Praznik povezanosti z našimi predniki, katerih pokončnosti se lahko zahvalimo, da smo danes lahko to, kar smo

POSLUŠAJ ČLANEK

Danes, 15. septembra, praznujemo državni praznik, Dan vrnitve Primorske k matični domovini. Praznik spominja na 15. september 1947, ko je bila uveljavljena v mirovna pogodba, ki je takratni Jugoslaviji, in s tem tudi Sloveniji, dodelila velik del Primorske.

»Danes je Primorska zgled sožitja in solidarnosti med ljudmi. Nesebična pomoč in sodelovanje temeljita na dialogu, skupnih projektih in zavezi k spoštovanju demokratičnih vrednot, na katerih stoji naša družba. Ponosen sem na kulturne in gospodarske uspehe Slovencev v Italiji in vesel, da njihova vez z matično domovino ostaja trdna,« je med drugim v svoji poslanici zapisal predsednik vlade Robert Golob.

Svoje razmišljanje ob tem prazniku so za Domovino delile eminentne osebnosti primorske inteligence.

Praznik veselja in hvaležnosti

Primorski novinar, publicist in urednik tednika Domovina Tino Mamić uvodoma pove: »Praznik vrnitve Primorske, ki ga je uvedla desnosredinska vlada (2005), ima velik pomen, ker je, kljub zgodovinskemu pomenu, postal vseslovenski in vseprimorski. Tako smo se začeli bolj zavedati, da je Slovenija pomorska država in da so Slovenci v Tigru bili prvi borci proti fašizmu na svetu. Okupirane Primorce je vedno bodrila in opogumljala tudi osrednja Slovenija, zato gre za vseslovenski praznik. Pomislimo tudi na 100.000 Primorcev in Istranov, ki so v času fašizma morali v svet in v osrednjo Slovenijo – danes imamo zato primorske priimke v praktično vsaki slovenski občini.«

Zgodovinar dr. Renato Podbersič za Domovino oriše zgodovinsko situacijo z naslednjimi besedami: »Po pariški mirovni pogodbi (1947) so svetovni oblastniki posegli v stoletja enoten kulturni, gospodarski in politični prostor ter ga boleče razdelili z novo državno mejo med tedanjo Jugoslavijo in Italijo. Naše prednike na Goriškem je nova meja zelo prizadela, kar naenkrat so bili ločeni od stoletnega središča v Gorici. Poleg tega je umetno postavljena meja potekala neživljenjsko in nikakor ni sledila niti nacionalnim delitvam. Državna meja je bila do Videmskega sporazuma (1955) praktično nepredušno zaprta, ponekod tudi z bodečo žico. Jugoslovanski graničarji so na meji streljali na tiste nesrečnike, ki so bežali v ›gnili kapitalizem‹. Italijani pa tam niso streljali, meje še prav varovali niso.«

 

Dr. Matic Batič, primorski zgodovinar, ki se med drugim ukvarja z zgodovino severnojadranskega območja med obema svetovnima vojnama, poudari, da je dan vrnitve Primorske k matični domovini zanj praznik veselja in hvaležnosti, da sme kot Slovenec na Primorskem svobodno živeti svojo slovensko identiteto. »Marsikje po svetu za pripadnike različnih narodov danes to ni nekaj samoumevnega, še toliko manj bi se to zdelo samoumevno našim prednikom, ki so bili v času italijanske oblasti izpostavljeni procesu načrtnega etnocida. Obenem je zame to tudi praznik povezanosti z našimi predniki, katerih pokončnosti se lahko zahvalimo, da smo danes lahko to, kar smo,« doda dr. Batič.

Oba sogovornika pa govorita o veselju, ponosu in hvaležnosti. Tako dr. Podbersič poudari: »Ponosen sem, da sem Goričan, Primorec. Vsak dan, vedno znova, že celo življenje.« Dr. Matic Batič v povezavi s tem podčrta pomen zgleda številnih primorskih katoličanov, duhovnikov in laikov, ki so kljub težkim in na videz brezupnim razmeram ohranili zvestobo narodu in veri, ne da bi se pri tem odrekli drugim moralnim vrednotam. Zaključi z mislijo: »Njihovo žrtev razumem kot zavezo, da to dediščino ohranim in prenesem naprej. Izzivi, s katerimi se danes v dobi t. i. tekoče moderne sooča narodna identiteta, so seveda drugačni, a prav tako zahtevni, in nanje bomo morali najti odgovor, če želimo preživeti kot skupnost.«

Zgodovina in politika

Tino Mamić pa opozori tudi, da je žal onkraj meje ostalo še vedno še enkrat toliko Primorcev, kot se jih je leta 1947 vrnilo k matici. Pri tem seveda ne moremo mimo zgodovinske kritike, saj bi Trst, če bi Slovenijo leta 1945 namesto partizanov obvladovali demokratično usmerjeni odporniki, verjetno pripadel Sloveniji namesto Italiji.

Erika Jazbar, rojena Goričanka, ki dela kot novinarka na RAI v Trstu in predstavlja enega izmed stebrov zamejske kulture in inteligence, je za Domovino zapisala naslednje: »Za del narodnega telesa, ki mu pripadam, spominja 15. september na neravno srečne dni, ko se je v zgodovinsko Goriško zarezala meja, mesto je ostalo brez naravnega zaledja, izgubili smo tudi vrsto kakovostnih kadrov, ker so bili brez italijanskega državljanstva. Zgoščeno 20. stoletje je v zadnjih desetletjih začelo popuščati na intenzivnosti, obetajo se nam menda drugačni časi. Za slovenski narod pa je 15. september praznik, ko je Primorska tudi formalno pripadla matični domovini. Južnim Tirolcem na primer to ni uspelo, zato so tudi najmočnejša narodna manjšina v Italiji. Ob današnjem prazniku bi spomnila na bogastvo slovenske duše, ki premore tudi Mediteran, spomnila bi na Oglej, soline, tržaški Sveti Just, Matajur in Sočo. Na to, kar imamo, če razširimo obzorje na vse zemljepisne, jezikovne, človeške odtenke slovenstva.«

Dr. Renato Podbersič zaključi svoje misli: »Primorska te dni praznuje in prav je tako! Toda nekateri ob tem ne morejo brez mahanja z rdečimi zvezdami in zastavami propadle jugoslovanske države. Žal jim ob tem prepogosto asistirajo tudi slovenske državne in krajevne oblasti, ki še vedno gojijo kult večne neminljivosti in vere v odrešenje dialektičnega materializma.« Podobno zaključi tudi Tino Mamić, ki pravi, da si želi, da bi se počasi končalo zlorabljanje spomina na primorskega Tigra in partizanstvo: Primorci so se borili za Slovenijo, ne pa za rdečo zvezdo in Josipa Broza Tita. 

 

Izbrano za naročnike
Še niste naročnik Domovine? Obiščite našo naročniško stran
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Prihajajoči dogodki

OCT
06
Prvi petek
06:30 - 07:30
OCT
06
Za junake / FKK 1
19:30 - 21:30