Pot v Emavs: Gospod vedno hodi z nami

Današnji evangelij je resnično čudovit – pomensko zelo bogat in večplasten.

Potovanje dveh učencev v Emavs je lahko simbol vsake nedeljske maše, ko se Jezusovi učenci družimo pri Evharestiji. Kot takrat učencema, nam Jezus prek božje besede širi pogled, kot takrat onadva, ga tudi mi danes uzremo ob lomljenju kruha.

Še ena posebnost tega potovanja v Emavs je, da sta se učenca po poti pogovarjala z neznancem in mu izkazala gostoljubje, čeprav nista vedela, da je to Jezus.

Nikakor ni naključje, da se jima Jezus približa kot neznanec, s katerim sta lahko gostoljubna in z njim lomita kruh. Če ga ne bi povabila, naj večerja z njima, če bi dopustila, da bi odšel naprej, morda nikdar ne bi izvedela, kdo je bil ta, ki je hodil z njima in kaj bi jima lahko ponudil. Jezus sam je namreč rekel: »Kar ste storili enemu mojih najmanjših, ste meni storili« in »Ljubite Boga in svojega bližnjega kot samega sebe«. Gostoljubnost, skrb za skupnost in služenje so v Jezusovem kraljestvu povsem prepleteni.

Gospod hodi ob nas skozi življenje, vedno nam z veseljem prisluhne o naših upih in strahovih, naših razočaranjih in neuspehih

Današnji evangelij nas tudi opominja, da je Jezus ves čas z nami. Vedno ob nas, da nas opogumi, nam vlije novo upanje. Podarja nam zakramente, da nas krepijo na poti, deli svoje odpuščanje, ki nas spomni na božje usmiljenje, da lažje nadaljujemo pot.

Gospod hodi ob nas skozi življenje, vedno nam z veseljem prisluhne o naših upih in strahovih, naših razočaranjih in neuspehih … Ob nas je in nas opogumlja, utrdi na pravi poti in nam vedno znova zagotovi, da z zaupanjem vanj dopustimo njegovi ljubezni, da ima zadnjo besedo v našem življenju … ki bo rajalo večno.

Vsakič, ko se zberemo pri sveti maši, smo zbrani kot Jezusovi učenci, njegovi prijatelji, ki skupaj lomijo kruh in pijejo vino. Ob tem verjamemo, da vse to ni le znamenje spomina nanj, temveč da Jezus resnično prihaja med nas v nečem, kar je videti kot povsem navaden kruh in običajno vino.

Ko ju zaužijemo, Jezus bolj in bolj vstopa v naše srce in mi bolj in bolj postajamo del njegovega življenja. Ko stopimo iz cerkve, pa z izpolnjevanjem njegovih zapovedi izkazujemo ljubezen in skrb do bližnjih, kakor nam je on zapovedal. Prav to je posebno sporočilo potovanja v Emavs.

Kadar beremo evangelije ali se spominjamo, kako vse je Jezus prisoten v našem življenju, si prav tako lahko rečemo: »Mar ni naše srce gorelo v nas, ko nam je Jezus govoril in razlagal pisma!«