Pozabljeni Slovenci: izumitelj France Rode

Veliki slovenski izumitelj France Rode (1934–2017) je bil med pomembnimi razvijalci sistema GPS, znanstvenega kalkulatorja, kartice s ključi in še marsičesa drugega. Iz skromnih kmečkih začetkov se je s trdim delom in vizijo za vedno zapisal v zgodovino tehnologije in Slovenije. Zaslužen je za številne sodobne izume na področju tehnologije.

France se je rodil leta 1934 v vasi Nožice blizu Domžal, v skromni kmečki družini Rode. Bil je najstarejši od štirih otrok. Zaradi druge svetovne vojne je bilo njegovo šolanje za nekaj časa prekinjeno, saj so njegovo šolo ravno v času, ko je hodil v prvi razred, požgali partizani. Vendar ga je rešil njegov dar visoke inteligence. Zamudo pri izobraževanju je delno odpravil tako, da je preskočil peti razred, ko se je poleti sam učil snov tega razreda. Po gimnaziji v Kamniku ni bilo presenetljivo, da se je znašel na univerzi. Sprva je želel študirati matematiko, obenem pa ga je zanimala tudi fizika. Vse se je spremenilo, ko ga je navdušil obisk laboratorija elektrotehnike. Tako se je odločil za študij slednje, in sicer na Univerzi v Ljubljani, kjer je diplomiral.

A njegova pot se je tu šele začela.  Leta 1960 je z ladjo odšel v Združene države na magisterij biomedicine na Univerzi Northwestern v zvezni državi Illinois. Čez lužo je preživel celoten preostanek svoje kariere. Za to odločitev je bila kriva njegova seznanitev z novimi tehnologijami tistega časa med poletnim delom in potovanji, pa tudi to, da je spoznal svojo kasnejšo ženo, ki je odšla v Ameriko tri leta pred njim. Že med njegovim študijem sta se poročila, zatem pa se je zaposlil v podjetju Hewlett-Packard v Kaliforniji. Tam je takoj doživel uspeh.

»Talent za izume« je bil posledica njegovih zgodnejših življenjskih izkušenj. Njegovi prvi »izumi« so nastali v mizarski delavnici njegovega strica, kjer je najprej izdeloval igrače in pozneje orodja, ki so bila sicer predraga, da bi jih kupil. Uporabljal je logaritmično računalo, ki ga je izdelal med študijem v Ljubljani. Vedno je ostal hvaležen za splošne delovne navade, ki jih je dobil v mladosti na kmetiji, kjer so morali trdo delati.

Svetovni uspeh

Prihod njegovega obdelanega čipa je bil nestrpno pričakovan. France je bil z nekaterimi najpomembnejšimi tehnološkimi preskoki eden od očetov ali pa vsaj botrov danes slavne Silicijeve doline in kot tak očitna izbira za zapleteno nalogo oblikovanja miniaturnega procesorja za HP-35, prvi znanstveni žepni kalkulator, ki je bil dokončan leta 1971. Cilj je bil, da bi ga lahko uporabnik spravil v žep, zato so v ta namen izmerili prsni žep na srajci. Pred tem so kalkulatorji sicer obstajali, a bili so tako veliki kot sodobni osebni računalnik. Bil je eden od štirih vodilnih inženirjev pri projektu, ki je bil zaključen bistveno hitreje od pričakovanega. V enem letu je dosegel, da je izdelek že pristal na prodajnih policah. Ker so se že vnaprej zavedali revolucionarnosti izdelka, so optimistično pričakovali, da bo prodanih 100.000 enot. Dejansko jih je bilo prodanih trikrat toliko – 300.000. Moral ga je imeti vsak inženir. Tudi delegacija ameriškega predsednika Richarda Nixona ga je kot odličen primer napredne ameriške tehnologije tistega leta vzela s seboj na Kitajsko.

Rode je bil eden od očetov ali pa vsaj botrov danes slavne Silicijeve doline in kot tak očitna izbira za zapleteno nalogo oblikovanja miniaturnega procesorja za prvi znanstveni žepni kalkulator. Cilj je bil, da bi ga lahko uporabnik pospravil v žep, zato so v ta namen izmerili prsni žep na srajci.

Čeprav ni bil priznan kot prvi mikroprocesor na svetu, je imel Francetov kalkulator vse z njim povezane funkcije, kar pomeni, da je bil računalniški procesor prvič dovolj majhen za v žep. Odprl je pot novi generaciji žepnih kalkulatorjev, logaritmično računalo, ki ga je moral še dobro desetletje prej izdelati sam, pa je izrinil iz uporabe.

Izumitelj je še naprej izumljal in do konca svoje kariere patentiral ali sopatentiral 23 izumov, več kot pol v kontekstu tehnologije GPS. Med pomembnejšimi spremembami, za katere se mu moramo zahvaliti, sta poslovni kalkulator HP-80, ki je nadomestil številne preglednice za izračun hipotek, donosov naložb itd., ter njegova vizija potrebe po prenosnem računalniku, zaradi katere je bil leta 1979 pod njegovim vodstvom pri HP izdelan prvi prenosni računalnik v zgodovini –  Briefcase Computer (računalnik – kovček), predhodnik današnjega prenosnika.

Ob koncu 70. let je zapustil HP in se podal na podjetniško pot, ko je soustanovil podjetje Sielox Inc., v  katerem je na podlagi svojega patenta proizvajal elektronske ključavnice, podobne kreditnim karticam, ki za odklepanje vrat ne potrebujejo tesnega stika. V 90. letih je prevzel pomemben del raziskav podjetja Trimble Navigation na področju sistema GPS v letalih, kar je omogočilo »slepo pristajanje« (na primer v megli, kar je bilo prej veliko bolj nevarno). Vizionarsko je poskušal preoblikovati in integrirati sistem za prenosne telefone, da ga danes lahko brez težav uporabljate v avtomobilu. Njegovi zelo pomembni izumi se dobičkonosno uporabljajo po vsem svetu, med drugim tudi v znanem japonskem podjetju Toshiba.

Pod njegovim vodstvom je bil leta 1979 pri HP izdelan prvi prenosni računalnik v zgodovini –  Briefcase Computer.

Po srcu Slovenec in kristjan

Do konca življenja je ostal Slovenec. Njegova žena je povedala, da njegovo srce ni nikoli zapustilo Slovenije. To ga je vezalo na njegove značilno slovenske začetke, ko je čas preživljal v planinah, kjer je smučal s smučmi, ki jih je prav tako kot premnoge druge »izume« izdelal sam v stričevi delavnici. Poleg tega se je kulturno udejstvoval s prijatelji. Verjetno je bil prvi Slovenec v Silicijevi dolini, a tudi po svoji zaslugi ne zadnji. Utrl je pod mnogim mlajšim sonarodnjakom, tako da danes Slovenci v tehnološki prestolnici sveta niso tuji. Kljub temu da je bil svetovno znan izumitelj, se je odločil, da bo doktoriral v Sloveniji, kar je dosegel leta 1975.

Tako kot svoje slovenstvo je do konca življenja ohranil tudi globoko katoliško vero, ki ga je v dobrem in slabem spremljala vse življenje. Z upokojenim ljubljanskim nadškofom, prefektom in kardinalom Francem Rodetom nista le soimenjaka. Kot je povedal sam, je bil ponosen na njuno krvno sorodstvo.

Pogosto, po upokojitvi pa vsako leto, se je vračal domov na obiske in predavanja. Po njegovi smrti se ga mnogi še vedno spominjajo. Po besedah znancev, prijateljev in družine je vedno ostal skromen, tudi brez materialistične želje po dobičku, kar je verjetno edini razlog, da ni nikoli postal milijonar. V avli Hewlett-Packardovih laboratorijev posebna spominska plošča opozarja na izjemne dosežke Slovenca in sodelavcev, ki jih je vedno uspešno vodil. Na srečo je pravočasno, le nekaj dni pred smrtjo, prvič dobil priznanje tudi iz domovine, ko je postal častni član Inženirske akademije Slovenije.

Vendar ga je odlikovalo še nekaj več kot le inovativnost in dosežena priznanja. Njegova hčerka Maja je v kratkem dokumentarnem filmu o njem povedala, da se je z njegovimi sodelavci pogovarjala po njegovi smrti in jih vprašala, kaj je njegov največji dosežek. »Mnogi,« je poudarila, »so rekli: prijateljstvo.« Veliko ljudi ga je dojemalo kot najboljšega prijatelja. »Ob vseh dosežkih je med tistimi, ki so ga poznali, ostalo v spominu njegovo veliko srce.«

Z upokojenim ljubljanskim nadškofom, prefektom in kardinalom Francem Rodetom nista le soimenjaka. Kot je povedal sam, je bil ponosen na njuno krvno sorodstvo.

(D196: 56-57)