Populizem v Sloveniji služi ohranjanju statusa quo

Začel bom s priznanjem, ki marsikaterega našega bralca verjetno ne bo razveselilo oziroma mu bo potrdilo obstoječe sume. Včasih sem bil komunist. Ne mislim glede političnega udejstvovanja, strankarske pripadnosti in podobnega, ampak čisto na splošno, glede političnih prepričanj in vrednot. Kar me je na koncu odvrnilo, poleg spoznanja vsaj osnov ekonomije, je bila realizacija, da glede na človeško naravo komunizem pač ni mogoč. Ne glede na vso teorijo, obljube, pričakovanja, vložke, prisilo ... se obljubljeni brezrazredni raj ni nikoli realiziral. Namesto tega se je ta družbeni eksperiment vedno končal v diktaturi, nastanku nove elite in ekonomskem neuspehu.  

Zakaj se mi zdi to pomembno izpostaviti? Ker trenutno doživljam podobno razočaranje glede sodobne, kapitalistične liberalne demokracije. Tudi nevidna roka prostega trga ne prinaša obljubljenih rezultatov, ampak vedno bolj razgalja človeško naravo ter naše sposobnosti izigravanja pravil in nedoseganja pričakovanj. Dandanes v večino izbir nismo prisiljeni, vsaj ne direktno. Seveda na nas vpliva nešteto bolj ali manj neopaznih psiholoških, socioloških in marketinških prijemov, a vsaj v teoriji se odločamo svobodno.  

A kam nas je to pripeljalo? Zavedam se, da je to problematična tema – okus je subjektiven, večina pa nas je samih zase prepričanih, da smo, če ne ravno krona inteligence, vsaj zdrave kmečke pameti. A zakaj je Taylor Swift tako neizmerno popularna? Je njena glasba res tako dobra? Zakaj toliko ljudi spremlja praznost družine Kardashian? So resničnosti šovi in gledanje drugih, ki se ukvarjajo s športom, res vrhunec preživljanja prostega časa?  

Omenjeno so relativno nepomembne teme popularne kulture, a podobne pojave lahko spremljamo tudi v politiki, ki pa ima na naše življenje bistveno pomembnejši vpliv. Politični pojem, ki najbolje zaobjema zeitgeist današnjega časa, je populizem. Ta se pojavlja v različnih oblikah, a kar ga povezuje s pojavi popularne kulture, so praznost, plehkost, iskanje najnižjega skupnega imenovalca. Enostavni slogani, enostavne rešitve. Obljubljanje nemogočega, a všečnega – podobno kot naprave za hujšanje med gledanjem televizije. 

Tudi nevidna roka prostega trga ne prinaša obljubljenih rezultatov, ampak vedno bolj razgalja človeško naravo ter naše sposobnosti izigravanja pravil in nedoseganja pričakovanj.

Populizem je večplasten, kompleksen pojav, a me zlasti njegova oblika v Sloveniji fascinira. Za razliko od večine drugih zahodnih držav, kjer gre za upor proti statusu quo in izražanje nezadovoljstva s trenutnim stanjem, je pri nas ravno obratno. Populizem v Sloveniji služi ohranjanju statusa quo. Lahko bi rekli, da je bil ugrabljen. 

Čeprav nas večina osrednjih medijev svari pred desničarskim populizmom, ta v Sloveniji primarno obstaja na levi strani, četudi ga nihče tako ne imenuje. Tako imenovani »novi obrazi« namreč niso drugega kot populizem – kako drugače poimenovati gibanje, ki temelji na preprosti ideji nasprotovanja Janezu Janši? Ki obljublja prazne fraze kot je vrnitev v »normalnost« in odmik od »fašizma«? Ki trosi prazne obljube, kot je »v 30 dneh do specialista«? Da o obljubah Levice niti ne govorimo. 

Razlaga za takšno stanje je enostavna. To se prodaja. Dokazano je uspešno. Ljudje ne želimo slišati, da se naša država in družba soočata z resnimi problemi, za katere ni enostavnih, instant rešitev brez žrtev. Veliko bolje se odzovemo na enostavne ideje, kot je »plešasti mož slab«. V takšnem okolju je najuspešnejši tisti, ki prodaja najbolj neotipljive, všečne, preproste rešitve, ki jih ni težko razumeti, sprejeti in ob njih doživeti prijetnih dražljajev. Podobno kot zadnjica Kim Kardashian. 

Zato sploh ni presenetljivo, da poslušamo, da so zdravniki zlobne dvoživke. Ali pa da so za vse krivi migranti in komunisti, da ne bom kritiziral le ene strani. Tega bo v prihodnje vedno več. Kdor bo obljubljal, da bo znižal število delavnih dni, zapisal določeno pravico v Ustavo, razlastil kapitaliste, rešil planet, izgnal vse migrante in zaprl meje, vrnil normalnost in dobre stare čase ... bo uspešen. Če pa bo kateri strani slučajno uspelo za reklamo pridobiti Luko Dončiča, je pa itak game over. 

Ko bodo ljudje ob gledanju videov o šminkah, nutrijah in kriptovalutah slišali, da se naša vlada bori proti fašizmu, za čisto okolje ter brezplačno zdravje vseh, bo odločitev jasna in enostavna.

V tej luči me odločitev našega premierja, da se obdaja z raznimi vplivnicami, sploh ne preseneča, v bistvu mislim, da je genialna in bo nedvomno prinesla rezultate. Njegova sporočila bodo tako dosegla ljudi, ki poročil nikoli ne gledajo, ki ne vedo, kaj se v naši državi dogaja. Ko bodo ob gledanju videov o šminkah, nutrijah in kriptovalutah slišali, da se naša vlada bori proti fašizmu, za čisto okolje ter brezplačno zdravje vseh, bo odločitev jasna in enostavna. Lahko bodo žrtvovali 5 minut svojega časa, da s pravilnim glasovanjem rešijo državo in planet ter se zato dobro počutijo. Njihovi možgani bodo dobili kemično nagrado, ki je v določenih oblikah prepovedana, a dokler služi doseganju določenih ciljev, popolnoma sprejemljiva. 

In kolikor me boli, da to zapišem, mislim, da se (vsaj del) desnice pri nas tega ne zaveda. Spomnim se časa poplav, ko je večina politikov tekmovala, kdo se bo slikal z bolj blatnimi čevlji in različnim orodjem v rokah. Politiki stranke NSi so takrat ubrali drugačno pot in se pri svoji pomoči niso medijsko izpostavljali. Plačali so z izgubo mest na lestvicah priljubljenosti.  

Kar me privede do Anžeta Logarja. Čeprav mi je sporočilo povezovanja, sodelovanja, konstruktivnosti blizu, se bojim, da ne razume današnjega časa. Gre za čisto preveč abstraktne, nerazumljive pojme, ki jih bo enostavno izkoristiti in obrniti proti njemu. Povezovanje in sodelovanje z janšisti!? Umirjenost in tehtanje rešitev? Saj gre vendar za planet in solidarnost, narod in kulturo! Mi nimamo časa in pozornosti za poslušanje dolgih debat in argumentov. Lahko pokažete njegovo sliko? 

Žalostna resnica je, da bi bil njegov uspeh veliko bolj dosegljiv, v kolikor bi obljubljal oprostitev vseh, ki ne plačujejo RTV prispevka, ureditev zdravstvenega sistema s preprostim odlokom, dokončni obračun z »globoko državo«, razrešitev konfliktov v Ukrajini in Palestini – raje kar svetovni mir, da ne bomo malenkostni, morda celo priključitev Trsta.  

Namen tega pisanja ni želja po spodbujanju takšnih idej. A žalostna resnica je, da mislim, da bi bile uspešne. Današnja politika je postala tekma do dna v obljubljanju nemogočega in demoniziranju nasprotujočega. Politiki so veliko bolj vešči nastopanja v imenu izvoljivosti kot pa dejanskega reševanja težkih problemov, s katerimi se soočamo. Vse to pa je posledica tega, da to pač deluje. Ljudje smo izbrali to, kar imamo. Zato se bom zdaj raje nehal pritoževati. 

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Ekskluzivno za naročnike

ansambel, Stopar, narodno-zabavna, glasba
Vsak ne more biti muzikant
19. 5. 2024 ob 9:00
Čušin, šotor
Binkošti – Andrew Wyeth
19. 5. 2024 ob 6:00

Prihajajoči dogodki

MAJ
19
Prepevam ti v zahvalo
18:00 - 19:00