Pozabljeni Slovenci: Jurij Slatkonja

Slovenci smo že od nekdaj tesno povezani z Dunajem. Od Franca Miklošiča, ki je bil rektor dunajske univerze, pa do Jožeta Plečnika, ki je s številnimi stavbami za vedno zaznamoval znamenite dunajske ulice, so tam številni otroci našega naroda pustili zelo močan pečat. Odkar je v 16. stoletju postal središče Habsburških dežel, kamor je spadalo slovensko ozemlje in se začel razvijati v veliko cesarsko prestolnico, je tam študirala večina slovenskih izobražencev, ves čas pa je bil tudi kulturno in politično središče.

Poleg številnih zelo prepoznavnih imen pa so med njimi tudi tista, ki so nekoliko utonila v pozabo vsaj pri Slovencih na splošno. Med njimi je eno, ki je na posebno pomemben način povezano prav z začetki vzpona te cesarske prestolnice Slovencev – Jurij Slatkonja, prvi dunajski škof. Med zgodovinarji ne gre za prav nič neznano osebnost, saj so bili leta 2022 ob 500-letnici njegove smrti prirejeni številni akademski dogodki, lani pa je bila o njem izdana tudi knjiga, h kateri so prispevali številni tudi tuji strokovnjaki. Vendar pa je med samimi Slovenci kljub vsemu precej slabo poznano ime, kar ne ustreza izjemnim dosežkom prvega velikega »dunajskega Slovenca«.

Nadarjeni mladenič

Rojen je bil v času renesanse leta 1456 v Ljubljani, v deželi Kranjski. O njegovem otroštvu nimamo virov. Kot član ugledne meščanske družine je imel lahek dostop do izobrazbe, ki pa ga je hitro upravičil, saj so učitelji že zelo zgodaj prepoznali njegovo visoko intelektualno moč in nadarjenost. Zato je bil izbran za nadaljnje šolanje, ta pot pa ga je preko bavarskega Ingolstadta privedla vse do Dunaja, katerega univerza je bila eno glavnih izobraževalnih središč takratne srednje Evrope. Kot duhovnik se je predvsem osredotočal na študij teologije, vendar to ni bilo njegovo edino področje. Poglabljal se je tudi v filozofijo, latinščino in pa, kar je najpomembneje, glasbo. Ljubezen do slednje je gojil že prej, kot tudi celoten preostanek življenja, ki je bil z njo močno zaznamovan. Poleti leta 1475, še pred začetkom študija na Dunaju, je bil že posvečen v duhovnika.

Da gre za izjemno osebnost priča njegov takojšen vzpon, tako v družbeni kot v cerkveni hierarhiji. Takoj po študiju se je namreč znašel na tamkajšnjem novem Habsburškem dvoru, v največji meri, a ne izključno, zaradi izrednih glasbenih sposobnosti. Tako je postal dvorni kantor, zaradi intelektualnih vrlin pa je hitro pridobil tako veliko zaupanje, da je bil imenovan celo za cesarskega kaplana, kot tak pa eden tesnejših zaupnikov Maksimiljana I Habsburškega, kasneje svetega rimskega cesarja. Tako je imel tudi nemajhen osebni vpliv na evropsko politiko in diplomacijo tistega časa, kakršne najverjetneje ni imel pred njim še noben Slovan iz današnjih slovenskih dežel.

(Pred)ustanovitelj slavnih Dunajskih dečkov

Iz tega položaja je prepričal cesarja, ki je tudi sam imel smisel za glasbo, da je ustanovil dunajsko Dvorsko kapelo (Hofmusikkapelle), ki je skrbela za glasbeno spremljavo liturgičnih obredov na dvoru. Slatkonja je postal tudi njen prvi kapelnik. Za prestiž njegovega imena ima danes to nadvse velik pomen, saj je Hofmusikkapelle postala osnova za kasnejši deški zbor Dunajski dečki, ki je vse do danes ena najbolj slovitih in znamenitih vokalnih skupin na svetu. Izkazal se je kot izvrsten organizator in skladatelj. Kljub primarno liturgični vlogi je pod njegovim vodstvom kapela izvajala tudi posvetno glasbo in že takrat hitro postala ena najpomembnejših glasbenih institucij v celotni Srednji Evropi, s svojim delom pa je privabil tudi številne glasbenike iz preostalih delov celine. S tem je bil Slatkonja že okoli pol stoletja pred rojstvom drugega bolj znanega velikega slovenskega renesančnega glasbenika Jakoba Petelina Gallusa eden najvplivnejših pri razvoju renesančne glasbe kot take, sploh pa kulturnega življenja na Dunaju.

Prvi dunajski škof

Njegova cerkvena kariera ga je po dolgih letih na Dunaju nato za nekaj let vodila stran od habsburške prestolnice. Postal je kanonik v rodni Ljubljani, prošt v Novem mestu, leta 1506 pa administrator in nato leta 1513 še škof istrske škofije Pičen. Ni pa minilo dosti časa, ko je nato dosegel vrhunec svoje škofovske poti in bil s strani prijatelja cesarja imenovan za prvega dunajskega škofa. Posvečen je bil v znameniti stolnici sv. Štefana, ki je bila takrat še v izgradnji. To je seveda še bolj kot za njega osebno imelo velik pomen za mesto Dunaj, ki je po politični in kulturni dobil zdaj tudi osredno versko vlogo, ki je ni izgubil vse do danes, saj je dunajski nadškof praviloma vedno kardinal.

Organizacijske sposobnosti so mu pomagale, da je učinkovito vzpostavil upravo nad škofijo, znan pa je bil tudi po dobroti in predanosti, zaradi katere je zavzeto skrbel za duhovno, pa tudi kulturno življenje svoje škofije. Slednjo je vodil tudi čez prva leta turbulentnih časov reformacije. Čeprav ni nikoli prešel v razkol s Cerkvijo, si je že zelo zgodaj prizadeval za reformo, ki bi povrnila njeno moralno in duhovno avtoriteto med ljudmi. Pri tem je med glavnimi elementi te prenove videl organizacijo pastorale in boljše izobraževanje duhovnikov. Tik pred smrtjo leta 1522 je povabil k pridigi v katedrali svetega Štefana reformacijskega pridigarja Paula Seperatusa. Tako vemo, da je ideje reformacije poznal, a se sam z reformatorji ni nikoli spuščal v teološke debate in je zagotovo stremel k večjemu poenotenju Cerkve.

Bogata dediščina

Še istega leta je po večletnih zdravstvenih težavah umrl. Tudi pokopan je v stolnici sv. Štefana. Vse do konca je ostal aktiven škof in vodja dvorne kapele, v kontekstu katere je izobrazil številne slavne pevce, ki so svoje kariere nadaljevali na dvorih širom Evrope. Njegova smrt je pomenila velik dogodek na Dunaju, pa tudi širše v evropskem prostoru. Zaradi vseh področij, na katerih je deloval, je bilo že za časa njegovega življenja jasno, da bo za vedno pustil pečat na Dunaju, takrat še sorazmerno mladi prestolnici. Njegove kompozicije so postale del dvorskega glasbenega repertoarja, z njimi pa je postavil prve temelje za profesionalno izvajanje glasbe na dunajskem dvoru, ki so v času baroka zagotovili strm vzpon mesta v status prestolnice glasbe, ki ga tudi preko kasnejših imen, kot sta Wolfgang Amadeus Mozart ali pa Ludwig van Beethoven, ohranja še danes. Kljub njegovi manjši prepoznavnosti je njegova dediščina v zelo veliki meri odgovorna za to, da so ta in ostala velika imena kasneje izbrala Dunaj. Kljub temu je danes njegov opus tragično ohranjen v minimalnem številu fragmentov, kar bi tudi lahko bil razlog za njegovo sorazmerno majhno splošno prepoznavnost.

Čeprav je večino življenja deloval na Dunaju, mu Slovenci ne moremo odreči veličastnega mesta v svoji zgodovini, na katerega je stopil. Nihče drug med Slovenci se ni tako zgodaj v zgodovini povzpel tako visoko v družbi in Cerkvi. Danes se njegova dediščina priznava na različne načine, med drugim tudi s tem, da Dunajska nadškofija od leta 2000 podeljuje nagrado škofa Slatkonje za novo liturgično glasbo, njegovo ime pa nosi Konservatorij za glasbo Jurij Slatkonja novomeške škofije.