Pozabljena domovina krščanstva ponovno na udaru

Med 19. in 20. septembrom je Azerbajdžan začel obsežno vojaško ofenzivo v regiji Gorski Karabah, ki je mednarodno priznana kot del Azerbajdžana, vendar je poseljena z Armenci. Napadi so se zgodili sredi naraščajoče krize zaradi blokade te regije, znane tudi kot samooklicana »Republika Arcah« s strani Azerbajdžana, zaradi česar je na tem območju močno primanjkovalo hrane in drugih osnovnih dobrin.
Že naslednji dan po začetku ofenzive, 20. septembra, je bil ob posredovanju Rusov v Gorskem Karabahu dosežen sporazum o vzpostavitvi popolne prekinitve sovražnosti. 21. septembra so nato sledila pogajanja med predstavniki Armencev iz Gorskega Karabaha in Azerbajdžanom.
Konflikt med večinsko krščansko Armenijo in večinsko muslimanskim Azerbajdžanom sicer sega v zgodnje 20. stoletje, sedanji konflikt pa se je začel konec 80 let prejšnjega stoletja.
Konec leta 2020 je prišlo do stopnjevanja nasilja, imenovanega »druga vojna za Gorski Karabah«, ki je terjala na tisoče žrtev. Nato je bila sklenjena ohlapna prekinitev ognja, Azerbajdžan pa je razglasil zmago. Vendar se je nasilje občasno nadaljevalo, Azerbajdžan pa je bil obtožen številnih vdorov na armensko ozemlje, uničevanja krščanske kulturne dediščine in celo iztrebljanja prebivalstva.
V vsem tem dogajanju se precej premikov dogaja tudi na področju religije. Azerbajdžansko-armenski konflikt je posebej zanimiv z religioznega vidika, saj gre za boj med Armenijo, starodavno, a tako pozabljeno domovino krščanstva, ki je svoji veri ostala zvesta vse do danes; in Azerbajdžanom, muslimansko deželo.
Armenska cerkev je vedno ostala nekoliko posebna
Armenija je religiološko precej posebna, v njej namreč prevladuje Armenska apostolska cerkev, ki je narodna cerkev armenskega ljudstva. V tem smislu je podobna avtokefalnim ortodoksnim cerkvam, a je v resnici precej posebna. Pravoslavne cerkve namreč pripadajo tistim cerkvam, ki so ostale v občestvu s Katoliško cerkvijo do razkola med Vzhodom in Zahodom v 11. stoletju, Armenska cerkev pa je del »orientalnih« cerkva, ki so se ločile že v razkolu po koncilu v Kalcedonu leta 451.
Gre namreč za enega najstarejših krščanskih narodov, celo najstarejšo »uradno« krščansko državo, saj je bilo Armensko kraljestvo prvo, ki je sprejelo krščanstvo kot uradno vero, in sicer že leta 301, pod vladavino kralja Tiridata. Armence so nato osvojili Rimljani, Arabci, Perzijci, Osmani in Sovjeti. Leta 1915 jih je mladoturška vlada poskušala iztrebiti in jih pobila 1,5 milijona. Leta 1988 je v potresu umrlo okrog 50.000 Armencev, istega leta pa je izbruhnil tudi že omenjen krvavi konflikt med Armenijo in Azerbajdžanom.
Gre za enega najstarejših krščanskih narodov, celo najstarejšo »uradno« krščansko državo, saj je bilo Armensko kraljestvo prvo, ki je sprejelo krščanstvo kot uradno vero, in sicer že leta 301, pod vladavino kralja Tiridata.
Zato je Armenska cerkev ostala neodvisna vso zgodovino, ki je sicer v tem primeru še posebej krvava, polna vojn in preganjanja s strani Turkov. Ob branju njihove zgodovine, posebej glede na genocid v prejšnjem stoletju, si človek resno postavi vprašanje, kako so sploh uspeli preživeti in imeti dovolj potomstva, da niso bili že nekajkrat zradirani z obličja zemlje.
Prav zato pa je Armenska cerkev ostala nekoliko posebna. Neposredno ni povezana z nobeno pravoslavno cerkvijo, ampak je tudi po nazivu ostala »apostolska«. Drži se svojih tradicij in se v zdrahe, tipične za pravoslavne cerkve, ne vpleta. Po podatkih iz leta 2012 se kar 92 odstotkov Armencev šteje za verne, kar je eden najvišjih deležev na svetu.
Armenska in Katoliška cerkev
Tako ima Armenija denimo zelo tesne odnose s Svetim sedežem in Katoliško cerkvijo, kar ne temelji le na krščanskem sistemu vrednot, ampak tudi na skupni zgodovinski in duhovni dediščini. Po zaslugi prizadevanj svetega Janeza Pavla II. so bile odpravljene tudi že omenjene teološke pregrade med Katoliško in Armensko cerkvijo, ki so se nanašale na verska vprašanja glede Kristusove narave iz 5. stoletja. Verjetno bi se s pravim pristopom dalo to delo edinosti tudi nadaljevati.
Papež Frančišek je Armenijo obiskal leta 2016 in bil tam izjemno toplo sprejet. Katoliška cerkev namreč Armensko apostolsko cerkev priznava kot dejansko apostolsko cerkev, ki veljavno obhaja zakramente. Armenskega svetnika Gregorja iz Nareka je papež razglasil celo za cerkvenega učitelja.
Armenija ima zelo tesne odnose s Svetim sedežem in Katoliško cerkvijo, kar ne temelji le na krščanskem sistemu vrednot, ampak tudi na skupni zgodovinski in duhovni dediščini.
Vsekakor je dobro, da si Armenska in Katoliška cerkev ostaneta karseda blizu. Armenci s svojim starodavnim jezikom, liturgijo in cerkvami predstavljajo izjemno vez s prvimi stoletji Cerkve. Medtem ko na zahodni strani o prvih stoletjih Cerkve in vračanju h koreninam bolj razpravljamo, imamo v Armeniji za prihodnost shranjene določene starodavne modrosti, ki smo jih na zahodu nekoliko »pometali ven« in se sedaj čudimo, ko gre kaj narobe.
V Armeniji imamo navsezadnje primer pravcate mučeniške Cerkve, ki je bila za ceno lastne krvi stoletja dolgo zadnji branik pred vdiranjem drugih ljudstev v krščanske dežele. Tudi prevzem samooklicane Republike Arcah je treba med drugim brati v tem kontekstu: Gorski Karabah je po prebivalstvu, kulturološko in versko dandanašnji kavkaška meja med krščanstvom in islamom. To je meja, ki se tudi v 21. stoletju vztrajno pomika proti severu, s tem pa je krščanstvo tam hudo ogroženo, kljub nasprotnim obljubam Azerbajdžana, in Armenci to zaradi svoje zgodovine zelo dobro vedo.
Armenska in Ruska pravoslavna cerkev
Ker pa pogajanja med Armenci in Azerbajdžanom potekajo z rusko pomočjo, je prav kakšno besedo posvetiti tudi odnosu med Armensko apostolsko in Rusko pravoslavno cerkvijo.
Ruse so Armenci vedno videli kot vzhodne kristjane in zaščitnike pred Turki in z njimi povezanimi islamskimi narodi. Hkrati pa, kakor se vidi iz njihove zgodovine, ne želijo biti nikoli podrejeni, ne civilno ne cerkveno.
Prav zaradi vere pa je odnos med Rusi in Armenci vedno nekoliko zapleten, predvsem iz sovjetskih časov, ko se je vera preganjala po vsej Sovjetski zvezi. Poleg tega so za Rusko pravoslavno cerkev so Armenci tehnično krivoverci, čeprav te napetosti tudi na račun srečevanj med verskimi voditelji izginjajo.
Karkoli si že kdo misli o ruski vlogi v našem svetu, je zgodovinsko vsekakor dejstvo, da je bila zaveza med pravoslavno-krščansko Rusijo ter najstarejšo krščansko deželo, Armenijo, bistvena za ohranitev krščanstva na Kavkazu. Kolikor je od njega sploh še ostalo. Najnovejši boji in izguba armenskega ozemlja v Gorskem Karabahu zato niso le premiki državnih meja, ampak se dogajajo tudi druge, daljnosežne spremembe, vse to ob pešanju ruske moči v tem delu sveta ter neaktivnosti mednarodne skupnosti.
Izbrano za naročnike
Zadnje objave

Za ustavno večino razuma v prihodnjem mandatu

(Jugo)nostalgija

Drsanje

Mate čaj kot zdrava alternativa kavi
Ekskluzivno za naročnike

Drsanje

Mate čaj kot zdrava alternativa kavi

Iz Ljubljane z ljubeznijo
Prihajajoči dogodki
Odtisni svoj grb (počitniška ustvarjalnica za otroke)
Mladen Bogić: Porečanka (muzejsko predavanje)
POTOHODCI: Goriški camino - peš od Ogleja do Svete Gore
Video objave
Izbor urednika

Trump ukinja ameriški denar tudi za slovenske nevladnike in leve politične aktiviste

Pozabljeni Slovenci - Benedikt Kuripečič

3 komentarjev
Kraševka
Dober zgodovinski prikaz ZGODOVINE Cerkve.
Teodor
Rusija je Armenijo gladko izdala, za nekaj Azerbajdžanske vojaške pomoči Rusiji v Ukrajini. Zato je bil sedanji napad na Gorski Karabah sploh možen.
Jana Px
Super članek. Nikoli se nisem poglabljala v ta konflikt pa je dobro kaj vedeti o tem. Hvala!
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.