Poslovil se je p. Vladimir Kos

V Tokiu na Japonskem se je v 99. letu starosti poslovil "največji pesnik slovenske emigracije," kot so p. Vladimirja Kosa označili v utemeljitvi nagrade Prešernovega sklada leta 2014. Nagrado je prejel šele pri svojih 90. letih za zbirki Pesmi z japonskih otokov in Ob rahlo tresoči se tokijski harfi.

Bil je tudi prejemnik zlatega reda za zasluge Republike Slovenije »za književni opus, prispevek k slovenski kulturi in jeziku v svetu ter človekoljubna dejanja« in nagrade Vstajenje. Deloval je kot sodelavec zamejske revije Mladika in tednika Novi Glas.

Pater Kos je bil sicer duhovnik jezuit, 60 let je misijonaril v jezuitskem zavetišču za reveže v Tokiu. Sicer je v japonskem velemestu tudi poučeval filozofijo in ruščino na univerzi Sophia. Kot je povedal v intervjuju za tednik Družina, je "ob dopoldnevih predaval na univerzi, se gibal v 'visokem miselnem svetu', preostali čas pa je bil med cunjarji in pobiralci smeti".

Kot politični izseljenec je vse do leta 1993 živel brez slovenskega državljanstva. V Slovenijo se je prvič po vojni vrnil leta 1995 - opozarja tednik Družina. Bil je izjemen intelektualec, v tujem okolju je ohranil tesno povezanost s slovensko kulturo in tudi v okolju Daljnega vzhoda ustvarjal kot slovenski pesnik. Kot je v predgovoru za zbirko Kot sonca zlat zaton ki je izšla pri Goriški Mohorjevi družbi, zapisala dr. Maja Melinc Mlekuž, je bil p. Vladimir Kos izjemen mislec, "ki mu je v poeziji na pretanjen način uspelo vzpostaviti vez med domovino in svetom, med tradicionalnim, modernim in japonskim pesniškim izrazom". "Slovensko, japonsko in krščansko izročilo pesniku predstavljajo vir navdiha, saj se njegove življenjske izkušnje »čisto naravno in neprisiljeno prelivajo v njegova dela,«" je še zapisala Mlekuževa.


P. Kos je izdal kakih 20 pesniških zbirk, prve so izšle na Koroškem, kamor se je umaknil po drugi svetovni vojni, nato v Buenos Airesu in šele od polovice 90. let v Sloveniji, prej je bil namreč v domovini zamolčan.

Leta 1994 je ob 80-letnici prejel Zlati red za zasluge Republike Slovenije »za književni opus, prispevek k slovenski kulturi in jeziku v svetu ter človekoljubna dejanja«. Vezan je bil tudi na zamejsko okolje. Pater Kos je bil namreč že od ustanovitve med prvimi sodelavci tržaške revije Mladika in ji ostal zvest vse do svoje smrti. V Mladiki je objavljal redno ob večjih krščanskih praznikih in tudi ob drugih priložnostih. Sodeloval je tudi s tednikom Novi glas (pred tem s tednikom Katoliški glas) in Goriško Mohorjevo družbo, pri kateri je l. 2014 - kot zapisano - izšla tudi antologija poezij, ki jih je redno pošiljal za Koledarje GMD. Prvi pa so njegov izjemen pesniški dar opazili v krogih revije Mladika, saj je že leta 1971 prejel literarno nagrado Vstajenje za pesmi Ljubezen in smrt. In še nekaj.