Onkraj reke, kjer se najbolj verjame v Evropo

Strasborug je mesto mnogih rasežnosti.  Na »pravi strani reke« je futuristična steklena postojanka Evropskega parlamenta, kjer še hudega skeptika za hip prevzame evropski patriotizem.

Evropski parlament je sicer prostor, kjer je najljubša sintagma »proevropski projekt« in najpogostejše čustvo pragmatizem. Kraj, kjer se najbolj verjame v Evropo, je Evropi še najmanj podoben. Saj unija pač ni zastekljena stavba, polna postavnih retorikov, pred katero osebni šofer čaka, če se slučajno naveličaš.

Na drugi strani reke, ki mesto zamejuje geografsko in simbolno, pa  je vse drugače. Prestiž zamenjajo bloki ter industirjske cone z zarjavelimi kontajnerji. Tja ne vozi niti tramvaj.

Kraj, kjer se najbolj verjame v Evropo, je Evropi še najmanj podoben. Saj unija pač ni zastekljena stavba, polna postavnih retorikov, pred katero osebni šofer čaka, če se slučajno naveličaš.

Z brega pristne Evrope

Jaz sem živela v tem predmestju, ravno toliko, da sem imela priložnost opazovati odtenke svetov, ki se menjujejo. Z vsakim kilometrom manj verjamejo v Evropo, z vsakim jo bolj pristno živijo. Tam si delavci v oranžnih pajacih grejejo roke na plastičnih kozarcih kave in šolarji čakajo na avtobus. V nakupovalnih središčih se ljudje drug v drugega zaletavajo z vrečami. Kako evropsko!

Po drugi strani so ti isti ljudje polni cinizma do parlamenta, ki mestu daje veljavo in snov za razglednice. Ko ga omeniš, privzdignejo obrvi in se posmehnejo. Mnogi živijo od dni v mesecu, ko tam gostuje poslanska, asistentska in novinarska srenja, goste pa opazujejo z mešanico pragmatizma in prezira.

Proevropskost, stabilnost in drage migracije

In tako gredo reči naprej. Leva in desna se v parlamentu bratita, kajti to je proveropsko. Stabilnost je tukaj pomembna, saj našo prihodnost, po mnenju v parlamentu, prej kot begunci ogroža populizem. Je pa zanimivo, da medtem ko socialist Pittella recitira Shakespearja v italijanščini in poslanec ADLE navaja Dostojevskega in Thomasa Manna, kakšni drugi radikalnejši kandidati izpadejo precej ljudsko.

Vprašanje, kako vzdržen je sistem, v katerem je najdražja migracija še zmeraj tista, ki jo vsak mesec opravijo poslanci. Ekspedicija, ki ji sledi tudi vrsta tovornjakov z zabojniki dokumentov na leto stane približno 150 milijonov evrov. To je več kot v enem letu porabi celotna Finančna uprava Republike Slovenije. 150 milijonov za vsakomesečni  340 kilometrski premik.

Medtem pa poročila kažejo, da zaupanje ljudi v politiko pada najbolj drastično v zadnjem času. Le še 17 odstotkov ljudi zaupa v sistem in politične voditelje. Ljudje onkraj reke vse manj verjamejo, da politiki lahko ponudijo prave odgovore v razmajanem svetu, vidijo jih kot tujce, ki se v limuzinah peljejo mimo njihovih življenj.

Ampak, po drugi strani, program nove koalicije, ki sicer ne predvideva bolj ljudskega pristopa, predvideva okrepitev obalne straže, Frontexa in Nata.

Saj je že Lenin sklenil, da je »zaupanje dobro, nadzor pa je boljši.«

Novo, stabilno Evropo pa bomo še naprej opazovali iz napačne strani zasteklenih vrat.