Pranje iranskega perila preko NLB: 7 let zarote molka ali zadnja vrata do »srca zveri«

Kratka zgodovina samostojne Slovenije je sicer polna afer, ampak Irangate – pranje iranske milijarde preko NLB - ima vse, da postane mati čisto vseh.

Ne (zgolj) zaradi šokantnega spoznanja, da lahko država pod mednarodnim embargom preko državne banke članice EU opere neomejeno količino kontaminiranega denarja, brez da katerikoli njen državni organ trene z očesom. Irangate je mnogo, mnogo več kot to. Je učna ura iz mafijskega delovanja, praktični vpogled v modus operandi struktur, ki Slovenijo v ukleščeni pesti stiskajo do zadnje kapljice njenega rodovitnega soka.

Da ne gre le za denar, nakazuje kar nekaj znakov. Najprej je tu dolgih sedem let zarote molka. Mar je res mogoče, da v državi, kjer novinarji sodno pošto osovraženim politikom in tajkunom preberejo preden doseže njihov nabiralnik, reporterka pa ob šestih zjutraj v popolni maski in frizuri živahno poroča izpred hiše odpadnika, obtoženega pedofilije, o tej zgodbi iz medijev tako dolgo ne izvemo praktično ničesar?!?

Ob vsem tem cvetu raziskovalnega novinarstva, zbranega v pregovorno visoko cenjenem »raziskovalnem tisku« tipa Dnevnik, Delo in Mladina?!?

In pa vodilni bančniki … mar res razsaja nekakšna bakterija, ki se zažre v banksterske možgane in med njimi povzroča splošno amnezijo? Sami genialci, državna finančna elita, a zgolj nekaj let kasneje o stranki, ki generira 5 odstotkov celotnega prometa največje državne banke, nihče nič ne ve, se nič ne spomni ali ni bil obveščen?!?

Koga imajo ti ljudje za norca? zakaj jim Slovenci to hinavsko zasmehovanje zdrave pameti navadnih ljudi spregledamo in zakaj lutke z njihovimi podobami ne visijo s Tromostovja, kot so nekoč lutke političnih nepomembnežev z Dravskega mostu?!?

Irangate je učna ura iz mafijskega delovanja, praktični vpogled v modus operandi struktur, ki Slovenijo v ukleščeni pesti stiskajo do zadnje kapljice njenega rodovitnega soka.

To so tisti, ki »lahko uredijo«

Še bolj kot to, pa je bistveno vprašanje, kdo je Irancem omogočil, da neopazno in brez državnega nadzora čez kobajagi resno evropsko banko perejo denar kakorkoli se jim zahoče.

Mar res kdo kupi, da je anonimni Iraj Farrokhzadeh prikorakal na okence poslovalnice NLB ter pri uslužbenki s 600 evri plače odprl račun z več desetmilijonskim vstopnim nakazilom, v zahvalo pa ga je ta oprostila še bančnih provizij?!?

Tudi slepcu na razstavi slik mora biti jasno, da je tem gospodom nekdo, najverjetneje stari znanec s skupno zgodovino in vzpostavljenim zaupanjem, zagotovil, da bo prav ta banka za njihov posel več kot ustrezna, da je za vse poskrbljeno in prav z ničemer ne bo nobenega problema. Ter seveda za svojo »uslugo« pobral mastno provizijo; strokovnjaki pravijo v višini 40 do 60 % pretočenega denarja.

Ampak kdo za vraga bi se v tej državi pajdašil z iranskimi bradateži, katerih se izogiba ves demokratični svet?

Po odgovor ni treba predaleč v zgodovino. Dovolj je osvežiti spomin na gibanje neuvrščenih, še bolje pa se vrniti v čas tik pred razpadom SFRJ – v leto 1989.

Zakaj je v jugoslovansko-iranskih odnosih ta letnica vredna omembe, nam v nekem intervjuju najbolj plastično razloži nekdanji veleposlanik v Iranu, dr. Jožef Kunič.



Embargo? Sporazum?! Posel?!? Pobuda Ljubljanske banke?!?! Tristo kosmatih udbovcev, mar gre res za leto 89' in ne za 10'?!?!?!

Ampak če vprašate banksterje - ali še bolje – tiste, ki so jih na pozicije nastavili (in s tem ne mislim premierskih nebogljencev), gre seveda za golo naključje.

Sicer se točno ne spomnijo, a Janko Smole, nekdanji minister za finance Socialistične federativne republike Jugoslavije, je že vrsto let pokojni, Ljubljanska banka pa je vedno poslovala "strokovno, neodvisno in brez vmešavanja kakršnihkoli služb". Sploh pa ne tistih, ki jih razni Janše in Omerze v svojih "blodnjah" označujejo z izrazi »zločinska tajna politična policija«, krajše UDBA.

In operativci, ki naj bi v fikciji te zlovešče komunistične pošasti delovali, so seveda enaindevetdesetega pospravili kovčke in odšli domov. Naslednjih petindvajset let so okopavali vrtičke, poslušali ptičje petje in skrbeli, da jim solate niso pojedli hrošči, polži, uši in drugi zajedavci.

No, na nek način so počeli ravno to.

Ne umaknite oči in ušes. Od medijev, politikov in navsezadnje skorumpiranih državnih organov zahtevajte, da aferi Irangate pridejo do dna.

Ne pustite, da Irangate pometejo pod preprogo!

Zato, dragi Slovenci, je afera Irangate izjemnega pomena za razkritje, kdo v tej državi v resnici vlada, bolje rečeno - sprejema odločitve. Irangate ima potencial, da postane »backdoor« – zadnja vrata do "srca zveri". Prav zato bodo naredili vse, da jo utišajo in obenem onemogočijo tiste, ki so odkrili zadnja vrata do slovenskega mafijskega podzemlja.

Prav zato ne umaknite oči in ušes. Od medijev, politikov in navsezadnje skorumpiranih državnih organov zahtevajte, da aferi pridejo do dna. Ne potihem, za zaprtimi vrati uradnih institucij, ampak javno, glasno, pod nadzorom davkoplačevalcev – vi ste namreč njihov največji sponzor.

Gre za vaš denar in banko, ki vam jo slikajo kot vašo, a je v resnici njihova že od vsega začetka – prvega in vseh ostalih rojstev, ki so po njihovih rabatih sledila.