Predsednica državnega zbora po gostilniško o "ločitvi države od cerkve"

Foto: dz-rs.si, Matija Sušnik


V petek je Mladina objavila intervju z novo predsednico državnega zbora Urško Klakočar Zupančič. V zelo sproščenem pogovoru je napletla kar nekaj svojih misli, sproti pa si je, v spregi z novinarjem, ki je svojo intervjuvanko obravnaval izrazito naklonjeno, privoščila tudi nekaj izjav, ki so povsem neprimerne za pravnico, nekdanjo sodnico in sedanjo predsednico državnega zbora.

Novinar je namreč namignil, da naj bi “Janševa vlada odlično sodelovala s katoliško cerkvijo. Dajala ji je finančno podporo, cerkev pa je vernike pri mašah svarila pred kolesarji in drugo zalego.” Novinarju se je zazdelo, da naj to ne bi bilo v skladu z razsvetljensko idejo “ločitve države od cerkve”. Mladina si je tako privoščila še en fiasko. In, mimogrede, očitno ne premorejo niti lektorjev, ki bi znali prav napisati velike začetnice, a to je že druga tema.

Klakočar Zupančičeva je brž pristavila svoj lonček novinarjevemu natolcevanju: “Država in cerkev morata biti ločeni. Ločitev države od cerkve je civilizacijska pridobitev zahodne civilizacije in tukaj ne sme biti popuščanja. Spoštujem vse veroizpovedi, spoštujem vernike, tudi institucije, a minil je čas, ko so se religije vpletale v državne zadeve, minil je čas, ko je katoliška cerkev presojala o hudosti kaznivih dejanj. Katoliška cerkev se lahko politično udejstvuje, vsaka institucija se lahko, vendar le do določene stopnje. V vrhu katoliške cerkve pri nas vendarle sedijo učeni in modri ljudje, ki so končali teološko fakulteto, ki bi morali vedeti, do kam segajo njihove pristojnosti. Če ne vedo ali pa se sprenevedajo, jim lahko slovensko ustavo razložimo še enkrat.”

Vsi se strinjamo


Prvi del njenega odgovora je pravzaprav kar obetaven. Vsi, najprej pa verske skupnosti, se strinjamo, da je treba med državo in verskimi skupnostmi narediti ločnico. Da je to civilizacijska pridobitev, je sicer res samo deloma, ker smo se vsi že v osnovni šoli učili, da imajo nekatere precej starejše zahodne demokracije še danes državno Cerkev, in to države, ki jih Slovenci, kar se stanja naše mlade demokracije tiče, lahko samo z zavistjo gledamo.
Zahodni svet je trdo, počasi, a vendarle doumel, da verskih skupnosti in države ni dobro mešati. Če se namreč zmešajo, gre to predvsem na škodo verskih skupnosti.

Civilizacijski dosežek


Kako pa ta ločitev dejansko je civilizacijski dosežek? Zahodni svet je trdo, počasi, a vendarle doumel, da verskih skupnosti in države ni dobro mešati. Če se namreč zmešajo, gre to predvsem na škodo verskih skupnosti. Najboljši pokazatelj tega pojava je trenutna vojna v Ukrajini, kjer je Ruska pravoslavna cerkev povsem izgubila kredibilnost. Njen patriarh (če si izposodim besede papeža Frančiška) služi kot ministrant ruskemu predsedniku in s tem kaže, da bo ukrajinska vojna morda postala pomembna lekcija v prihodnosti vzhodnih držav glede načela ločitve države in verskih skupnosti. Skratka, kjer država in verske skupnosti niso jasno ločene, je to po navadi zato, ker ima država apetit po izkoriščanju moralne avtoritete verskih skupnosti za utemeljevanje svojih povsem drugačnih ciljev.

Klasična partijska mentaliteta


Klakočar-Zupančičeva, na drugi strani, pa v intervjuju ni imela v mislih takšne, pravilne in potrebne ločitve, ampak klasično partijsko idejo izločitve Cerkve iz družbe, kot je to poznala prejšnja država. Že terminologija namreč pove, da si je predsednica parlamenta, ki bi rada cerkvene dostojanstvenike poučevala o Ustavi, le-to sama slabo prebrala.

Naša, moderna Ustava pač ni več socialistično izključevalna in govori o ločitvi države in “verskih skupnosti”, besede predsednice državnega zbora pa namigujejo, da kljub svoji mladostnosti na našo civilno družbo gleda skozi socialistična, zato pa zamegljena, razbita in izključujoča očala. Predsednica namreč uporablja gostilniško terminologijo “ločitve Cerkve od države”, kar je ustavno netočno, kaže pa, da pred seboj vidi eno samo versko skupnost, in to je Katoliško cerkev. Ta naj bo po njenem raje tiho.

“Rada vas imam, ampak bodite raje tiho”


In zato ne čudi, da gospa po daljšem pomaziljenem uvodu o spoštovanju in tudi zavedanju glede izražanja politične volje takoj pojasni, da to po njenem velja “le do določene stopnje”. V bistvu predsednica ne pove nič drugega kot to, da je katoličane in njihove voditelje sicer pripravljena tolerirati, ampak nas bo lažje tolerirala, če bomo tiho. Lahko bi enostavno dejala da sicer smemo govoriti, ampak da naj vseeno raje utihnemo.
V bistvu predsednica ne pove nič drugega kot to, da je katoličane in njihove voditelje sicer pripravljena tolerirati, ampak nas bo lažje tolerirala, če bomo tiho.

Skratka


Skratka, imamo novo predsednico državnega zbora, ki se je povsem po nepotrebnem skupaj z neprofesionalnim novinarjem spravila na čisto določeno versko skupnost in njenim voditeljem zaželela, da naj se “ne vtikajo” v državne zadeve. Državne zadeve pa so po njeno očitno petkovi protesti, pri katerih je sicer lahko načeloma sodeloval vsak, Katoliška cerkev pa bi očitno morala molčati.

Gospa predsednica, ki sicer apelira na izobraženost cerkvenih dostojanstvenikov, bi zato morala še enkrat premisliti, preden izreče v celofan zavito nestrpnost. Njene besede pravzaprav njo, ne pa Katoliško cerkev, postavljajo onkraj Ustave. Princip ločitve verskih skupnosti in države namreč ščiti verske skupnosti, ne njene ozke vizije družbe bolj in manj “pravih”. S svojo izjavo je, misleč, da ji “titula predsednice” omogoča tudi interpretacijo Ustave, pomembnemu delu družbe odrekla pravico do svobodnega izražanja. Skratka, diši po nekih drugih časih.

To je slab obet za bližnjo prihodnost, ker imamo na čelu državnega zbora očitno osebo, ki deli ljudi na bolj in manj prave, na tiste ki spadajo v javni diskurz, in tiste, ki naj bodo raje tiho.

Katoličani – duhovniki nismo izvzeti – smo enakopravni državljani


Ker pa tale tekst pišem duhovnik, si bom tokrat izjemoma dovolil tudi osebno noto.

Prvič, to, da se glede na moj poklic ne včlanim v nobeno politično stranko in nobene izmed njih javno ne podpiram, je moja osebna odločitev, upoštevajoč trenutno (nikakor pa zgodovinsko) voljo Cerkve glede včlanjevanja duhovnikov v politične stranke. Osebno menim tudi, da bi to bilo škodljivo za pastoralno delo Cerkve, ki mora biti tukaj za vse in vsakogar, ne glede na politična prepričanja.

Imam pa kot državljan še vedno vso pravico, da to storim. Nihče mi kot slovenskemu državljanu ne more preprečiti, da se politično udejstvujem, in kar se mene tiče, lahko na naslednjih volitvah v parlament kandidira tudi kateri izmed škofov. Pred Ustavo moramo biti vsi enaki.

Drugič, svojega političnega nazora še nikoli nisem pojasnjeval ali v zvezi z njim nagovarjal “z ambona”, ker to po mojem ni niti pametno niti smiselno. Še vedno pa lahko to storim, ne glede na to, kateri poklic opravljam in katero vero izpovedujem. Če lahko vsakdo z megafonom tuli po ljubljanskih ulicah, lahko jaz uporabim tudi cerkveni mikrofon.

Če bi me bil pri tem kdo izmed vernikov pripravljen poslušati in če bi me bil moj škof pripravljen tolerirati, je drugo vprašanje. A dokler živimo v demokraciji, si ne dovolim vzeti te pravice, lahko pa se ji odrečem sam, za dobro Cerkve in zavoljo oznanjevanja evangelija.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike