiti, da ravnajo po svoji vesti. Če jim duhovnik lahko določa politične stranke, ki jih smejo ali morajo voliti, kje se potem to konča? V popolni podrejenosti vernikov svojim duhovnom?!

      • Med politiziranjem in moraliziranjem je tezko lociti. Sploh pa fajmoster razlaga svoje videnje in nicesar ne ukazuje, vsak lahko dela in voli kar hoce.

  6. Re: pristojnosti
    V drzavni upravi imajo “pristojnosti” izkljucno drzavni organi in drzavni funkcionarji. Drug nobeden, ne drzavljani, ne ne-drzavne institucije.
    Cerkveni funkcionarji torej sploh ne morejo prekoracevati svojih drzavnih pristojnosti, ker jih sploh nimajo.
    Seveda pa lahko imajo svoje mnenje in svobodo izrazanja. Tako kot vsi drzavljani. In s tem seveda imajo svoj indirekten vpliv na politiko. Koliko ljudi jih poslusa, je povsem irelevantno. Nek novinar, filozof, kulturnik itd. ima lahko preko medijev se veliko vecjo avdienco, pa tudi ni omejen v svoji svobodi izrazanja mnenja. Temu se pravi demokracija. In ce nek politik, ki ima funkcijo v drzavni upravi temu nasprotuje, je to znak avtokracije. Take blondinka se tega ne zaveda, ali je pa po naturi nagnjena k avtokraciji.

    • Peter Klepec, ali ti vsem tvojim znancem, za katere predvidevam, da imajo različna politična prepričanja, vsiljujeješ svoje politično prepričanje, ker je po tvojem mnenju edinozveličavno?

      Tudi za duhovnika velja, da njegovo politično prepričanje ni absolutno edinozveličavno prepričanje. Tudi verniki imajo različna politična prepričanja. Na duhovščini je, da širi moralni nauk, ne politični. Če imajo ljudje moralni kompas, praviloma ne bodo volili strank, ki morda delujejo v nasprotju z njihovo moralo. Duhovščina mora vernikom vcepiti versko moralo, ki naj jim bo vodnik tudi v političnih opredelitvah. Politično agitiranje pa ni naloga duhovščine.

      • “Politično agitiranje pa ni naloga duhovščine.”
        *******

        Seveda to ni naloga duhovščine. Zato duhovniki med opravljanjem duhovniške službe tega ne počnejo.

        Imajo pa slovenski duhovniki, enako kot vsi ostali slovenski državljani, ustavno zagotovljeno temeljno človekovo pravico, da smejo razpravljati o politiki.
        Namreč, vsak duhovnik ima enako pravico kot vi, da svobodno in javno izraža svoje mnenje o širšem in ožjem družbenem dogajanju, katerega sestavni del predstavlja tudi politika.

      • 39. člen
        (svoboda izražanja)
        Zagotovljena je svoboda izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja. Vsakdo lahko svobodno zbira, sprejema in širi vesti in mnenja.

      • Zgubljate se v „besedah“. „Politicno agitiranje“ je lahko prav vse, vsaka tema, ki je obenem tema politike.
        Povejte katera druzbena tema ni „politika“?
        Cerkev se politiki sploh ne more izogniti, ce hoce ostat zivljenska.

  7. Na žalost skoraj nihče ne ve kaj je ločitev države in Cerkve. Vladarji so v preteklosti imenovali cerkvene voditelje in so jih, ker so bili izobraženi in spodobni imenovali tudi kot državne upravitelje. Ker se je država vmešavala v cerkvene zadeve, so oboji ugotovili, da to ni dobro, zato so zadeve ločili. Po drugi svetovni vojni, se je duhovščina izločila iz javnih funkcij. To pa še ne pomeni, da se je cerkev izločila iz kritičnega odnosa in lobiranja. Če nekdo razume, da se vse vrste vernikov, kakorkoli so organizirane, ne smejo svobodno izražati o družbenih zadevah, potem jim tudi ni treba plačati dela davkov.

  8. Mislim, da bi morala slovenska cerkev tukaj jasno odreagirati in zapovedati vsem duhovnikom, da ob ppridigah redno omenijo ljudem, da je njihova vloga v življenju tudi politična, saj tudi na ta način kažemo vrednote, za katere se trudimo. In zato naj duhovniki javno na prižnici omenijo tiste politične stranke, ki podpirajo naše vrednote ter nagovorijo ljudi, da je smiselno podpreti te stranke. In bi jih kar konkretno naštel. In to predvsem zato, da tem levičarjem enkrat za vselej pokažemo, da nima nihče v tej državi pravice govoriti duhovnikom, kaj lahko povedo med pridigo in kaj ne. Živimo v svobodni državi, kjer imamo vsi pravico do svobodne besede. Tudi duhovniki. In tako bomo tudi jasno pokazali, kaj pomeni ločenost cerkvene oblasti od države. Ker svoboda govora nima nobene zveze z ločenostjo obeh institucij.

      • Sveta nedolznost! Raje poglejte variante „locitve“ po raznih drzavah, kjer so ze davno razcistili ta pojem in vec ne debatirajo o tem.
        Problem je, da v SLO zanalasc ni tocno doloceno, tako da je mozno vsak primer posebej razlicno interpretirat.

    • Problem v SLO je, da komaj kdo sploh ve, za kaj se katera stranka zavzema. Ne gre za vsebino, ampak za nase in vase. In nikogar ne moti, da se vsebina menja, „nasi“ pa ostajajo iz generacije v generacijo. Stari starsi so bili ultra antikapitalisti, vnuki so pa ultra kapitalisti. Podobno je na tki desni, kjer se tare vse sorte „nasprotnikov“, od rasistov do „svetnikov“.

  9. Adam Smith je napisal: obstaja neproduktiven kapital, ki ga predstavljajo vojska, plemstvo in farji. Humanistična država dodaja: civilizacijska pridobitev je razpolaganje s svojim telesom, svobodno izražanje lastnega uma in odgovarjanje za neizpolnitev dolžnih ravnanj. Katera dolžna ravnanja je izpolnila cerkev?

  10. Mladino so pozitivno naši katoliški predniki vzgajali – na več načinov: DOMA, V CERKVI, V ŠOLI, V POLAH ZA POKLIC IN V – KATOLIŠKIH DRUŠTVIH..

    Menjave kadrov na vrhu so že potrebne, samo ne takih, ki so OK. L.r. Janez KK
    p.s. nadomeščanje dobrih s slabšimi, ali kaj ?
    POLITIKA JE MED VOJNAMA – ZAMENJEVALA, SELILA IZ KRAJA V KRAJ – CELO – UČITELJE.
    Zaradi premestitve priljubljene katoliške “ORLICE” učiteljice Minke ŽIROVNIK iz Šenvida v Kropo –
    so starši celo ORGANIZIRALI ŠTRAJK IN NEKAJ DNI NISO POŠILJALI OTROK V ŠOLO.
    JAZ KONČUJEM KNJIGO O VRLIH NAŠIH SLOVENSKIH KATOLIŠKIH PREDNIKIH
    O KATOLIŠKIH POLITIKIH IN O NJIH “ORLIH” in ZVEZAH KAT. FANTOV IN DEKLET.
    Tudi “RECEPT” – za dosego res velike podpore politični stranki med prebivalstvom – JE – ZNAN.
    TERJA PA PRECEJ LET VZTRAJNEGA, KONTINUIRANEGA ŽIVEGA DELA Z MLADINO, Z VSEMI.
    SDS – NAJ MIRNO – razvija zanesljiv, pozitiven program – kot doslej – pa bo s SDS zavnaprej – vse OK.
    Predvojna dr. Koroščeva zelo OK katoliška SLS je imela po terenu
    – t.i. ZAUPNIKE, RES ZANESLJIVE NOSILNE ČLANE.
    – SLS -JE IMELA NAJPREJ ZA OPORO “ORLE”- DO LETA 1929.
    Po tem letu in do 2. vojne pa je imela ZVEZE FANTOV in ZVEZE DEKLIŠKIH KROŽKOV, s katerimi je intenzivno delala: telovadno, izobraževalno itd.
    In na tak način je SLS OZ. dr. Korošec dec. 1938 – dobil težko ponovljivih 78% na POŠTENIH VOLITVAH.
    Toliko – na kratko.
    PRIROČNIK ZA POZITIVNO VZGOJO MLADINE IN TUDI ZA VZPOSTAVITEV MOČNE DRUŠTVENE PODPORE STANKAM JE knjiga pravil za katoliško mladino z naslovom “ZLATA KNJIGA ORLOV” avtorja Franca TERSEGLAVA. iZŠLA LETA 1910. Dobi se jo v NUK in v MKL-SLOVANSKI KNJIŽNICI V LJ.
    :L.r.
    vztrajnik Odbora 2014,Janez Kepic-Kern, 70 let, ex OK knjižničar v LJ, nečlan strank in neformalnih združenj, nenaročen, od nikogar plačan – osebni zapis, nealkoholik sem, nekaznovan

Komentiraj