Pozabljen kraj, kjer je Devica Marija pred 170 leti spregovorila slovensko

Porčinj (italijansko Porzus) je majhna vas v Benečiji, nedaleč od slovenske meje, kjer se je pred 170 leti Marija prikazala 10-letni Tereziji Dush in ji podala sporočili, ki sta aktualni še danes. Ob obletnici bo v soboto, 6. septembra, tam potekala slovesna sveta maša, ki jo bo daroval upokojeni koprski škof Jurij Bizjak.

Pisalo se je leto 1855, ko je razsajala epidemija kolere; ta je 32 smrtnih žrtev zahtevala tudi v Porčinju, a je bolezen prenehala, potem ko se je sprva 8. septembra 1855 – nato pa še dvakrat – deklici Tereziji Dush prikazala Devica Marija. Deklica se je rodila 10. septembra 1845 očetu Jožetu in materi Katarini, rojeni Grimac. V družini je bilo sedem otrok, Terezija je bila rojena zadnja.

Bila je sobota, praznik Marijinega rojstva oziroma mali šmaren in Terezija je v dolini, kjer danes stoji kapela prikazanja, pasla kravo. Ko je želela požeti nekaj trave za živino, je zaslišala glas, ki ji je v beneški slovenščini pravil: »Hčerka, kaj delaš tukaj?« Deklica je vsa začudena odgovorila: »Žanjem travo.« Nakar ji je bleščeče oblečena gospa povedala: »Ne veš, da je danes praznik, da Bog prepoveduje delati na praznik in je to greh? Daj srp meni, da ti bom pomagala.«

»Sedaj pojdi takoj domov in naj ves kraj in vsi okoliški kraji slišijo Besedo, da se ne sme na noben način z raznimi deli kršiti praznikov in da ljudje ne izrekajo več na razne načine vsakovrstnih kletev, zaradi katerih se trese svet. Naj ne preklinjajo in ne oskrunjajo z delom svetosti praznika, ki je namenjen počitku in molitvi, za to, da se ne dela nič razen tistega, kar je nujno potrebno, ker je moj dobri Jezus in večni Oče tako ogorčen, da tega ne more več prenašati. Toda moja nenehna molitev k neizmernemu Božjemu usmiljenju ima tako veliko vrednost, da svet še obstaja in da če kakšen kristjan dobrega srca moli in se strinja z menoj, mojemu usmiljenju ne bo konca, ampak bo vedno bolj naraščalo,« so bile po pisanju Iva Žajdele za Družino besede, ki jih je Marija namenila Tereziji.

Slednja je gospo vprašala, kdo je, a Marija, ki jo v Porčinju imenujejo tudi Marija Žanjica in jo upodabljajo s srpom v roki, deklici tega ni razkrila. Odgovorila je, da nima časa in da se bo še vrnila. Če se ljudje ne spreobrnejo, se bodo grozote, kot so revščina, lakota in bolezni, še vedno nadaljevale.

Drugo in tretje prikazanje

Drugo prikazanje se je zgodilo v četrtek, 27. septembra 1855, v cerkvi, kjer so vaščani prav tedaj skupaj molili rožni venec. Terezija je zaklicala, da znova vidi lepo gospo. Skupaj z deklico Marijo Turco je odšla proti Devici Mariji, ki je Terezijo prijela za roko. Marija Turca ni videla ničesar, prav tako ne tisti, ki so v cerkvi tedaj molili. Čeprav je bil večer in je bilo že temno, je Terezija videla luč, ki je razsvetljevala cerkev. »Zbogom, moja hči,« je dejala bleščeča gospa in izginila.

Kmalu je sledilo še zadnje, tretje prikazanje. Bila je nedelja, 30. septembra 1855, ko so vaščani znova družno molili rožni venec. Želeli so si, da bi Marija dala znamenje, da bi bili prepričani, da je to zares ona. Res je Tereziji na roko vtisnila bel križ, ki ga domačini sprva niso mogli videti. Preden je odšla, je deklico znova prosila, naj ljudem naroči, da ne preklinjajo in ne delajo za praznike. Ko je Marija odšla, so ljudje na Terezijini roki lahko videli znamenje.

Spomin obudili v času demokratizacije

Tereziji je Marija zaupala tudi skrivnost, ki je ni nikoli razkrila in jo je odnesla s seboj v grob. Sicer pa se ji je Marija znova prikazala leta 1864, ko jo je opogumila, da se pridruži redovnicam. Štiri leta pozneje je prejela redovno ime Marija Hozana. Umrla je 16. avgusta 1870 v 25. letu starosti in že tedaj veljala za svetnico.

Spomin na prikazanja je šel v pozabo. Ohranjali so ga le domačini, ki so na kraju prikazanja molili in sezidali kapelo, ki jo imenujejo »Jankona«. Načrte zanjo je pripravil Giovanni Grimaz, ki je poznal vidkinjo in njeno družino. Romanja v Porčinj so se nato znova začela po letu 1992, ko je o dogodkih začel pisati Carlo Gamberoni, župnik v Trstu v Škednju.

Civilizacija zaradi zavračanja krščanstva v zatonu

»Zanimivo se mi zdi, da se je o Marijinih prikazanjih v Porčinju in o tem, da je Marija s Terezijo govorila v slovenskem narečju, začelo govoriti ob osamosvojitvi Slovenije. Mar ni tudi to znamenje, da so sporočila v Porčinju še posebej namenjena nam, Slovencem?« nam je o tem milostnem kraju povedal duhovnik mag. Bogdan Vidmar, škofov vikar za Evropsko prestolnico kulture. Dodal je, da za Porčinj danes ve že veliko Slovencev, gotovo pa še zdaleč ne večina.

Po navedbah Vidmarja se na svetih mašah, ki potekajo v slovenščini, zbere okoli 100 romarjev. »V Porčinju je bil večina slovenskih škofov. Poleg tega pa na ta milostni kraj romajo posamezne manjše skupine – župnije, cerkvena gibanja in organizacije, skavti, planinci in gorniki … Pred nekaj leti, ko sem bil zadolžen za organizacijo romanja, je s pomočjo medijske podpore v Porčinj prišlo več kot 500 romarjev iz vse Slovenije. A to nekaterim ni bilo všeč, ker da je bilo preveč udeležencev, zato so mi za naprej prepovedali delati reklamo,« je za Domovino poudaril Vidmar.

»Zanimivo se mi zdi, da se je o Marijinih prikazanjih v Porčinju in o tem, da je Marija s Terezijo govorila v slovenskem narečju, začelo govoriti ob osamosvojitvi Slovenije. Mar ni tudi to znamenje, da so sporočila v Porčinju še posebej namenjena nam, Slovencem?«

Po njegovem mnenju nekateri svetniki in prikazanja postanejo aktualni šele po več desetletjih ali celo stoletjih. »V Porčinju je Marija spodbudila k spoštovanju Božjih zapovedi. Pomislimo, kaj se dogaja danes! Države sprejemajo zakonodaje, ki so v diametralnem nasprotju z Božjo besedo.«

Nadaljeval je: »Živimo v dobi epohalnih sprememb, ko je zahodna civilizacija zaradi zavračanja krščanstva, naravnih zakonov in zdravega razuma v zatonu. Nastajanje večpolarnega sveta in vedno večja moč Azije sama po sebi še ne zagotavljata civilizacije, v kateri bodo ljudje živeli v harmoniji sami s seboj, bližnjimi, naravo (Božjim stvarstvom!) in Bogom. Brez tega pa ni spoštovanja človeškega dostojanstva, ki je danes sistematično teptano od spočetja do smrti na vseh ravneh družbe. Simbol tega dogajanja je lahko tudi zločinski pokol na planini blizu Porčinja (Malge di Porzus), ki so ga garibaldinci zagrešili nad ozopovci.«