NLB(ankomata) ne dajo: zver, ki še vedno lomasti po Slovenskem

Rok Novak
3

»Srce zveri« je skovanka, ki jo je leta 2011, v javno razpravo kot poimenovanje za največjo slovensko banko NLB, vnesel sociolog dr. Urban Vehovar.

Zver, ki jo je opisoval, so politično-gospodarske elite, ki so zaradi površne in plitke tranzicije v Sloveniji ohranile spone moči in vpliva. Srce te zveri naj bi bila po Vehovarjevih besedah politizirana banka, ki je tem privilegirancem zagotavljala dostop do denarnih tokov.

Finančna kriza je razgalila (ne)delovanje slovenskega bančnega sektorja, državljani pa smo se vmes lahko načudili zgodbam o tem, kako so se krediti v preteklosti posvečenim dajali kar »na dobro ime«. Vehovarjeva metafora se je tako izkazala za precej ustrezen opis.

Bomo zveri iztrgali srce?

Slovenske davkoplačevalce je nato med leti 2011 in 2014 reševanje bančnega sektorja stalo več milijard evrov (največ, okoli 2,7 milijarde evrov, v primeru NLB). Kaj smo se naučili? Kaj bo v prihodnje drugače? Se lahko kljub tem in drugim stroškom finančne krize veselimo vsaj smrti zveri? Bomo končno iztrgali zveri srce, kot je pred leti pozival Vehovar?

To bi lahko storili. Bančni sektor bi lahko v celoti privatizirali in s tem naredili enega ključnih korakov naprej v slovenski tranziciji. S kupninami bi lahko povrnili tudi velik del med krizo nastalega stroška davkoplačevalcem. Z ekonomskega vidika namreč razloga, da bi država v bankah morala imeti lastniški delež, ni prav nobenega.

Kot lekcijo zadnje krize bi lahko vzeli tudi to, da je koncept sistemskih bank, katerih propada ne moremo nikoli dopustiti (»too big to fail«), nevaren in sproža moralni hazard.

Banke niso naravni monopol, konkurenčnih ponudnikov lahko že zdaj na našem trgu opazite precej – poglejte vendar, še sindikati imajo svojo banko! Bančne storitve tudi nimajo lastnosti javne dobrine, da bi nas skrbelo, da jih trg ne bo ponudil, ali da jih bo preizčrpavanje uničilo, kot je lahko skrb pri nekaterih naravnih resursih, ki jih države z namero zagotoviti možnost trajnostne rabe regulirajo.

Monetarne politike (ki vpliva na kreditno politiko banke) pa tako ali tako ne moremo upravljati preko NLB, ampak je že od vstopa v evrsko območje odvisna od Evropske centralne banke. Tisti, ki fantazirajo o tem, da državno banko potrebujemo, da bo zagotovila finance slovenskemu gospodarstvu, tako govorijo neumnosti. Razen, če imajo v mislih koruptivno zagotavljanje financ, ali spodbujanje banke k drugim poslovno neustreznim potezam. Oboje za davkoplačevalce ni sprejemljiv scenarij, še manj pa argumentacija za ohranitev lastništva.

Sistemske banke – moralni hazard

Kot lekcijo zadnje krize bi lahko vzeli tudi to, da je koncept sistemskih bank, katerih propada ne moremo nikoli dopustiti (»too big to fail«), nevaren in sproža moralni hazard. Spodbuja namreč kazinokapitalizem z davkoplačevalskim denarjem, saj bančniki vedo, da bo ob morebitni krizi pač davkoplačevalec prevzel račun.

Takšen moralni hazard bi lahko odpravili na primer z jasno ustavno zavezo k nereševanju gospodarskih subjektov z davkoplačevalskim denarjem. Korenček in palica. Dobiček in izguba. Tržni sistem je odvisen od signalov, ki smotrne naložbe spodbudijo in nas od nesmotrnih odvrnejo. Ko država vskoči in te signale odpravi, se akterji pač ne obnašajo smotrno. To bi lahko prepoznali in poskrbeli, da naslednjič ne ponovimo iste napake.

A kaj takšnega se seveda ni zgodilo. Ustavne zaveze so ostale v mokrih sanjah peščice liberalcev, namesto privatizacije pa je prišlo celo do nacionalizacije, kar je politizacijo bank še utrdilo.

Ustavne zaveze so ostale v mokrih sanjah peščice liberalcev, namesto privatizacije pa je prišlo celo do nacionalizacije, kar je politizacijo bank še utrdilo.

Miniranje prodaje na vsak način

In vendar je za trenutek kazalo, da bo zver vseeno morda ob svoje srce. V Evropski uniji namreč veljajo pravila o državnih pomočeh. Države ne smejo kar tako, kakor se jim zljubi, izkrivljati trga in izbirati poražencev in zmagovalcev. Evropska komisija je zato od Slovenije ob dokapitalizacijah hkrati zahtevala, da banke v prihodnje privatizira.

A proces privatizacije že od začetka spremlja miniranje, kakršnega smo vajeni v vseh privatizacijskih procesih v Sloveniji. Najprej zavlačevanje, potem odločitev, da se banke ne proda v celoti, temveč da država ohrani kontrolni delež (25 odstotkov in ena delnica). V zadnjih tednih pa so k temu dodali še statutarno spremembo, ki morebitnim investitorjem tudi izrecno onemogoča, da bi pridobili delež večji od državnega.

Kaj torej ponujamo morebitnim kupcem? Priložnost za manjšinsko portfeljsko naložbo v državnem podjetju z vprašljivo zgodovino in nerazčiščenimi primeri na sodišču (v mislih imam tako hrvaške varčevalce LB kot razlastninjene delničarje NLB). Pri čemer so lahko ti morebitni investitorji v zadnjih nekaj letih opazovali, kako so se s podobnimi naložbami v NLB že opekli najprej lastniki belgijske KBC (ki je svoj delež tekom krize z ogromno izgubo prodala nazaj državi) in nato še majhni delničarji, ki so jim delnice ob dokapitalizaciji enostavno odvzeli. Res mamljivo, kajne?

Posledica tako zgrešenega pristopa k privatizaciji bo seveda zelo nizka iztržena cena na delnico. Po odzivih iz finančne skupnosti sodeč je mešetarjenje zadnjih dveh vlad ceno delnice, ki so jo vlagatelji pripravljeni plačati, zbilo nekje za 30 odstotkov (v primerjavi s ceno, ki bi jo lahko iztržili, če bi država brez fige v žepu prodajala celo NLB).

Med sodržavljani se zdi, da se je vendarle razširilo zavedanje, da ni prav nobenega razloga, da bi bile banke v državni lasti. Slon in sadež sta prispevala primerno ciničen komad. A pred očmi se nam ponovno ponavlja znan vzorec, ki smo ga na primer pri Mercatorju videli kar devetkrat.

Politika prodajo najprej vztrajno minira, potem pa stoka, da cena ni prava in to uporabi kot izgovor, da do privatizacije ne pride. In zver lomasti dalje.

Koliko člankov na Domovini ste prebrali v zadnjem letu dni?

Če menite, da je Domovina.je pomemben, morda celo nepogrešljiv medij v slovenskem prostoru,  vas prosimo, da pomagateDonirajte, da bomo lahko ustvarjali vsaj še eno leto, do maja 2018.

Več o donacijski akciji preberite tukaj (klik), neposredno na donacijsko stran pa pridete s klikom na spodnji gumb

gumb-doniraj

V pomladni donacijski akciji zbiramo sredstva za naša portala iskreni.net in domovina.je. Donirate lahko samo za enega od portalov ali oba skupaj (v tem primeru sami izberete, kako razdelite donacijo).

3 KOMENTARJI

  1. Dogaja se celovita rekonstrukcija starega partijskega režima v novi mafijsko-politični “demokratični” preobleki.
    Vse mora biti “naše”, tj. “javno” oziroma rečeno brez skrivalnic: od mafije, ki se z državo in demokracijo igra kot mačka z mišjo.

  2. Kdaj bodo ljudje spregledali, da se za besedico JAVNO (javno zdravstvo, javno šolstvo, javna televizija) ali DRŽAVNO (lastništvo bank, podjetij) skriva največja in najkrutejša tranzicija v “udbo-komunistično” lastnino in v totalno obvladovanje vsega in vseh. Če na naslednjih volitvah ne zmaga desna sredina in začne tudi vladati v skupno dobro, nam ni več rešitve.

  3. Nedvomno je NLB srce para-državnih lovk, ki lomastijo po gospodarstvu. Osebno vidim edino možnost v tem, d abi to paraomrežje razbili zunanji pritiski, ko mednarodni bančni sistem omenjene akterje ne bi več videl kot zaupanja vredne in bi z njimi obračunal na podoben način, kot se je vršilo v času afere SAFTI.

    V vmesnem času je moč v naših rokah. Če se vam zadeve glede NLB in njenega para-državnega poslovanja, delnjenja kreditov na “lepe oči”, političnega vmešavanja itd. gabijo, vas motijo: izvolite, ZAMENJAJTE BANKO. Povsem preprosto.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime