Potem ko so odpovedali starši, šola in stroka, nam naj otroke sedaj vzgaja vojska?!?

Čeprav gre za postransko temo, ki je na naslovnice zašla po zaslugi spretnega političnega mačka, je razprava okrog ponovne uvedbe služenja vojaškega roka o naši družbi sporočila več, kot bi na prvi pogled pričakovali.

Ankete so denimo pokazale, da ima ponovna uvedba obveznega naborniškega sistema močno večinsko, skoraj ustavno podporo javnosti. A pozornosti so predvsem vredni razlogi, zaradi katerih ljudstvo meni, da bi bila tovrstna izkušnja za našo mladino smiselna in potrebna.

V državah, kjer naborniško dejansko ponovno uvajajo, se argumentacija vrti okrog nestabilnih geopolitičnih razmer, naraščajoče ruske grožnje ter potrebe po okrepitvi (pre)majhnega profesionalnega jedra oboroženih sil.

Bolj kot zunanje ogrožanje nacionalne varnosti pa je pri nas za ponovno pošiljanje mladih na vojaško urjenje prevladal argument, ki prej sodi v kakšen drugi kot obrambni resor, denimo v domeno ministrstva za delo, družino in socialne zadeve in ministrstva za šolstvo.

"Pravi dedci" serijsko

Po prepričanju javnosti bi namreč pomehkuženim slovenskim fantom še kako prav prišla trda roka, ki bi iz njih naredila prave moške. »Številne mame in dekleta podpirajo to idejo,« je zatrdil prvi hudomušnež med politiki.

Tako torej. Generacije slovenske mladine bi ponovno spravili pod orožje, jim v ta namen ukradli nekaj mesecev življenja in zapravili na desetine milijonov davkoplačevalskih evrov zgolj zato, da bo Slovenska vojska našo mladež učila reda, discipline, ji postavljala meje in vcepljala odnos do avtoritete?!?

Saj ne, da vse to ne bi bilo koristno, pa vendar, mar v sodobni družbi ni nikogar drugega, ki bi mlade ljudi vzgajal v zrele, samostojne in odgovorne osebnosti?

Resnici na ljubo, odgovor je ne. In to po zaslugi vseh veleumnih razvojnih psihologov, pedagogov in ostalih -ologov, ki so iz vzgojnega procesa izgnali pojem avtoritete, nad postavljanje meja pa postavili pravico otrok do svobodnega izražanja ali kakorkoli že to imenujejo.

Najprej so vzgojo in avtoriteto izgnali iz šolskega sistema, nato pa preko zakonov, regulativ in raznih vzgojnih posvetovalnic posegli v primarno družino, kjer zdaj z etiketami nasilništva žugajo zagovornikom tradicionalnih vzgojnih pristopov.

Zanimivo je, kako se je vzporedno s tem spreminjala tudi percepcija družbeno (ne)sprejemljivih vzgojnih ravnanj. Marsikateri starš dandanes v strahu pred etiketo petkrat premisli, preden pretrdo zgrabi otroka, ki se mu iz trme vrže po tleh v trgovini. Obenem pa ob samovoljnem, objestnem, agresivnem in drugače motečem vedenju njihovega otroka mnogim staršem sploh ni nič nerodno, kaj šele da bi glede tega kakorkoli ukrepali. »Pustimo jim, da so otroci in da svobodno izražajo svoja čustva, ne pa da jih dresiramo v nemške ovčarje,« znajo razložiti svoj vzgojni pristop.

Slovenska vojska, na pomoč!

Vse lepo in prav, če je takšno večinsko prepričanje odprte, strpne, sprejemajoče, empatične (in ne vem kakšne še) sodobne družbe, a potem se nikar ne pritožujmo nad razvajenčki, ki delajo galamo za sosednjo mizo v restavraciji ter pred pomehkuženo, zablujeno, jebivetrsko mladino na pomoč ne kličimo Slovenske vojske!

Ja, ti naši sončki; najprej jih božamo, mažemo in jim na pladnju serviramo vse dobrote tega sveta, naslednji trenutek pa bi jim puško v roke porinili zgolj zato, da bi jim nekdo drug vcepil tisto, kar jim sami za življenje nismo bili sposobni dati.

Če pa si res tako želimo mladeničev, navajenih reda, discipline, odgovornosti ter odnosa do avtoritete, začnimo pri sebi in preslišimo tiste nasvete supernaprednih vzgojnih strokovnjakov, za katere se nam zgolj zazdi, da gredo navzkriž z zdravo pametjo. Od politikov pa zahtevajmo, da v šole povrnejo učiteljsko avtoriteto ter v državi namesto varuha otrokovih pravic uvedejo varuha otrokovih dolžnosti.

Slovensko vojsko pa pustimo prav lepo pri miru. Oskubljena denarnih sredstev, opreme ter posledično časti in dostojanstva, ima tako ali tako dovolj že lastnih problemov.