Poslušali so ga in gledali znamenja, ki jih je delal

Iz Apostolskih del na današnjo nedeljo beremo: »Tiste dni je Filip prišel v glavno mesto Samaríje in tam oznanjal Kristusa. Množice so enodušno prisluhnile Filipovim besedam. Poslušale so ga in gledale znamenja, ki jih je delal: veliko obsedencev so nečisti duhovi zapustili z glasnim krikom, veliko hrômih in šépavih je bilo ozdravljenih. V mestu je zavladalo veliko veselje (Apd 8,5-8)«.

V majskih nedeljah so tudi naše cerkve precej polne in je v njih več veselja: prva sveta obhajila, birme, krsti privabijo k praznovanju precej ljudi. Seveda bi bili duhovniki veseli, ko bi to veselje nad obhajanjem zakramentov nikoli ne ugasnilo. Tako se zdi, da je vsaj v majskih nedeljah v naših cerkvah kakor v Samariji. Tudi tam so množice strme poslušale apostola Filipa, ki je oznanjal Jezusa Kristusa. Dali so se krstiti in prejeli so Svetega Duha. Tako je v Samariji zavladalo veliko veselje.

Oznanilo o Bogu je ostalo do današnjih dni enako – torej še vedno težko sprejemljivo za verovanje o njegovi resničnosti. Zdi pa se, da smo precej izgubili na moči »znamenj«, ki bi nagnile k veri tiste, ki jim samo besede ne zadoščajo.

Kako jih je navdušil Filip? Govoril je in delal znamenja. Če je bila Filipova oznanjena beseda Samarijanom bolj težko sprejemljiva, so pa besedi o Jezusu verovali vsaj zaradi znamenj, ki jih je Filip pred njimi opravljal.

Oznanilo o Bogu je ostalo do današnjih dni enako – torej še vedno težko sprejemljivo za verovanje o njegovi resničnosti. Zdi pa se, da smo precej izgubili na moči »znamenj«, ki bi nagnile k veri tiste, ki jim samo besede ne zadoščajo. Kakor da Jezusovi učenci danes ne moremo pokazat kakšnega dejanja, da bi z njim potrdili Božjo besedo. Tako nam v ospredje preveč bijejo težko uresničljive zapovedi, prepovedi in kar je še takega v Jezusovem nauku in nauku Cerkve; trenutki veselja pa so bolj ali manj omejeni na obhajanje prvega svetega obhajila in birme.

Ne vem, zakaj se je Jezus odločil, da njegovi učenci danes ne ozdravimo vseh bolnikov kamor pridemo ali kaj podobnega, kakor so to počeli apostoli – npr. Filip v Samariji. Nam pa daje v današnjem evangeliju na začetku in koncu naročilo: Če me ljubite, se boste držali mojih zapovedi. Znova zapovedi … Niti Jezus jih ni odpravil, jih ne bo odpravil niti papež Frančišek ali kdo drug – prav vse bodo obstale.

Ali rodi izpolnjevanje zapovedi kakšno veselje? Z mislijo, da Bog s svojo besedo in voljo zganja tiranijo nad človekom, verjetno ne moremo govoriti o veselju. Če pa z mislijo, da me Bog ljubi in mi v svoji ljubezni daje svojo besedo, pa zagotovo prinese s seboj zadovoljstvo, mir, veselje …

Mnogo svetnikov, ljudi dobre volje, je to že pokazalo in kaže še danes.  Morda pa je ravno življenje Jezusovega učenca, živeto po Božjih zapovedih tisto, kar bi ob dobri besedi, veselem oznanilu, lahko bilo prepričljivo znamenje, da bi kdo veroval v Boga ali pa Vanj okrepil svojo vero.